Decembrsko križarjenje po koncertnih križiščih

Trio Weave, Foto: Nada Žgank

Koncertno leto 2019 je za nami in prav je, da se ozremo nazaj. Ko smo začeli z e-časopisom Centralala, smo se strinjali, da je ena od njegovih pomembnih vsebin koncertni napovednik. ki bo Koledar dogodkov na enem mestu zbira dejavnosti različnih akterjev, ki skupaj tvorijo koncertno krajino na področju svobodno improviziranih godb in njihovih križišč z drugimi praksami, s katerimi se srečujejo, vanje vstopajo in se s tem tudi oplajajo ter širijo lasten okvir. Že pri pripravi prvega napovednika smo bili prijetno presenečeni nad količino in razvejanostjo dejavnosti, ki se je v letu 2019 še intenzivirala, zgostila in hkrati geografsko razširila. Pojavili so se novi prostori, akterji, nova središča in novi pristopi. Ob tem so se porajali tudi pomisleki o pretirani zasičenosti in prenagljenih odrskih manifestacijah, kar je deloma zaznamovalo tudi decembrsko koncertno dogajanje. Ugovor k drugemu pomisleku pa lahko najdemo že v sami naravi svobodno improvizirane glasbe, v njeni živosti, manifestaciji v trenutku, v tu-in-zdaj same odrske pojavnosti, v stiku s publiko, s katero tvori celoto. Oder je torej njen ključni habitat, kjer se tovrstna glasba osmisli, afirmira in ne nazadnje razvija. V tem smislu njeno postavljanje na oder ni nikoli preuranjeno in nepremišljeno, tudi če smo pri tem poslušalci priča negotovim korakom, spodletelim srečanjem in šele poizkusom vzpostavljanja samostojnega ali skupinskega zvočnega izraza. Brez tega ne bi bili mogoči novi modeli, kot so improvizacijski kongres (Improcon in Improbiro v Novi Gorici), rezidenčna srečevanja v Bistrici ob Sotli, prenovljena dolgoletna serija Confine Aperto in nenazadnje številne ad hoc odrske kombinacije glasbenic in glasbenikov. Ravno krhkost, nepredvidljivost, tveganja, vedno prisotna nedovršenost in potencialen ‘neuspeh’ so tiste ključne razpoke, skozi katere se nato lahko vzpostavlja refleksija znotraj samega ustvarjanja in v soočanju z njim, tako na ravni samih akterjev in akterk kot tudi publike. Ta odprtost je nujna, obenem pa omogoča soočanje z drugimi pristopi in godbami. Zato je mogoče, da na primer v vsebinsko zaokroženo programsko celoto festivala in serije Sonica, vstopi impro kot enakovreden model drugim glasbenim izrazom, izhajajočim iz izraziteje strukturiranih modelov (prvo odrsko srečanje tolkalca Nenada Kovačića in vokalistke Irene Z. Tomažin na tu obravanavani zagrebški Sonici). Prav tako je možno hkrati recenzirati koncerte delno improviziranih vokalnih eksperimentiranj, sodobne komponirane glasbe in samooklicanega punk jazza in se pri tem poslužiti istega vrednostnega sistema. Pomislek o pretirani zasičenosti  je morda bolj relevanten, predvsem pa že dlje časa prisoten na sceni. 10. decembra so se samo na Metelkovi zgodili trije koncerti (koncert cikla Metabonma, koncert cikla Defonija, koncert v Hostlu Celica KUD-a Sestava), širše v Ljubljani pa še dva sorodna dogodka (duo Nicole Mitchell in Coryj Smythe v Cankarjevem domu ter audiovizualni elektrofonski nastop Tadeja Droljca v Kinu Šiška). Zaradi zgoščenosti in obenem razpršenosti dogajanja se je seveda porajala bojazen, da bo obisk posameznih dogodkov slab, kar pa se presenetljivo ni zgodilo. Koncerti so bili dobro obiskani, kar je, vsaj za tisti dan, podrlo vseprisotno tezo o butični naravi in skromnem obisku tovrstnih glasbenih vsebin pri nas.

