Olfamož, Popizdaja (Ente Tapes, 2025)
Včasih pretečejo leta, ko se ne zgodi nič, nato pa napoči dan, ko Andrej Fon alias Olfamož znova izda plato – ali kako se že glasi tisti slavni citat tovariša Lenina …?
Še dandanes se ga spominjam kot molčečega, simpatično čudaškega – za solo nastop v zdaj že rajnkem KUD-u France Prešeren – v čisto ta pravega rednecka oblečenega multiinštrumentalista, čigar performans se je zdel kot komorni stand up s podtoni obešenjaškega humorja, čemur je odgovarjal mestoma disharmonično-demoničen zven njegove godbene mašinerije. Čeprav je od takrat, ko sem ga podpisnik teh skromnih vrstic prvič poslušal v živo, preteklo že ohoho let, lahko po poslušanju zadnjega studijskega izdelka zgolj potrdim, da Olfamož nikakor ne popušča – niti v smislu kakovosti najnovejše izdaje niti v smislu svoje brezkompromisne, a tudi dvoumne drže.
O tej priča že sam naslov Popizdaja – ko se je razvedelo, da bo prav s to skovanko krstil novo plato (khm, pardon, kaseto!), sem ob poslušanju prvega singla Sv. Grah nehote pomislil: Ma, saj tip sploh nič ne (se iskreno opravičujem za uporabljeno besedo, ki pisanju za javnost vsekakor ne pritiče) pizdi! No, vsaj z vidika intenzivnosti in ekspresivnosti inštrumentacije ne. Nato pa sem, še preden sem vedel, da bom tudi sam povabljen kaj napisati o tej temi, naletel na (in bežno preletel) spletno recenzijo nekega stanovskega kolega, ki mi je zadevo vsaj nekoliko razjasnil. Naslov bi moral brati, tup, z dlanjo po lastnem čelu, kot pop izdajo! Toda, ali to pomeni, da Olfamož sploh ne (se še enkrat več opravičujem) pizdi?! Nikakor, pač pa da to počne zgolj na svojevrsten in samosvoj način.
Napetost med dvema diametralno različnima interpretacijama naslova je nato posrečeno prenesena tudi na raven vsakega posameznega besedila. Ta so večdimenzionalna in se izmikajo fiksiranemu pomenu, čeprav intuitivno poslušalec še kako sluti, kam pes taco moli. V nekaterih primerih dobesednost teksta daje (resda precej omejen) prostor za metaforično branje (Kdo pa kdaj ni srčnih muk dojel tako zelo klinično in telesno, kot se to zgodi trpinu v Dotaknila si se me tam?), spet drugje je uporabljena taktika ravno nasprotna: deli besedila Ažurni boogie lahko na trenutke aludirajo na toksično razmerje (pun intended!) med preveč vsiljivim snubcem in objektom njegovega neuslišanega poželenja, čeprav je sama srž pesmi predvsem cinični komentar na nočno moro pretekle pandemije in njene pooblaščene glasnike (kacin!). Takšnih pomenskih ovinkov, ki lahko zapeljejo kamorkoli, a se še zmerom na nek čudežen način uspejo držati na predvideni ruti, je na Popizdaji precej – hkrati pa je možno, da imam preveč bujno (in mračnjaško) domišljijo.
Toda glede na sporočilo štiklca Umetn nos, ki novo izdajo zaključuje, se lahko nadejam, da mi bo to širokogrudno odpuščeno, saj, tako Olfamož, je to tudi ena izmed nalog umetnosti – da konzumenta predrami, vzpodbudi k razmisleku, šokira. Omenjena pesem in Agit pop sta po drugi strani (vsaj z besedilnega stališča) za mnenjske razmere v slovenskem podzemlju še najbolj aksiomatični in simptomatični: popreproščeni in izključujoči okus množic na eni in nič več zaklozetirane protofašiste na drugi strani (če ni to eno in isto) je seveda potrebno kritizirati, a to je prepogosto preveč lahko in enostavno, sporočilo pa skoraj nikoli ne dospe do naslovnika. Morda bi bila torej dobrodošla še kakšna notranja kritika in samorefleksija pogojev našega levoliberalnega žitja in bitja, ki tem fenomenom vsakič znova na svojo lastno grozo daje podlago za njihovo bujno rast … in to je tudi v bistvu edina majhna majcena črna pičica, ki jo na tem mestu lahko očitam. Čeprav jedek humor in katalogiziranje družbenih patologij ter perverzij v diskografijah tako Olfamoža kot Svojati ne predstavljata nikakršne novosti, je obenem res tudi to, da tokrat angažirano-satirični ton prevlada nad za ti dve entiteti tako zelo značilnim monytpythonskim humorjem čistega nadrealizma in absurda. Tarča tega prefriganega posmeha, ki je sicer bolj grenak, je vse od neobstoječe stanovanjske politike (Dobre Vile), do odvisnosti naše formalno sicer neodvisne države od dogajanja na globalnem političnem parketu (Zastava odvisnica), kar v luči kolobocij glede NATA in vprašanj zvišanega budgeta za vojsko dandanes deluje malodane preroško.
Dvoumna je poleg besedil tudi sama glasba. Če smo od nekoga, ki vztrajno koraka na tanki liniji kultne obskurnosti in zmerne popularnosti, ne da bi pravzaprav zdrsel na eno ali drugo stran te, priznajmo si, malček umišljene razločevalne črte, lahko vajeni vsega hudega, kar ponujajo manj popularni žanri – glej recimo folkish reinterpretacijo math rocka Svojati v komadu A mi je muca jezička snedla, ki, naslovu primerno (tj. v nasprotju z enim izmed največjih hitičev Depeche Mode) ostaja brez besedila – tega ne moremo reči za do potankosti izpiljeno spajanje takšne robne godbe z avtohtonimi momenti t. i. (slovenske) zabavne glasbe in (slovenskega) popa osemdesetih. Morda pretiravam, morda pa ne, a za intro v že omenjeno Dotaknila si se me tam se zdi lahko trdim, da tako dobro parodira vzorce iz slovenske narodno-zabavne glasbe, da jo hkrati ponese na nov nivo – in bum, komad se naenkrat spremeni, ko vokalna linija spet pričara mojstrstvo frontmenov domorodnih sintiš sentišev izpred petintridesetih let. In vse to onkraj karakterizacije ali sleherne zvestobe omenjenim žanrov! Po drugi strani nas v uvodni Debeli rtič popeljejo takti neubatenovskih tolkal, iz Svetega Graha reggae ritmi, skozi celotno za crknit smešno Zastavo odvisnico pa kromatični postpankovski bas … Vsemu navkljub pa Popizdaja ne zveni kot zbirka naključno izbranih in v enotno embalažo zapakiranih komadov, temveč je, naj se sliši še tako klišejsko, zaokrožena celota s prepoznavno estetsko držo, suvereno speljano od prvega do zadnjega tona.
Spomnim se, da je ob izidu Popizdaje po določenih spletnih kanalih zaokrožila šala, da nismo niti še prav zakoračili v gospodovo 2025, pa so nam že servirali (slovenski) album leta. Kar se mene tiče, bi Olfamoža nedvomno predlagal za Ježkovo nagrado … Naj se tudi na področju mainstream humorja končno dvignejo standardi odličnosti!
