Zavod Cona kljub pandemiji ne miruje. Čeprav je galerija Steklenik zaprta, so organizirali že več lokacijskih FM sprehodov po parku Tivoli, ki poslušalcu omogočajo, da s pomočjo slušalk doživi zvočno delo v sožitju z okoliško naravo in ga tako ponotranji. Na tokratnem sprehodu smo spoznali delo island | fjorar – the crystal detector gostujočih angleških umetnikov Jeza rileya Frencha in Pheobe riley Law. Umetnika sta se osredotočila na zvočno bogastvo Islandije, kjer sta pridobila material za delo.
Jez riley French se ukvarja z zvoki nad ali pod našim slišnim poljem in jih kombinira s tistimi, ki jih najdemo in slišimo v izbranem okolju, v katerem so nastali posnetki. Svoje delo avtorja povezujeta tudi s fotografijo in besedili, ki jih piše Pheobe riley Law. Zvočni material izvira iz pristanišč, solin, močvirja in območja ledenikov, kjer se porajajo specifični zvoki, tudi tisti, ki jih oddajajo minerali, izpostavljeni kislemu dežju, ali celo zvoki Zemlje, ki se vrti okrog svoje osi. Pri tem pa moramo vedeti, da umetnika ne ustvarjata zvočne topografije ali krajin, marveč sooblikujeta posnetke skupaj z zvočnimi viri iz vsakdanjega življenja. Ta spoj se pri poslušanju staplja tudi z naključnimi zvoki v okolju, v katerem se poslušalec nahaja. Tako smo v primeru sobotnega sprehoda zaznali zvoke ptic, ki so sovpadali z oglašanjem resničnih ptičev v parku, kar je zabrisalo mejo med usmerjenim poslušanjem in naključno zvočno intervencijo. Zvočni material nas je asociiral na šum vetra, pomešan s počasnim, verjetno umetnim zvokom in ponavljajočim se utripom kot fizično podlago posameznim zvočnim elementom (udarjanje kamenčkov na kovino, kriki ptic …). Zanimivo razmišljanje se utrne že ob informaciji o viru posnetih zvokov, saj se poslušalec nehote preda miselnemu priklicu zvočne krajine na podlagi slišanih okruškov in si na osnovi danih informacij o geografskem viru ustvari sliko o ledenikih in redkem življu na tem območju. Vse to bi torej šlo v smeri zvočne krajine, v kolikor te podobe ne bi zmotili zvoki, ki ustvarijo ritem in dodajo svoj zvočni značaj. Tretja komponenta pa so bili zvoki iz neposrednega okolja, ki so prijetno mehčali strogi okvir umetnih zvokov (igra otrok, pogovor mimoidočih, zvoki ptic …). Ravno ta vez med zvočnim filmom in posneto ter živo realnostjo nas je nekako odpirala do teh svetov, čeprav smo se osredotočali na poslušanje predvajanega. Morda je do tega prišlo zaradi nižjega registra posnetih zvokov, kar je omogočalo interference.
Avtorja sta v spremni knjižici lepo pojasnila vlogo dela in poslušalca z besedami: »Poslušanje postane intuitivni odgovor na čutni material, na resonance, interakcije in druge stvari od tistih, pridobljenih s snemanjem za namen dokumentacije. Poslušanje je elementarno.« Knjižica je opremljena z besedili (Pheobe riley Law) in fotografijami ter razlago kompozicije (Jez riley French) in jo moramo jemati kot del dogodka.
Morda bi delo drugače dojeli, če bi ga poslušali kot večkanalno kompozicijo, saj bi le-ta bolj plastično predstavila zvoke, ki so sami po sebi dovolj subtilni, da jih lahko preglasijo drugi, »vrinjeni« zvoki. Po drugi strani pa, kot sta zapisala avtorja sama, poslušalec soustvarja doživljanje na podlagi interakcij. V našem primeru je do neke mere šlo za sobivanje z urbano naravo, kar je ustvarjalo novo simbiozo zvokov.
Del boste lahko prisluhnili v sredo, 24. 3. 2021 ob 20.00 na 3. programu Radia Slovenija – programu Ars.