Metabonma: Trio Weave, 10. december 2019, Klub Gromka, Ljubljana
Teja Vidmar in Ana Kravanja, 10. december 2019, Hostel Celica, Ljubljana
The Flying Luttenbachers, 10. december 2019, Klub Gromka

Koncertni cikel Metabonma že nekaj let poteka v organizaciji KUD-a Mreža, v zadnjih dveh letih v koprodukciji z Zavodom Ksilodrum, ter v neinstitucionalno okolje in netipične prostore prinaša klasično glasbo, razpeto med preteklostjo in sodobnostjo, domače klasične sestave ter dela domačih in tujih skladateljev in skladateljic. KUD Mreža prvenstveno poznamo po organiziranju Friforme in drugih ciklov, posvečenih improvizirani glasbi, z Metabonmajem pa se ključno vpenja v iniciative, ki pomagajo širiti sodobno glasbo v našem okolju (podobno počne denimo tudi Zavod Sploh, to je počel cikel Studio 8 v Soteski in platforma Mladi raziskovalci …). Ne gre zgolj za širitev koncertnega polja za ustvarjalce, ki prihajajo iz klasične glasbe in njenih tipičnih izobraževalnih, koncertnih, festivalskih, tekmovalnih inštitucij …, temveč tudi za možnost razširjanja njihovih izvajalskih in skladateljskih praks. Na pričujočem večeru je cikel gostil mednarodni Trio Weave iz Gradca, ki ga tvorijo Tijana Šilinger (viola), Lucía Pérez Diego (čelo) in Margarethe Maierhofer-Lischka (kontrabas). Slednja je v našem prostoru že znana in mislim, da edina od trojice, ki se izraziteje posveča tudi svobodno improvizirani glasbi, kar je delno zaznamovalo vsaj eno izmed petih kompozicij, zaigranih v tem večeru. Z izborom skladb je tirio dobro predstavil aktualno stanje v sodobni glasbi, v katero se vse bolj vključuje tudi svobodno improvizirana glasba (srbska muzikologinja Ksenija Stefanović o tem pojavu pravi: »Improvizacija je v zadnjih letih postala nekako prikladna za vnašanje v mainstream.« Njeni poglobljeni analizi lahko prisluhnete v predavanju Koje je mesto improvizovane i eksperimentalne muzike danas?’ tukaj.) Slišali smo skladbo z odprto izvajalsko strukturo (Maja Osojnik), sodobna razbiranja melodičnih kontur (Onuté Narbutaité), tipična zvočna raziskovanja v post Lachenmannovski tradiciji (Onur Dülger), prostorjenja zvena skozi performativne geste (Petra Strahovnik) ter eno izmed klasik Johna Cagea. Vse tri izvajalke so se izkazale s širokim naborom ustreznega znanja raznolikih tehnik in pristopov ter s predano izvedbo, jim je pa kar nekajkrat manjkalo večje odločnosti in prezence v samem zvenu. Trio se je še najbolje znašel v kompoziciji litovske skladateljice Onuté Narbutaité, v kateri skladateljica na svoj način vzpostavlja odnos do melodije tudi skozi bolj dramatične geste in emocije, povezane z dediščino romantike. Skladba Petre Strahovnik je na koncertu doživela praizvedbo, v njej pa skladateljica zvok razpne in vpne v prostor, ga prek različnih pozicij giblje v prostoru, izven odra in na njem. Violončelo je osredinjen na odru, viola se nekaj časa prosto giblje po prostoru, kontrabas pa se na odru obrača v različne smeri. Strahovnik v zadnjih letih poglobljeno raziskuje performativni element in ga v soočanju s praksami sodobnega perfomansa vpenja v lastne skladbe. Trio je gibanje zvoka skozi prefinjeno, nežno igranje, razpeto med tišino, prezentnim topotom korakov in na koncu vzdihi, razpršil v prostor, a obenem zven premalo prostorsko  ter preveč tipajoče in sramežljivo umestil v samo resonanco Kluba Gromka, da je le-ta ostala neizkoriščena. Skladba turškega skladatelja Onurja Dülgerja je izvajalsko zahtevna: od izvajalk terja številne razširjene tehnike igranja, uporabo glasu, prehajanja med kompleksno ritmično zasnovo ter zvenom in šumom, podkrepljenim z uporabo šelestečega papirja. Glede na razgibano strukturo skladbe smo pogrešali izvedbeno ostrino in rezkost v atakih. Skladba je ustvarjena v tipičnem  idiomu sodobne glasbe in se preveč nanaša na pretekle (sodobne) modele. Izvedba Cageve grafične kompozicije Ryoanji iz osemdesetih let prejšnjega stoletja je trio ponesla v bolj meditativen zven podaljšanih tonov, glisandov in zvenečih ritmičnih trkljajev, predvajanih iz malih zvočnikov prek prenosnega telefona. Vsebinsko smelo ji je sledila edina bolj izrazito melodična skladba estonske skladateljice Onuté Narbutaité. Zaključek je pripadel grafični kompoziciji Maje Osojnik, skladbi za improvizatorje, v kateri skozi glas in zvene zanimivo združuje in razdružuje izvajalce prek uporabe glasu, recitala in zvenskih gest ter gosti in redči zvočno tvarino. Toda ob poslušanju izvedbe je ostal priokus, da so si izvajalke ponujeno svobodo vzele s preveč zadržka tako v bolj odločnih medsebojnih relacijah kot v lastnem zvenu.

