Visoke temperature, ki v odbojni igri z betonom in asfaltom pridobijo resnično peklenske, če ne že kar ubijalske razsežnosti, človeka zlahka raztreščijo, spravijo v neko vzkipljivo, manično stanje, v slabe odločitve, plenilsko iskanje in grebenje za senco in sprejemanje vsakega, še najbolj blagega zračnega puhca s pravo otroško hvaležnostjo. Vročina uleni in scuza smisel iz praktično vsake dejavnosti. Poslušati glasbo, ždeti na festivalu v luži lastnega znoja v polprisebnem primežu absolutno skurjenih misli se vedno zdi slaba ideja. Še slabša se zdi, ko človek pred tem v umazani prevari nekega sprejemljivo ohlajenega kotička spije pivo, dve, morda tri in takoj za tem samozavestno prestopi v sonce, kot da ohlajen, »ravno pravšnji«, le da bi se po natanko treh korakih zamajal kot sveže narkoziran pes, napol dehidriran, napol dezorientiran in preplašen, v celoti pa prepričan, da se bo vsak doživljaj v naslednji uri stopil v prekuhano goščo gmotnih občutij, nenavadnih nihanj in spontane demence. Takšen naivnež sem bil sam neko pozno četrtkovo popoldne, 11. 7. – mislim, da smo bili –, ko sem se odpravljal na letošnji Jazz Festival Ljubljana, da bi ujel vsaj en dan dogajanja, uvidel, »kaj je na sceni«, končno spet v živo poslušal jazz, se, kot se spodobi, bunil nad ceno pijače, se počutil kot zguba ob motrenju navzočega mladega talenta itd. itd.
Prvo dejanje dneva je bilo na plečih kitarista Johna Scofielda in basista Dava Hollanda v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Prihod v Cankarja je v zviti potezi na glavo obrnil zgoraj opisano psihofizično manijo, me predvsem nekoliko ohladil in, vsaj za dober trenutek, spravil k pameti, predvsem pa tisto zbegano omamo prevrnil v sentimentalen in blago melanholičen miselni tok, ki se je imel zdaj spopasti z neprimerljivo tehnično godbo. Vsaj tako sem takrat razmišljal. Tehničnost, brzina, virtuoznost, to so vse neke vrste spontano-stereotipni elementi, ki za marsikoga jazz dejansko šele napravijo jazz. Študijoznost torej, »nadrkanost«, teoretska premoč in zmagoslavje. Izvorni pomislek je predvsem meril na potencialno nezmožnost sledenja glasbenemu dogajanju. »Kaj, če godbi in njenemu prefinjenemu gibanju preprosto ne bom mogel slediti in tako ostal praznih ust za pričujoče besedilo in na koncu pač izpadel šalabajzer?« Seveda ni bilo tako. Jazz je v resnici precej preprosta in v prvi vrsti globoko ekspresivna muzika, če ob poslušanju preskočimo nehvaležne predpostavke o njem kot brutalno zakomplicirani muziki, ki jo je treba znati dešifrirati in razumeti oz. pač biti dovolj pameten za tovrsten proces. Enkrat sem se starejšemu kolegu po nekem – z letošnjim ljubljanskim jazzom povsem nepovezanem – koncertu potožil, da »mi set ni dogajal«, ker je navzoči saksofonist odpiral za dano glasbeno situacijo neumestne teksture, da je bil harmonsko nezanimiv, postavljaški in podobne reči. Kolega se je z izvorno prognozo strinjal, a preskočil tehnikalije in povedal, da taisti muzičist njemu preprosto »ni nič povedal«. Kakšna razlika! Eni bi rekli groba poenostavitev, jaz rečem zadetek v polno.
