Pisati podrobno zgodovino svobodno improviziranih muzik v nekem okolju bi bilo nepopisno protislovje. Improvizacija se v svojem jedru izmika takšni retrospekciji; živahno življenje glasbenih sredin, ki gojijo improvizacijski ideal, se urejeni zgodovinski rekonstrukciji upira prav tako, kot ostaja prosta improvizacijska oblika bolj ali manj neulovljiva za formalno analizo.

Ičo Vidmar o glasbenih in socialnih sledeh neke prakse iz zgodovinskega, polpreteklega obdobja v novi muziki, ki so jo imenovali britanska eksperimentalna glasba, tudi z Johnom Tilburyjem in Eddijem Prévostom.

Glasba na pričujoči dvojni zgoščenki je bodisi izrazito moderna bodisi neskončno stara. Osnova za njen material je zvok. To ni glasba, ki bi jo priznaval večinski okus. Kakorkoli že, če o glasbi razmišljamo kot o zvokih, ki jih uredi človek, potem to nedvomno lahko označimo kot glasbo. Kaj je tisto, kar to glasbo loči od bolj konvencionalih oblik ljudske, klasične in popularne glasbe? Zakaj sodelujoči na zgoščenki ustvarjajo glasbo na ta način? To se mi zdita zanimivi psihološki in družbeni vprašanji. Napeljujeta nas na možnost novih usmeritev znotraj kulture.

Festival Neposlušno je vznik oziroma prej odmev konflikta znotraj navidezno homogene glasbene prakse, poimenovane svobodno improvizirana glasba. To je njegov ključni moment, konfliknost, ki razbija navidezno enotnost te glasbene prakse in jo predstavi v njeni lastni raznolikosti. Predstavlja obrobne glasbene prakse, ki pa so že več kot pol stoletja dobro umeščene v širše glasbeno polje, v zadnjih tridesetih letih tudi pri nas v Sloveniji.