Ana Kravanja in Tea Vidmar, foto: Nada Žgank

Morda se bo komu na prvi pogled zazdelo, da z glasovnim koncertom dueta Tee Vidmar in Ane Kravanje vstopamo v drug izvajalski modus, a če le nekoliko izostrimo fokus, najdemo več vzporednic. Duo namreč izvaja lastne skladbe za glas, svojstven dvoglas, razpet med zvenskostjo glasu, njegovo modifikacijo in ritmiziranjem. Skladbe so komponirane, ne skozi zapis, temveč skozi prakso samo, s tem delno odprte za spontanost in igrivost, pa tudi krhkost, kar je duet na svojem koncertu  v Hostlu Celica definitivno utelesil. Tea Vidmar raziskuje glas tudi skozi gledališke prakse, Ana Kravanja pa se v zadnjih letih ob igranju violine, štvilnih tolkal, drugih glasbil in zvočil vse bolj osredotoča na glas tako v triu Širom kot v duu z Samom Kutinom in duetu s Tijano Stanković. Pred leti sta skupaj s še nekaterimi drugimi vokalistkami že nastopili na performativno glasovnem koncertu, skupaj pa nastopata tudi v okrilju Pripovedovalskega varieteja. Morda smo prav zato pričakovali izrazitejšo performativno komponento, a dobili vokalni koncert, neposredno soočenje dveh glasov, drugega z drugim in drugega nasproti drugemu, v katerem nista toliko gradili na soočanju in soglasju razlik med glasovoma (Anin zračen, mehek glas in Tein precej bolj širok in raznolik razpon), temveč na grajenju skupnega toka. Tega sta na začetku suvereno nastavili prek modificiranih glasov s pritrkavanjem z rokama na prsni koš, kar je lomilo, prekinjalo in zvočno modificiralo glas in njegov zven, njegove dolge tone, ki so na ta način postali tudi svojstveno ritmizirani. V tem uvodnem delu se je duet še izraziteje naslonil na glasovno razliko in deloma vstopil v polje pesmi, melodije in v modus ljudskih glasovnih tradicij, kasneje pa se žal, za moja ušesa, precej bolj enolično naslonil na ritmiziranja, ki jih poznamo denimo iz glasovnih eskperimentov v polju minimalizma, v delu Bobbyja McPherina in številnih drugih. V tem je bil duet manj prepričljiv, bolj enodimenzionalen v sami dinamiki in zvensko bolj suhoparen, zagotovo pa še vedno v iskanju suverenega lastnega izraza.

