Inexhaustible Editions izdaja La Perpetuidad Del Esbozo #3 Santiaga Astaburuage

Pri založbi Inexhaustible Editions, ki v zadnjem obdobju domuje v Ljubljani, so izdali novo ploščo. Ta je del nove serije izdaj, ki dokumentira dela, ki spadajo v tradicijo eksperimentalne glasbe, dela, ki so na meji med sodobno kompozicijo in improvizacijo ali aleatoričnih, odprtih kompozicij, baziranih na prozni in grafični notaciji, na dediščini fluxusa, na množici navodil in akcij. Prva izdaja v tej novi seriji je bila kompozicija Antoineja Beugerja To The Memory Of, v izvedbi Conceptual Soundproductions Budapest, zasedbe, ki jo vodi nemški konceptualist, skladatelj in teoretik Nikolaus Gerszewski. Druga izdaja je delo čilskega skladatelja in izvajalca Santiaga Astaburuage, skladba La Perpetuidad Del Esbozo #3, ki jo izvajajo čilski kitarist Cristián Alvear in japonska improivizatorja in skladatelja Makoto Oshiro in Hiroyuki Ura, ki sta v zadnjih letih postala ena močnejših in dejavnejših figur japonske eksperimentalne glasbene scene. Člani tria so že sodelovali skupaj. V l. 2016 so izdali ploščo Lucky Names (Wild Silence, 2017), na kateri izvajajo skladbe Oshira in čilskega ustvarjalca Nicolása Carrasca. Ploščo La Perpetuidad Del Esbozo #3 je posnel in zvočno obdelal Makoto Oshiro v Tokiju in vključuje spremno besedilo skladatelja samega ter risbe Nicka Hoffmana.

Santiago Astaburuaga je magister komopizicije z UNAM, Mexico, kjer trenutno zaključuje doktorski študij. Že vrsto let je kot skladatelj in glasbenik eden vitalnejših članov čilske eksperimentalne glasbene scene. Bil je član večje združbe glasbenikov in izvajalcev (Nicolás Carrasco, Edén Carrasco, Cristián Alvear, Felipe Araya etc.), ki so v Čilu organizirali nastope, izvedbe in snemanja sodobne in eksperimentalne glasbe. Izvajali so svobodno improvizirano glasbo in eskperimentalna dela Johna Cageea, Christiana Wolffa, Davida Tudora in skladateljev iz kolektiva Wandelweiser (Antoine Beuger, Manfred Werder, Michael Pisaro, Stefan Thut in drugih), ter kompozicije Carrasca and Astaburuage. Nastopali so v koncertnih dvoranah, galerijah, knjigarnah in na javnih površinah. Obširno dokumentacijo teh lokalnih aktivnosti, ki so imele velik mednarodni pomen v vzpostavljanju aktualnega polja eksperimentalnih muzik, ki gravitirajo okoli kolektiva Wandelweiser in drugih ustvarjalcev iz celega sveta, najdete tukaj, tukaj in tukaj. Po študiju v Mehiki je Astaburuaga postal tudi vitalni del tamkajšnje scene ki jo tvorijo Gudinni Cortina, Jacob Wick, Rolando Hernandez in drugi. Kot izvajalec je posnel glasbo Nicolása Carrasca, Rolanda Hernandeza, Manfreda Werderja, Lo Wie in številnih drugih.

Poslušaj in naroči delo tukaj:

Kitarist Cristián Alvear je v zadnjih letih eden najbolj neumornih praktikantov eksperimentalne glasbe. V zadnjih letih je posnel in izvajal številna Astaburuagina dela (nekaj jih najdete na njegovi Bandcamp strani). Izdaja, ki je Astaburuago postavila na mednarodni plan je posnetek ansambelske verzije dela Grado De Potencia #1, ki je na plošči izšlo pri kanadski založbi Caduc. Delo bazira na potencialnosti, ki leži med tonom in šumom in ki ves čas spreminja svojo pozicijo in stopa v ospredje ali v ozdaje znotraj intenzivnega roba slišnosti. To so hkrati zvočni prostori, ki jih Astaburuaga ustvarja v svojih kompozicijah, v vmesjih med določenostjo in nedoločenostjo, med stabilnim in nestabilnim zvokom, ki prihaja iz različnih virov (predmeti, glasbila, elektronika, terenski posnetki in vnaprej posneti zvoki, ki jih imenuje tudi arhiv, …). V tej verziji skladbe La Perpetuidad Del Esbozo #3 za tri izvajalce se nahajajo zvoki glasbil, sinusni toni, različni terenski posnetki (posnetki iz lokacij, narejenih posebej za to delo) in zvoki, vzeti iz osebnih arhivov izvajalcev (posnetki, kot je denimo delo Nicka Hoffmana Bermuda, ki je uporabljeno v skladbi). Izvajalci lahko vse te zvoke uporabijo po lastni izbiri in jih uporabijo v različnih delih kompozicije, sledeč časovnim oznakam in prožni dinamiki zvoka. Ti različni, izolriani zvočni dogodki znotraj skladbe proizvajajo intenzivne prostore ponavljajočih in podaljšanih zvokov glasbil, šuma iz našega okolja, zvenečih sinusoid in narativ vnaprej posnetih zvokov, ki se znotraj dela skozi različne dislokacije in relacije ves čas redefinirajo med seboj. V vmesju teh relacij leži vsa intenzivnost tega odličnega dela, preko katerega bi se moral Astaburuaga vzpostaviti kot eden najbolj vitalnih skladateljev in izvajacev eksperimentale glasbe.