Letošnja 61. edicija Jazz festivala Ljubljana nosi simboličen podnaslov ‘Jazz na distanci’. Vanj je vtkana aktualna realnost (post)koronske krize, omejevanje druženja in participacije na javnih kulturnih dogodkih, ki še vedno prizadeva kulturno-umetniški sektor in sektor koncertnih prireditev. Festival je tako programsko kot izvedbeno bistveno spremenjen od prvotne edicije. Glavnino programa tvorijo domače zasedbe, ustvarjalci in ustvarjalke, tuji gostje pa bodo na njem nastopili v mediirani različici ekskluzivnih vnaprej posnetih koncertov. Tako se obeta mešanica plačljivih živih koncertov v Linhartovi dvorani, brezplačnih koncertov v parku ter predvajanih koncertov in projekcij, ki bodo dosegljivi tudi na spletnih socialnih omrežjih. Festival s tem sledi liniji nekaterih evropskih festivalov, ki so bili primorani v spremembe, denimo nemškemu festivalu v Moersu. Med večje projekte letošnjega festivala sodijo nastopi Žana Tetičkoviča s številčnejšo zasedbo in nadaljevanjem njegovega ‘Port of Life II. – Ensō’, Big Banda GveriLLaz ter gypsy swing zasedbe Teo Collori & Momento Cigano. V živo in s predvajanjem preko spleta bomo lahko spremljali audiovizualni nastop dvojca Etceteral z vizualno umetnico Lino Rico, plesno-glasbeno improvizacijo pozavnista in elektrofonika Žige Murka in plesalca Ryuza Fukuhare, klavirski nastop Saše Vollmaierja s projektom predelav skladb zasedbe Laibach ‘Kind of Laibach’. Cikel Abeceda, namenjen mlajšim, prihajajočim ustvarjalcem bo letos vključeval zasedbo Eris bobnarja Gaja Bostiča ter projekt ‘Rišem si bogove’ pihalke Brine Kren, v katerem spaja improvizacijo in slikanje. V polje več-medijskosti se vtira tudi tretja etapa platforme Mladi raziskovalci III, tokrat s kitaristom Tobijo Hudnikom in performansom za zvok, gib in luč ‘About a change’. Med posnetimi koncerti, ki so jih za festival pripravili tuji glasbeniki in glasbenice, izpostavljamo: duo Kim Myhr & Tony Buck, solistične nastope strunarke Ave Mendoza, pianista Briana Marselle in strunarja, oudista Gordona Grdine. V aktualni moment, zdaj že mednarodnega razpiranja boja proti rasizmu, se bosta vtisnila nastopa angažirane svobodnjaško jazzovske ameriške zasedbe Irreversible Entanglements in solo koncert Moor Mother , slednji z intenzivno zmesjo hiphopa, spoken worda, noisa, elektronike, jazza, bluesa in še česa.
Več o programu, ki bo potekal med 17. in 20. junijem, si lahko preberete tukaj.
O letošnji ediciji festivala, vplivih krize na bodočnost glasbene krajine in odnosim med javnim in neodvisnim sektorjem smo spregovorili z programskim vodjo Bogdanom Benigarjem.
Kakšen izziv je organizacijsko, producentsko in programsko zahtevala letošnja edicija, v katero je zarezala pandemija in ukrepi ob njej? V kolikšni meri je ta vplivala na organizacijski ustroj javne inštitucije in njenih mehanizmov in na kakšen način jo bo morda spremenila tudi v prihodnje?
Bil je seveda velik izziv. Najprej programsko, ker je prišlo do epidemije tik preden smo objavili program in smo doumeli, da ga v takšni obliki ne bo mogoče izvesti. Zato sva bila z Edinom Zubčevićem prisiljena v kreacijo takšnega modela, ki bi bil lahko, glede na razmere, izvedljiv, in sicer sva uspela zgraditi takšnega, da ga je bilo mogoče dopolnjevati. Predvidevala sva namreč, da bo sčasoma prišlo do rahljanja ukrepov. To je bila seveda pogumna, drzna, a tudi smela odločitev. Opirala sva se na najine izkušnje, spremljanje zdravstvene situacije v svetu in seveda v Sloveniji, kjer je bila ugodnejša kot v nekaterih drugih državah. V tem modelu so bile vtkane produkcijske odločitve, ki so zagotavljale, da lahko festival izvedemo ne glede na trenutno stanje glede epidemije in ukrepov, ki so veljali v času epidemije in po njej. Zavedala sva se, da vse ne bo mogoče, a hkrati planirala produkcijski maksimum ob najboljši možni različici glede ukrepov. Ker smo velik del festivala producirali že pred njegovo izvedbo, smo lahko na ta način angažirali tudi zaposlene, ki so bili na čakanju in so si zelo želeli dela. Zaradi novih pristopov v produkciji, ki so bili za nekatere sodelavce povsem novi, pa sva vzpodbudila tudi njihovo kreativnost in s tem zelo pozitivno ozračje v ekipi festivala. Seveda je bil cilj tudi ta, da izpad prihodkov pokrijemo z zmanjšanimi stroški, kar nam je uspelo. Bistveno se mi zdi izpostaviti, da se pri svojih odločitvah nismo opirali na cunami odpovedi festivalov v tujini, ampak smo vztrajali pri izvedbi in s tem izpolnili javni interes producenta. Ta je v kriznih časih toliko bolj pomemben. Skrb za umetnost in umetnike ter občinstvo, s tem da ohranjamo nujno povezavo s svetom, mora v takšnem obdobju še bolj priti do izraza. Kako bo naprej, je težko napovedati. Cankarjev dom je izgubil veliko prihodkov pri tržni dejavnost, s katero zagotavlja tudi plače zaposlenim. Če bodo omejitve glede občinstva veljale tudi jeseni, bo izpad prihodkov ogromen in ga brez pomoči države ne bo mogoče pokriti.