Kultna ameriška zasedba The Flying Luttenbachers se kiti z nazivom punk jazz, a to je bolj marketinška oznaka na poti k širšim odrom in širši publiki na mednarodni klubski sceni. Glasba, ki jo že vrsto let pod tem imenom ob številnih menjajočih članih zasedbe (v njej so med drugimi igrali Ken Vandermark, Hal Russell, Fred Lonberg-Holm, Ed Rodriguez in številni drugi) ustvarja bobnar Weasel Walter, je namreč skrbno komponirana, a odprta za silovite spontane vnose radostnega hrupa, energičnih vznesenih svobodnjaško jazzovskih izlivov in konstantnih destrukcij in dekonstrukcij zvočnega loka. Ta je v svoji zgodovini ves čas spreminjal svoje moduse: od začetnega hrupnega free jazza, do iskanj v hrupnem rocku na sledi dediščine newyorškega no wavea poznih sedemdesetih, poigravanj v polju progresivnega rocka, različnih ekstremnih različic metala, destruktivnih hrupnih raztelešenj dediščine post punka, do iskanj zgoščenih kaotičnih zvočnih gmot na sledi glasbe Iannisa Xenaiksa. Ponovno obujena zasedba se je na krilih kar dveh novih plošč v lanskem letu po daljšem času vrnila na naše odre. Sam sem jim po dveh koncertih v ilirskobistriškem MKNŽ-ju in enem v Menzi pri koritu tokrat prisostvoval že četrtič in ponovno v novi formaciji. Poleg Walterja so tokrat v bendu igrali basist Tim Dahl (Walterjev kompanjon v zasedbi Retrovirus Lydie Lunch, pionirke no wavea), pihalec Matt Nelson in britanski kitarist Alex Ward. Slednji je nekakšno presenečenje, saj je bolj znan kot klarinetist, ključen člen britanske in evropske improvizatorske scene: že kot najstnik je snemal in igral z Derekom Baileyem. Je pa že dolgo tega, ko je v Angliji vodil sorodno zasedbo Thirteen Ghost, v različnih zasedbah kot kitarist izvajal raztelešen rock na sledi kultne zasedbe Massacre in prav tako kot kitarist sodeloval pri obuditvi kultne britanske zasedbe This Heat (This Is Not This Heat). Tokratna inkarnacija zasedbe je  na odru intenzivno združila in še enkrat bolj hrupno raztelesila vse dosedanje faze benda, intenzivno prehajala med trdno, kleno strukturo, med rifi in temami in navideznim ekspresivnim kaosom, raztelešala ritem in hrup in ga sestavljala tudi v udarne blast beate ali v podobo oglatega funka. Bend se je sprehodil med novim in starejšim ustvarjanjem in še enkrat več dokazal, da je edinstven v skrajno intenzivni sintezi kontrole in kaosa. Obenem smo z vrnitvijo v prostore Kluba Gromka zaokrožili večer, ki ni bil prav nič kaotičen glede na raznolike vsebine. Večer je z dvema povsem raznolikima koncertoma v istem prostoru hkrati pokazal, da pri nas prevečkrat ustaljeno enoznačno dojemanje prostora ne vzdrži.  Utelesil je križišča, na katerih se je pretakala in srečevala publika in raznolike muzike.

Nenad Kovačić in Irena Z. Tomažin, Foto: KSET

SONICA x Zagreb KONTEJNER x ZEZ: Irena Z. Tomažin in Nenad Kovačić, Samo Kutin in Ana Kravanja, Nenad Sinkauz, Shekuza, Marko Jugović, Lina Rica; 20. december 2019, KSET, Zagreb

