3. 8. 2026, Klub Gromka, Metelkova mesto, Ljubljana
Naslov tega sestavka vsekakor nima namena vzpostaviti razlike, kaj šele konflikta, med eno ali drugo bazo oboževalcev. Zajec tiči v nekem drugem grmu. Ko sem, dokaj tik pred zdajci, zakoračil na Meto, sem se namreč spraševal, ali s svojo lenobo in z njo povezanim lokanjem predkoncertnega piva pod domačim krovom vseeno nisem pretiraval … pričakoval sem, velikemu koncertu velikega benda v Križankah navkljub, nekoliko več gneče in, posledično, skorajda nič manevrskega prostora za čupiranje na samem dogodku … mogoče je bilo tako zaradi avgustovskega termina koncerta, glej, letni dopusti, ali zaradi pofestivalske utrujenosti metalskega življa po poletnih, njim namenjenih festivalih, a pred Gromko, kot naključni mimoidoči, nikakor ne bi dobil vtisa, da je bil tiste ponedeljkove noči na sporedu špil ene najbolj čislanih in žanra black metala ekspanzirajočih zasedb ta hip, no, ne samo ta hip, ampak zadnjih sedemnajst let, newyorčanov Liturgy. Med publiko, v kateri je bilo zaznati različne profile ljudi, od lokalnih shoegazerjev, geekov sodobnih ezoteričnih filozofskih smeri (Hunter-Hendrix, začetek in konec Liturgy, je imela naslednji dan predavanje v Švicariji), do poslušalcev eklektičnega okusa, je bilo tudi nekaj tujih obiskovalcev, nad to pisano množico v malem pa je bilo čutiti določen nemir, tiho pričakovanje nečesa, kar se ima zdaj zdaj zgoditi, napetost, ki se mora sprostiti …
Čeprav sem pred uradno objavo informacije o prizorišču, kjer se ima koncert zgoditi, povsem zmotno predpostavljal, da bo ta v kakem Kinu Šiška, najmanj v Komuni, je vse pristalo na svoje mesto. Liturgy so klubski bend: ko so se luči pridušile in je glasba iz zvočnikov potihnila, da bi dala prostor kakofoničnim harmonijam iz ojačevalcev, so protagonisti z nonšalanco, ki se je vsaj kolegu eklektiku zdela nekoliko izumetničena, meni pač ne, molče in brez uvodnega pozdrava zasedli svoja delovna mesta kot kak mlad bend, ki se, sramežljiv, še zmeraj potika po zakotnih newyorških kletnih prizoriščih – pravo nasprotje svojim sodobnikom, stanovskim kolegom in someščanom Imperial Triumphant, katerih pompozen pristop, ki se sicer fino prilega njihovemu imenu in ki bi ga prav lahko razumeli tudi kot parodiranje pregovorne trve blackmetalske resnosti.
Če ni bil pompozen prihod na oder, je bila pa muzika … in tokrat za spremembo v popolnoma pozitivnem smislu. Kitarski zvok je bil naslojen kot čebula, k čemur pripomore in vivo nasnemavanje kitarskih linij, obogatenih z različnimi efekti. Intenzivnost zvoka je bila gromoglasna, tinitus zagotovljen, kar se, glede na notorično (pre)glasnost My Bloody Valentine, s katerimi Liturgy veže pojem in splošne značilnosti shoegazea, seveda spodobi in je pravično, če stil pisanja za trenutek temu primerno začinim s samoizpričanimi transcedentalnimi tendencami benda. In če smo že omenjali čebulo: ritem je včasih fino nasekljan, kot bi se otrok v maternici skušal spraviti v pravilno pozo za dokončno rojstvo in v tem procesu divje pobrcaval na vse strani, spet drugič je krautovsko premočrten in hipnotičen, tretjič zloben in po vseh reglcih fast tremolo picking-a blackmetalsko simfoničen. Toda če gre v drugem in zadnjem primeru za zmožnost kombiniranja različnih zvrsti in njihovih posameznih sestavnih elementov v še vedno precej koherentno zvočno izreko, gre v prvem, tem prenatalnem meandriranju skozi prestave, takte in crescende, bolj za sámo strukturno poetiko, ali obratno, poetiko vedno znova spreminjajoče se strukture, ki od vsakega člena v tej verigi zvokov zahteva določeno senzibilnost, pozornost in medsebojno prilagajanje, da bi se komad s skupnimi močmi privleklo čez vse grbine in razpoke. To pa seveda zahteva, poleg uigranosti, ki se jo dosega z vehementnostjo vadbe, tudi, če ne predvsem, prvovrstno dnevno formo, ki vključuje predvsem sposobnost, da se vsi protagonisti, kljub vsem stranpotem, še vedno znajdejo na isti strani, na istem vrhuncu, v isti globini svoje interpretacije. In Liturgy so bili tisto noč nedvomno v formi. Vsa ta prehajanja in prenehanja – mišljena je pavza med komadi – so povezovali nekakšni a cappela korali, ki jih je s pomočjo loopanja interpretirala Hunter-Hendrix. Z glasom je povezan tudi edini manjši lapsus v izvedbi, saj je bilo od toncev takoj in odločno zahtevano, da se vokale potisne v ozadje miksa, pri čemer je stil tega vreščečega načina petja, komaj slišnega preko trušča kitar, še najlažje povezati s tradicijo black metala, ki pelje vse do njegove prve generacije. Dobra volja in sproščenost, ki smo jo tisti v prvih vrstah lahko razbrali z obrazov na odru, se je manifestirala v vrhunskem koncertu, na katerem se je bend suvereno sprehodil po različnih alejah svojega ustvarjanja, od s kraut-tehnom podmazane Generation (Slišal sem jo v živo in sedaj lahko zaradi mene takoj v tem hipu srečen umrem!), kompozicijsko razvejane HAJJ, stonerske Veins of God in čistega black metala s soničnim tvistom Sun of Light. Bisa ni bilo.
Na koncu nam je, več kot zadovoljnim, preostalo zgolj še ohladiti svoj pot s hladnim pirom v roki in zahvaliti se mimoidoči Hunt-Hendrix, ki se je vljudno in priljudno odzvala s poklonom dejstvu, da smo prišli na koncert ponedeljku zvečer navkljub (citirano po spominu). Seveda ni šlo brez določenih pripomb – a ne na račun koncerta, temveč so (resda dokaj medli) očitki leteli bolj na njeno poreklo in dejstvo, da se je s polno ritjo lahko posvetiti karieri v tako nišni zvrsti, kot je avantgardni black metal, a najbrž se vsi strinjamo, da je bolje, če potomci dobro situiranih staršev raje delajo vrhunsko glasbo, kot pa da za kako korporacijo iščejo prostor za nov data center, njihova privilegiranost gor ali dol.