Pred Scofieldom in Hollandom je sicer najprej spregovorila novopečena vodja programa jazza in glasb sveta v Cankarjevem domu Tina Lešničar, ki se je letos pridružila festivalski kuratorski vlogi Borje Močnika. Gala otvoritveni nagovor v nekem praznem, suhoparnem, državniškem slogu je, to je pač treba priznati, pustil nekoliko grenek priokus in sprožil kopico celovečernih vprašanj o razlogih in funkcijah osnovne »drže« mnogih jazzovkih in sorodnih festivalov, se pravi svečane, glamurozne, mestoma tudi vzvišene drže, ki osnovni, v resnici globoko proletarski (zgodovinski) značaj glasbe v središču prekucne ne glavo v izredno, ampak res izredno neokusnem obratu. Saj, že v gostih je veliko »zvezd«, zgodovinsko prominentnih muzičistov, ki si zaslužijo največje spoštovanje in gostoljubje, prav tako kot denimo jazz ni nekaj, kar je zacementirano v zgodovini, brez možnosti za spremembe, nadgradnje. Po drugi strani pa je pač evidentno, da z omenjenim »gala« značajem, kovanjem zvezd in posipanjem glamurja iz glasbe z zelo konkretno in specifično zaznamovano zgodovino napraviš umetnjakarstvo. Zanemariš, da je to v prvi vrsti vedno bila muzika ulice. Škoda je predvsem, ker jo tako delaš čedalje bolj nedostopno in afirmiraš sprevrnjeno predstavo o jazzu kot glasbi za tista elitno nabrušena, izobražena ušesa. Hermetiziraš nekaj, česar bit je ravno v temeljni glasbeni (in obglasbeni) odprtosti, v idealu (iskanja) svobode. Podoben je učinek traka okoli prizorišča v parku Sveta Evrope in varnostnikov, ki vsakega spontanega mimoidočega, za trenutek dovolj zintrigiranega, da se zaradi glasbe na odru ustavi, sestopi s kolesa, hitro prestrežejo in napotijo do prodajalnice kart. Ampak dobro, ne bi zdaj o teh rečeh … kaj pa sama muzika?
Scofield in Holland sta odigrala prilično konservativno partijo in v neprecenljivi maniri podpihala nekje zgoraj omenjeno sentimentalno, blago melanholično umsko stanje, še zlasti v tistih ovinkastih baladnih trenutkih in po bluesovsko intoniranih izmenjavah, v prvi vrsti izredno čutnega, senzibilnega muziciranja. To sta pač dva neprimerljivo izkušena muzičista, eksperta tako klasičnega bopovskega izrazoslovja in manire kot slogovnih podaljškov v rock, funk, blues in vse, kar pač rado pride vmes in nima konkretnega označevalca. A da ne bo pomote, to nikakor ni bil ekstravaganten fjužnovski set, niti blizu. Mladeniča sta zvečine igrala avtorske kompozicije, ki so se ponašale z vpadljivo načelnostjo – v praktično nobenem primeru vsebinsko in formalno niso segale predaleč, marveč po svoje varno tavale v tradiciji oz., bolje rečeno, v priučenem in odkritem vseživljenjskem procesu igranja obeh v najrazličnejših glasbenih kontekstih. Na nek način se je zdelo, da publike pravzaprav niti ne potrebujeta. Igrala sta zase, eden z drugim in eden za drugega. Na odru nista bila, da bi se šopirila z inštrumentalnim mojstrstvom, komponistično genialnostjo ali karkoli podobnega. Vsi žarometi in gracioznost vélike Gallusove dvorane so naravi glasbe in osnovnega pristopa v resnici kar grobo hodili navzkriž. Godba, še zlasti Scofieldova, je bila tišjega značaja, praktično nikoli zaletava, v najbolj ključnih trenutkih pa preprosto izjemno povedna. Prstna polifonična igra je prinesla iznajdljive postope in pasaže izjemno čutnih melodičnih linij, nikoli preveč direktnih in/ali občutenjsko predvidljivih, vedno ravno dovolj zavitih okoli momentalnih punkcij čudovitih tonskih naglasov in izhodov iz tonike. Godba je – predvsem misli – prijetno ohladila in učinkovala nadvse emotivno; spravila je v tisto prijetno zasanjano stanje, ko se muzika elegantno poklopi z biografsko kontemplacijo in spregovori. To se v bistvu kaže kot ključno. Poslušanje je odprlo notranji svet in ni terjalo prekomerne pozornosti. Muzičista sta v dialogu eden drugemu vedno pustila do besede in nam skupaj, preprosto povedano, povedala ogromno.