Festival ponuja brezplačne koncerte v parku, streame posnetih koncertov v lastni produkciji, ekskluzivne streame tujih gostujočih zasedb ter žive koncerte. Bo stream postal nujen tudi v prihodnje, se morda s tem odpira še ena možna mednarodna dimenzija in možnost za dodatno promocijo festivala in nastopajočih?
Izjemno pozitivni odzivi od vsepovsod so pokazali, da bi bilo dobro del tega prehodnega modela ohraniti tudi v prihodnosti, vendar ne na račun žive glasbe v stiku z občinstvom, ampak kot dopolnilo. V promocijskem smislu je streaming za slovenske glasbenike seveda izjemen, pa čeprav samo virtualen, prodor v tujino, ki bi ga lahko, če se bodo znali organizirati, tudi zelo dobro izkoristili.
V bližnji preteklosti si že omenjal spremembe, ki so se zgodile na mednarodnem promocijskem in koncertnem področju ob prvi finančni krizi. Prihaja še hujša. Kakšne bodo po tvoje posledice na mednarodni ravni v sferi koncertne ponudbe, turnej, festivalov in nenazadnje evropskih festivalskih mrež in projektov?
Ne bi špekuliral, kaj bo, tako kot z drugim valom in boleznimi, ki so tu in ki bodo še prišle in ki lahko vplivajo na glasbeno industrijo in umetnost na splošno, seveda tudi na mreženje. Edino, kar je jasno, je, da bo treba biti veliko bolj fleksibilen, da bo čas od planiranja do izvedbe bistveno krajši in da bo potrebno planirati tudi rezervne scenarije. Izkušeni producenti imajo to nekako že v krvi, če se lahko tako izrazim, predvsem glasbeniki in umetniki pa se bodo morali navaditi, da bo treba občasno skočiti tudi v bazen brez vode in počakati na drugo priložnost. Ob že obstoječi umetnosti se bo vzpostavila umetnost predvidevanja, le ta se bo morala navaditi, da produkcijske možnosti ne bodo vedno takšne kot do sedaj. V smučarskem žargonu: tekme bo treba izpeljati tudi ob odjugi na razritih progah.
Letošnja edicija močno temelji na domačih ustvarjalcih in ustvarjalkah. Aktualno stanje je še bolj razgalilo krhkost scene, prekarnost, soodvisnost, njeno nestabilno ter krhko ravnovesje med neodvisnim in institucionalnim sektorjem. Kakšna je po tvoje vloga javnega zavoda v tem pogledu danes in kakšna so lahko sodelovanja med tema dvema sferama v prihodnje?
90 procentov od 58 domačih glasbenikov, ki bodo nastopili na festivalu, je samozaposlenih v kulturi, preostali so samostojni podjetniki na področju kulture. Dejstvo je, da so javni zavodi stebri, ki omogočajo nadaljnji razvoj umetnosti, nove kreacije, kulturni vrvež, ki omogoča najrazličnejše umetniške prakse, od radikalnih do tradicionalnih. Morajo biti vzgled odprtosti, svobodnega duha in povezovanja. Tako med sabo kot z nevladnimi organizacijami in samozaposlenimi in drugimi umetniki, ki skozi svojo ustvarjalnost izražajo vsebine, ki nagovarjajo specializirano in širše občinstvo. Vse to bi morala prepoznati tudi politika. Če bo zdravstveni delavec naredil vse, da bo preprečil širjenje nalezljivih bolezni, za nas, delavce v kulturi, velja prav obratno. Naša naloga je, da s kulturo in umetnostjo okužimo kar največ ljudi. Eno brez drugega pa ne gre. Ne moreš biti zdrav človek, če nimaš dostopa do umetnosti in če se vsaj nekajkrat na leto, da ne rečem vsak dan, ne nahraniš z njo, predvsem v živem stiku z njo. Človek brez umetnosti vsekakor ne more izkusiti polnega pomena svobode. Ta mu ni dana, ampak jo mora najti v sebi. Vsaka politika bi morala sprejemati odločitve, da posameznik to lahko izpolni v največji možni meri.
