Gašper Piano: F R I C T I O N (samozaložba, 2026)
Gašper Piano, kitarist in večdimenzionalni glasbenik, ki strumno koraka po poteh improvizacije in eksperimentalne godbe, je že več kot desetletje aktivno angažiran na raznih evropskih scenah. Njegovo glasbo najdemo v vseh špranjah med sodobnim plesom, multimedijskimi projekti, performansom in gledališkim odrom, svojo obrt pa je dolga leta izpopolnjeval v Belgiji, natančneje na bruseljski umetniški sceni, letos pa je ustvarjal v norveškem Oslu. V luči tega ga na domačih odrih ujamemo bolj občasno – tako je recimo lani jeseni v sklopu nastopa četverice Piano / Grom / Berger / Boršič na festivalu 1912 Trnovo recenzenta navdušil s svojim obvladovanjem gromko navite preparirane kitare. Piano je letošnje poletje med drugim izkoristil tudi za izpostavo svoje multimedijske in producentske vloge na platformi Bandcamp. Gre za štiri plošče – romantiker; I want to protest yet I dance; More or Less Human in F R I C T I O N – katerih stičišče je njihova namembnost.
Namreč, vsa štiri dela so v osnovi nastala kot del gledališko-plesnih performansov, Piano pa jih je zdaj objavil še kot samostoječe kreacije. V ospredju naše pozornosti je tokrat F R I C T I O N, dobre pol ure trajajoča in iz sedmih skladb sestoječa pošča, poimenovana po istoimenskem performansu avtorice Sophie Rodriguez, ki je pod vodstvom mednarodne zasedbe debitirala novembra 2023 v Antwerpnu. Preden se posvetimo plošči sami po sebi, bi bilo za začetek smiselno podati vsaj kratek očrt istoimenskega performansa in s tem album umestiti v kontekst njegove stvaritve.
Izhodišče projekta je, kot nam pove že sam naslov, trenje. Slednje je za sodobno družbo izjemno problematično: manj kot ga je, bolj ustaljeni so fragilni tokovi abstraktnega prostora in časa. Teza je dobro poznana in nikakor neraziskana: čas je postal za kapitalizem osvobajajoč šele, ko se je s parnim strojem in uro – kot nas uči Moishe Postone – ločil od sončnega zahoda, plime, vodostaja in tečnega človeškega bioritma. Podobno lahko izpostavimo nujno vlogo, ki jo v produkcijskem procesu kapitalizma za Henrija Lefebvrea odigra umetno ustvarjen, abstraktni prostor. Konstrukcija slednjega je bila nujna, a osvoboditev od specifičnih prostorsko-geografskih omejitev njemu nasprotnega absolutnega prostora je bila po Andreasu Malmu mogoča šele s prehodom na energetsko zalogo premoga … in tako dalje. Skratka, gre za plodna tla, od koder vznikne marsikakšen razmislek.
Glede na recenzentsko gradivo je bil performans zasnovan v skladu s to opozicijo med trenjem in kapitalom. Tako je Dagmar Teurelincx za spletni časnik E-tcetera performans opisala kot raziskovanje kaotične intuicije, neobremenjene s strahom pred frikcijo. Serija junakov, izhajajočih iz različnih okolij, prek eksperimentiranja z Ayahuasco in absurdno neuspešnega poskusa ritualnega žrtvovanja raziskuje medsebojne odnose in svoje lastne želje. A Teurelincx v svoji recenziji prodorno izpostavlja razkorak med trenjem kot neke vrste teoretskim konceptom in trenjem kot performativno metodo. Pri tem splete zanimivo poanto: opozicija je lahko plastična. Če performans napeljuje na to, da lahko trenje povezuje, ne pa ločuje, bi morale figure na odru to trenje tudi razkazati.