Šele po omenjenem koncertu v ohlajeni Gallusovi sem ugotovil, da bi mi v resnici bistveno bolj sedlo cel večer presedeti v tej ali drugi klimatizirani dvorani, kot pa zdaj do konca festivalskega dneva posedati zunaj v Kidričevem parku. Pa ne toliko zaradi vročine in/ali vsesplošne zatohlosti zraka, ki se je tisti večer, ves nepremičen in že kar malo izzivalen, usedel v Ljubljansko kotlino. Partija Scofielda in Hollanda – skupaj z občim, v tistem trenutku sicer precej skuliranim, a še vedno delno omotičnim psihofizičnim stanjem – je obrodila hrepenenje po glasbeni intimi, blagi osvetljavi, po počasnem in kontemplativnem. V resnici dokaj smešna stvar, saj je prva zunaj nastopajoča grupacija – projekt Tropiques Gorana Kajfeša – po svoje ponudila ravno to, a nekaj preprosto ni štimalo. Po premisleku predvsem prostor, ambient in pač širša »festivalska« situacija. Pričujoča muzika je izrecno filmska ali teatralna, če želite. Izjemno počasi, potrpežljivo in premišljeno se premika, obdajajo jo jasni tematski sklopi, jasni razpoloženjski zasuki itd. Bend v sestavi Goran Kajfeš (trobenta, sintetizator), Alexander Zethson (klavir, orgle, sintetizator), Johan Berthling (akustični bas), Johan Holmegard (bobni), Josefin Runsteen (violina), Leo Svensson Sander (violončelo), ki se je za to priložnost pokombiniral z domačim godalnim parom v Ani Kravanja (violina), Barbari Grahor Vovk (viola) je, ko rečeno, zavlačeval, vlekel, izpuščal in gradil atmosfero po filmsko, hkrati pa v tematske sklope vpadal z bolj neposredno, kombinatorično, mestoma tudi pravnomočno solistično igro. Vse lepo in prav, zadeva zveni krasno, človek preprosto nima izbire, kot da se docela potopi v elipsaste sintetizatorske zanke in izjemno kreativne groove, ki venomer prodirajo skozi. Težava je bila torej prej v tem, da se teatralna nit v festivalskem kontekstu prerada nehvaležno porazgubi, če ne že kar docela prelomi. Na festivalih so poslušalci ponavadi nekoliko manj potrpežljivi, še zlasti, če se zadeva dogaja na tovrstnem, najmanj delno odprtem prostoru, kot je park na zahodni strani Cankarja. Obiskovalci zaživijo, počvekajo, kakšen malček se od vznemirjenja nad glasbeno obilico zvrne v salto mortale in v vrisku po mami pač preglasi še najbolj gromkega saksofonista, skratka, vzdušje je festivalsko, pisano, živo, kar je za tovrstno, »tematsko«, močno konceptualno glasbo zagotovo nehvaležna situacija. Dramaturška krivulja ne pride do izraza in isto je s potencialom bendove glasbene učinkovitosti.
A festivalski vrvež je pričujoči večer vendarle našel svojo muziko. Potreboval je igrivost, mladostniški duh! In dobil ga je v podobi benda in projekta Gaja Bostiča Mrk. Gaj je 7. rezident programa inštituta .abeceda, ki se mu reče Mladi raziskovalci. Zdaj, o delu in projektih pričujočega inštituta obstaja nebroj mnenj (tako kot pač o vseh drugih akterjih na »sceni«), a dejstvo je, da imajo t. i. Mladi raziskovalci do danes na ljubljanskem jazzu že dodobra usidran prostor, svoj mali kotiček, kjer se ponavadi pričakovano gode precej študiozno, v soju ošiljenih, tako ali drugače razdelanih konceptualizacij. Gode se resno, ugvantano. Nikakor nujno slabo, zagotovo pa evidentno odmaknjeno (v duhu in podobi) od preostalega festivalskega direndaja.
Tokrat je bilo drugače. Precej drugače, v resnici. Bostičev bend (Jošt Lampret (bas), Mark Žakelj (kitara), Maximilian Gerstbach (klaviature), Jordi Roviró (trobenta), Yvonne Moriel (saksofon)) je v set vstopil neprimerljivo igrivo, živo, no, ja … mladostniško. Začeli so z intrigantnim problikovanjem aranžmaja komada zajebanega švedskega benda Meshuggah – izvrstno, pa tudi pogumno, navsezadnje – in nadaljevali v prilično progerski maniri, se pravi formalno dlakocepsko, preudarno, v tem specifičnem primeru tudi izrecno udarno – Gal več kot očitno goji afiniteto do (med drugim) čvrste rifovske muzike. Ekipa je igrala komponirane komade, zvečine Gajeve, a na izredno živ, dinamičen način. Pokalo in treskalo je, kaj naj rečem. Bend je izvrstno uigran, ravno prav po rokersko nabrušen, predrzen in pragmatično študiozen. Točno tako, kakor se za takšno ekipo mladcev spodobi.
Občestvo je bilo skozi pričujoči koncert docela potegnjeno v muziko – občutje se je več kot očitno razživelo, vse je brbotalo in (če ne dejansko, pa v mislih) poplesavalo. Tudi sam priznam, da me je koncert lepo dvignil in potisnil prek izvorne, omotične melanholije in – kar je izjemno zanimivo – prek želje po intimi. Muzika me je podružabila, če želite, spravila emotivne višave in v takšnem trenutku dejansko tudi vročina ne more več do živega. Naenkrat smo s publiko v družni borbi z njo.
Čas je bil za zadnji koncert večera, vsaj zame, ki sem bil primoran zadnjega v klubu izpustiti. Nastopil je Amaro Freitas Trio, grupacija z brazilskim vodjo, ki je očitno oz. vsaj glede na povedano na odru imel podobne težave z vročino, kot sem jih imel sam, le da je njega evidentno manj obremenjevala kot mene. Tudi poučna stvar, v resnici. Kakorkoli, tale nastop je večer precej lepo zaokrožil in po svoje logično razvil in dokončno v sodobnost potisnil razsežnosti glasbe, o katerih je bilo govora ob prvem koncertu večera. Gre za, vsaj v golem inštrumentalnem smislu, klasičen klavirski trio (poleg Amara sta tu še Aniel Someillan (kontrabas) in François Morin (bobni in tolkala)), ki pa rodi nadvse sodoben, svojsko skočen izraz. V bistvu precej lep primer razvoja jazza v času, različnih geografskih in družbenopolitičnih punktih. Bopovski imaginarij je preraščen in godba najde svoje mesto skozi nekoliko mehkejše melodične prijeme, žilavo repeticijo bolj konvencionalnih intervalov in ritmiko, ki se kotali v kontinuiranih, izjemno okusnih galopih. Lepa reč v glavnem, ki je je bilo konec, preden bi mi o njej uspelo naumiti kaj bolj pametnega. Morda še bolje, zdaj, ko pomislim. O dobri muziki se enostavno ni vredno pretirano miselno napenjati.
Burek pri Noblu je bil zanič in premalo ga je bilo. Pozna noč je bila sladka, najmanj delna vročična omotica do konca redakcije še vztraja. 7.6/10.
