Spodnji tekst je prvi v seriji besedil, ki so plod delavnice glasbene kritike, izvedene v času letošnjega festivala Jazz Cerkno (med 18. in 20. majem 2023). Udeležence sta vodila mentorja Luka T. Zagoričnik in Miha Zadnikar. Pisci in piska besedil nosijo različno razvita predznanja in se v splošnem raztezajo od čistih začetnikov do že bolj zverziranih glasbenih novinarjev oz. kritikov. Poleg nujnih smernic glede ravnanja z vsebino in formo se ni pretirano strogo zapovedovalo, zato se, denimo, obravnave mestoma prekrivajo, a vendarle v ključnih trenutkih prinašajo raznorodnost vidikov. Tudi forma ni bila standardizirana, kar pomeni, da so udeleženci lahko prosto izbirali med bodisi celostno festivalsko obravnavo bodisi kritiko specifičnega nastopa, celo glasbene posebnosti znotraj specifičnega nastopa. Kar zadeva snovanje pristopov do pisanja, so imeli udeleženci relativno proste roke, seveda upoštevajoč mnoge koristne nasvete in namige mentorjev. V veliki meri je bil namen delavnice, skratka, vzpodbuditi pisce k angažiranemu delu in samostojnemu tvorjenju različnih pogledov na glasbeno recenzijo in glasbo kot tako.
Eva Kene: Jazz Cerkno 2023
Letošnji Jazz Cerkno se je že osemindvajsetič zapodil v zanimiv in mestoma drzen program, ki je ulice Cerkna za tri dni napolnil z brenki, udarci in vpihi na že utemeljene glasbene instrumente in jih dopolnil z zvoki nove generacije glasbenih skrinjic – zvoki elektronskih pripomočkov.
Ušpičeni šumi in melodične poslastice so se med seboj prelivali v čudovito mešanico vse tri koncertne večere. Skozi pester nabor zasedb je rdečo nit festivala tkalo raziskovanje in umeščanje elektronskih elementov v bolj akustične oziroma straight jazzovske zasedbe, pa naprej do bolj raziskujočih jazz, celo noise zasedb.
Kljub bučečim slapovom mešalnih miz, saksofonov in ritem mašin, ki so prostor vsak dan znova napolnili z novo mešanico zvokov in šumov, pa se spodobi obregniti ob vse tiste bolj ‘podložne’ inštrumente, ki so te tri dni neutrudljivo igrali in tiho čakali na svoj trenutek svobode. Ta trenutek in občutek ravnotežja in kolegialnosti, če že ne skoraj družinskosti med glasbeniki, je najbolj oprijemljivo uspelo ujeti zasedbi Aki Takase JAPANIC, saj so si posamezni inštrumenti v akustično-elektronski zasnovi utečeno in smiselno podajali odrski in zvočni prostor. S poigravanjem s temami posameznih glasbenikov in njihovih kompozicij ter gladkim prehajanjem mej tako med različnimi žanri kot znotraj posameznih so poslušalce popeljali čez karseda posrečene glasbene brzice.
Mednarodni kvintet JAPANIC je sklenil petkov večer z večinoma komponiranimi skladbami, kjer sta si glavne teme med seboj podajala femme fatale festivala Jazz Cerkno, pianistka Aki Takase – eden izmed lokalnih privržencev festivala se je pred koncertom navdušeno pohvalil, da si je samo zanjo uredil pričesko in pobril brado, drug pa se je ponašal s kasetnimi posnetki njenih prejšnjih koncertov, ki jih skrbno hrani v domači zbirki – ter novinec na festivalu, saksofonist Daniel Erdmann. Kvintet poleg njiju sestavljajo še Carlos Bica, priznani portugalski jazz kontrabasist, in norveški tolkalec in komponist Dag Magnus Narvesen, zraven njih pa kot uporniški najstnik na gramofonih eksperimentira Vincent Graf von Schlippenbach pod imenom IllVibe.
Kompozicije, ki so prehajale iz udarnejših v mirnejše, od bolj eksperimentalnih ritmov k lahkotnejšim melodijam in celo h glasbenim poklonom svetovnim glasbenikom, je v drugi polovici koncerta nepričakovano prekinil gramofonski ekskurz DJ-a Illvibeja. Za nekaj minut je na odru ostal sam in mojstrsko menjal med ploščami, višal in nižal frekvence, se poigraval z mešalno mizo kot tako. Začudeni, da štirje glasbeniki kar naenkrat zapuščajo oder in na sceni jazz festivala puščajo berlinskega dj-a, smo se poslušalci spogledovali najprej z malo dvoma v očeh, ki pa je kaj kmalu prešel v navdušenje in občutek olajšanja, ko sta se ob vrnitvi akustičarjev obe veji glasbe čisto in popolnoma naravno spet zlili v skupen tolmun.
Zadnji petkov koncert je tako melodično kot ritmično vzdramil vse poslušalce, tudi tiste najbolj prilepljene na naslonjala stolov v dvorani. Kontrast, ki so ga ustvarili s krajšim, čistim elektronskim setom, je popolnoma drugače obarval celoten koncert. Ne samo da je čez koncert s počasnim dviganjem iz globin elektronske glasbene podlage na površje in v ospredje kvintetu uspelo osmisliti in na nek način upravičiti mesto elektronskih vložkov, ampak je tudi mojstrsko pokazal in sintetiziral glavno idejo letošnjega festivala; da lahko jazz in elektronika hodita vštric, ne da bi eden drugega spotikala, če se že ne bi držala za roke.