In vendar tokrat ne obravnavamo performansa, temveč z njim povezano ploščo Gašperja Piana, sestavljeno iz skladb, namenjenih odrski uprizoritvi F R I C T I O N. Vsekakor lahko sklepamo, da je plošča nastajala po, če že ne enakih, pa vsaj podobnih smernicah. Zrasla je na istem konceptualnem polju, na istih plodnih tleh trenja, kakršna si je zamislila ustvarjalna ekipa performansa s Sophio Rodriguez na čelu. Ustvarjalni jezik, s katerim se je Piano lotil povnanjanja tega trenja, pa leži nekje med elektroakustičnim eksperimentiranjem in nojzom. Težko jo poslušamo v vakuumu – saj gre konec koncev za namensko delo –, a kljub temu ji moramo nameniti svoj čas, svoj prostor. Da vidimo, kje se pokažejo izbokline in hrapavost, drgnjenje in stres.
Kot rečeno, plošča sestoji iz sedmih skladb, katerim je z nekaj izjemami skupen predvsem inštrumentarij. Zvoki analognih sintetizatorjev (ali njihovih imitacij) takoj vzbudijo občutek nostalgije in koprnenja po nekem pol-preteklem času z napol zastarelo tehnologijo. V medigri sanjavega vzdušja osrednjo vlogo igrajo ritmični arpeggi in oscilacije. Z vidika oblikovanja zvoka in produkcije je F R I C T I O N dovršen in lepo zaokrožen projekt. Dinamika je bila očitno glavni predmet premisleka; v slogu ambientalne skladnje Piano z njo riše premetene sinusoide živosti, od tišine do crescenda. Že ob prvem poslušanju je, zavedajoč se performativnega konteksta. jasno, da gre za izkušenega komponista; skladbe venomer spremljajo dogajanje, ki leži nekje onkraj njihovih okvirov – poživijo ga in se vrtijo ob na tisoče različnih filmih. Plošča strmenje skozi okno ali potovanje z vlakom poživi in obarva na način, ki se izogiba siceršnjemu fetišu ambientalne glasbe – odkrito namreč v ospredje mestoma stopata ostrina in neudobje. Trenja na plošči so vseskozi izrazita in iskrena, pri tem pa samozavestno nastopajo v ospredju.
Uvodni kompoziciji M O T H E R in F A T H E R služita kot dober napovednik albumske tematike. Retro-sintetizatorji s svojimi melodičnimi linijami krmarijo v medprostoru, ob robovih slušnega spektra pa smo priča nedoločljivemu cinglanju. Ko slednje prerase v ostrejše zvoke drgnjenja in brušenja, se nenehno gibajoča kompozicija preobrazi iz prej nežnega vpogleda v prijetno preteklost v razkrinkavanje žaltavega podtalja, kjer se nahajajo same neprijetnosti. Tovrstna medigra nasprotij zavzema osrednjo vlogo na celotni plošči. V njej se kvečjemu zamenja inštrumentarij: godala zamenjajo marimbi podobno tolkalo; ostri, distorzirani digitalni bobni zamenjajo strunske perkusije. Drugi poglavitni element, s katerim Piano razbija in spet sestavlja monotonost, je dinamika. Za skladbo A Y A H U A S C A se posluži dolgih pavz in tišine, po drugi strani pa pri krajši G O O D E V E N I N G od začetka z osciliranim sintetizatorjem, donečimi tolkali in celo sampli breakbeata vzdržuje napetost.
V instantno-naravnanem imaginariju sodobnega konzumenta, katerega soustvarjajo splošni pogoji produkcije in konsumpcije na pretočnih platformah, ambientalna zvrst glasbe neredko zavzema vlogo ohlapno definiranega šuma iz ozadja, ki naj bi ojačal vzdušje ali celo produktivnost; a la lo-fi hip-hop in čustvom prilagojene sprotno generirane in neposredno servirane playliste. Zdi se, da se F R I C T I O N s svojimi v prazno drvečimi klimaksi in ostrimi, ne zadovoljujočimi oscilacijami poigrava prav s preobračanjem tovrstnih koncepcij. Tudi pridih orkestralne veličastnosti, s katerim se uvodoma ponaša zaključna skladba R E B I R T H M E , je kaj kmalu dopolnjen z zbadajočo sinkopo – tečnim dražljajem, ki prav s trenjem poudarja lepoto človeškega, okrnjenega in resničnega. Ne glede na to, ali razmišljamo skozi prizmo nastavkov njenega nastanka ali ne, je F R I C T I O N v vsakem primeru izvrstna upodobitev nujnega neudobja nečesa lepega.