Sonica v domačem in mednarodnem prostoru predstavlja vsebinsko polje, ki se giblje v vmesnih prostorih med sodobno umetnostjo, zvočno umetnostjo in eksperimentalno glasbo raznolikega značaja, predvsem elektrofonsko, elektroakustično in audiovizualno, a hkrati posega tudi v polje sodobne glasbe in deloma v polje svobodno improvizirane glasbe. Temu se je intenzivneje začela posvečati z rednim koncertnim programom Sonica Series v času, ko je MoTA – Muzej tranzitornih umetnosti upravljal lasten prostor MoTA Point.  Ideja serije je v zadnjih letih živela predvsem v izvedbah manjših festivalskih dogodkov v tujini: v Londonu, Benetkah, Beogradu, Wroclawu, Berlinu in decembra 2019 tudi v Zagrebu. Tak model temelji na so-organizaciji in sodelovanju z lokalnimi akterji. V Zagrebu sta se organizaciji dogodka priključila kolektiva ZEZ in Kontejner. Slednja skušata nadaljevati delo, ki so ga v Studentskom centru intenzivno nastavili in ga po uničujočem udarcu aktualne hrvaške politike  grobo prekinili. Umestitev dogodka v prostore kluba KSET ni naključna, saj je bil ravno KSET v preteklosti osrednji prostor za svobodnjaški jazz, avant rock in improvizirano glasbo: No Jazz Festival in zgodnje koncertne produkcije Žednog uha so se večkrat križali v sodelovanjih z domačo koncertno ponudbo zgodnje Defonije in koncertnega cikla Davida Brauna v Mariboru. Koncert je otvoril hrvaško-slovenski duo tolkalca Nenada Kovačića in vokalistke Irene Z. Tomažin, njuno sploh prvo skupno srečanje v duu (skupaj sta nastopala le kot člana mednarodnega ansambla Šalter). Nenad Kovačić je širok tolkalec, ki se giblje tako v polju improvizirane glasbe kot v polju sodobnih razbiranj ljudske in tradicionalne glasbe ter popularnih stilov (je denimo član zasedbe Sevdah Takht Damira Imamovića in orkestra Mimika). Tokrat je nastopil z ročnim bobnom, zvenečimi skledicami, lokom, različnimi predmeti in elektroniko ter zaplul predvsem v polje tekstur in zvena, ki ga je subtilno podaljševal in vtiral v prostor z elektroniko, tudi takrat, ko se je Tomažin s svojim teksturnim pristopom do glasu, zvena in šuma spustila v polje ljudske pesmi. Duo nas je v svojem nastopu popeljal v prostor subtilnih soočenj zvenskih odtenkov in šumov, dovolil vstop tudi ljudski pesmi, občasno melodiji in ritmu, pri tem pa zvenel suvereno in dovršeno, kot da ne bi šlo za prvo srečanje. Duo Samo Kutin in Ana Kravanja ni nadaljevanje zvensko-ritmičnega dua Najoua, temveč se glasbenika s hurdy-gurdyjem, violino, glasovoma in tolkali spuščata v zvensko in harmonsko intenzivno, bogato in mestoma meditativno zvočnost, v skladbe, ki delujejo obenem skrajno kompaktno, a hkrati prožno, zračno in odprto, mehko in hrapavo, melodično, teksturno in mestoma rezko hrupno, v svojem spoju abstraktne zvočnosti in koketiranju z zvenskimi reminiscencami ljudske glasbe pa obenem skrajno emotivno. Hrvaški kitarist, elektrofonik, improvizator, skladatelj gledališke in filmske glasbe Nenad Sinkauz je ena od osrednjih osebnosti sodobne hrvaške eksperimentalne glasbe. V našem okolju ga poznamo po delovanju v odlični hrvaško-italjanski zasedbi East Rodeo (s slednjo je sodeloval celo Marc Ribot) in po sodelovanjih (skupaj z bratom Alenom) s koreografinjo in plesalko Majo Kline. Sinkauz nas je z električno kitaro, efekti in elektroniko popeljal na razvejano pot moduliranih in transformiranih kitarskih zvenov, v katerih občasno zveni filmsko, drugič kot elektroakustična glasba, kjer kitara izgub lastno identiteto in postane generator zvočnih tekstur, šumov, ritmov in pulzov, ki jih Nenad vešče slojevito vpenja v prostor. Večer je zaključil audiovizualni elektroakustični nastop Shekuze, elektrofonski projekt Mihe Šajine, ki ga je z modularnimi sintetizatorji zvoka utelesil na plošči De Sica pri založbi Kamizdat. Živa različica vključuje pulzirajoče in prelivajoče abstraktne  podobe vizualne umetnice Line Rice in tolkalsko spremljavo Marka Jugovića. Tolkalec z odmerjenimi udarci po razširjenem bobnarskem kompletu ritmično, predvsem pa zvensko izvrstno dopolnjuje  ritmično, zvensko in šumsko sintetično ogrodje Šajine, ki se gible v polju post techna. V vse te godbe so se vsebinsko in tiho zvočno vtiskovali tudi umetniški objekti iz zbirke Arte/faktov MoTA, denimo mehanično, a ritmično spremenljivo pritrkrovanje žogice v kartonsko škatlo Zimouna, barvni spekter vala Martina Briclja Barage, ritmiziran šum napak digitalnih cd walkmanov v kompoziciji Stephena Cornforda ali mikrotonska sozvočja mini instalacije več enobitnih čipov in zvočnikov znanega ameriškega zvočnega umetnika in skladatelja Tristana Pericha. Ta tiho zveneča in brneča, komaj prezentna križišča med različnimi izrazi, žanri, prostori so tista, ki poleg dobre atmosfere in dobro obiskanega kluba zagotavljajo vitalnost tovrstnim godbam, ki so daleč od hermetične zaprtosti tudi pri nas.

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *