Tvorna konfliktnost – V sozvočju z Neposlušnim 2018

Festival Neposlušno je vznik oziroma prej odmev konflikta znotraj navidezno homogene glasbene prakse, poimenovane svobodno improvizirana glasba. To je njegov ključni moment, konfliknost, ki razbija navidezno enotnost te glasbene prakse in jo predstavi v njeni lastni raznolikosti. Predstavlja obrobne glasbene prakse, ki pa so že več kot pol stoletja dobro umeščene v širše glasbeno polje, v zadnjih tridesetih letih tudi pri nas v Sloveniji. Festival ni vzniknil v vakuumu, temveč je dedič številnih tovrstnih festivalov v Evropi in širše, ki so se pojavili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, in kot osebne neodvisne iniciative, iniciative glasbenikov samih, združb, društev in komun ali podprte z javnih denarjem živijo še danes. V tem pogledu je festival Neposlušno iniciativa glasbenika za glasbenike. Svobodno improvizirana glasba se je vedno udejanjevala v vmesju med neinštitucionalnim in inštitucionalnim poljem. Vedno se je odvijala na obrobju, kjer so praktiki tovrstne glasbe tudi njeno osrednje občestvo, obenem pa je ob vzpostavljanju lastnih prostorov in festivalov redno vstopala v inštitucionalne prostore. Obenem je njena natura tipično lokalna v formaciji občestva, komune, scene, a hkrati naravnana mednarodno. Navzven deluje kot mednarodna komuna, ki nujno temelji na povezovanju in srečevanjih ter grajenju lastnih založniških, distribucijskih, koncertnih in festivalskih modelov izven obstoječih dominantnih modelov, hkrati pa tudi sama ni imuna na mehanizme, ki vladajo v glasbeni industriji, trendom, zvezdniškemu sistemu in klikam. Deluje odprto, vseobsegajoče, a se obenem notranje omejuje. Zavzema pozicijo skrajne intersubjektivne ekspresije, a se hkrati odpira in skupaj gradi skupinsko ekspresijo. Se izmika hierarhijam in v tem skuša biti neposlušna, a hkrati vzpostavlja hipne hierarhije in relacije, ki se godijo na odru in izven njega. Hipnost trenutka je medij, v katerem zveni, in festival je tisto, kar te hipnosti ujame in predstavi, reflektira in sooča preko tihega hrupa plodne in tvorne konfliknosti.

Festival je v širšem smislu otrok okoliških festivalov, kot so Konfrontationen v Nickelsdorfu, Unlimited v Welsu ali večji in širši festival Jazz Saalfelden. A ti festivali so vsi odmaknjeni v manjše lokalne sredine in ne večja mesta. Ob teh modelih je zrasel Jazz Cerkno in vanj s svojo umeščenostjo vstopa tudi Neposlušnemu soroden Brda Contemporary Music Festival v Goriških brdih v organizaciji Zlatka Kaučiča, ki je s svojim delom, organiziranjem koncertne serije na Humu ter poučevanjem mladih glasbenikov ena od osrednjih figur domače scene in obenem prvi živi stik z mednarodnimi tokovi improvizatorjev na naši sceni. Poleg Kaučiča so se te vsebine vpele v Ljubljana Jazz festival in v preteklosti v festival Druga godba, v serijo koncertov v Cankarjevem domu, a še intenzivneje zvenele ob nemih filmih v ciklu Kino-Uho, v Slovenski kinoteki ga je zasnoval Miha Zadnikar, ki na Metelkovi že vrsto let snuje cikel Defonija. Vštric z njim so šla zgodnja koncertna prizadevanja pihalca Vaska Atanasovskega v Mariboru in mariborski cikel Skrite note Davida Brauna, ki je kasneje zasnoval Izzven Jazz festival in danes ustvarja tovrstni program v mariborskem Narodnem domu. Občasno se je svobodno improvizirana glasba pojavila tudi na festivalu Sajeta, v projektih in koncertih, ki jih je doma in na tujem organiziral Matjaž Manček v okrilju KUD Kataman, v ciklu zvočnih dogodkov in predavanj Bitshift, v Sonica Series ter na festivalu Mesto žensk, v to polje pa je na kratko, a zelo močno urezal mednarodni festival improvizirane glasbe Osebno-Kolektivno, ki ga je organiziral japonski tolkalec Seijiro Murayama. Vse to so markacije v našem prostoru na poti k festivalu Neposlušno, ki mu danes vštric hodijo cikli FriForma, Ropotarnica in ZVO.ČI.TI duo v Ljubljani, Rojišče na Vrhniki, Sunday NOISE v Bistrici ob Sotli ter Mariboring v Mariboru. Neposlušno je seštevek vseh teh iniciativ in prizadevanj, ustvarjalnih, organizacijskih in medijskih in nenazadnje kulturno-političnih, skozi katere se je počasi formirala domača scena, glasbeniki in glasbenice, organizatorji, založniki, novinarji in kritiki, prostori in poslušalska skupnost. Obenem pa je festival tudi nemir in konflikt iniciatorja in programskega vodje festivala, basista in improvizatorja Tomaža Groma, ki z njim ne vzpostavlja koherentne vizije, temveč svojstven poligon kreativnih srečevanj in trkov. Tudo trkov svobodne improvzacije s sodobnim gledališčem, performensom in plesom, z zvočno in intermedijsko umetnostjo ter polji jazza, free jazza, elektroakustične, elektronske in sodobne klasične glasbe. Za razliko od nekaterih festivalov in serij, ki te trke in srečevanja realizirajo skozi sopostavljanja teh godb, pa jih Neposlušno skuša motriti predvsem skozi, ob in s prakso improvizacije. V tem je festival sodobnega značaja, festival, ki tovrstne prakse ne skuša zgolj prezentirati, temveč tudi reflektirati in ponujati kritičen vpogled vanje. Skozenj se v programu soočajo različne generacije improvizatorjev in improvizatoric, pionirji in njihove naslednje generacije, različna estetska načela in pristopi, večkrat vezani na določeno geografsko sredino. Če so zgodnje generacije izšle iz afroameriške radikalizacije jazza (free jazz) in iskanja lastnega izraza izven njih ter kot svojstven odklon od modernizma znotraj zahodne klasične glasbe ter ustaljenih form in principov tudi znotraj polja popularne glasbe, je morda zgodovinska razlika med generacijami ta, da mlajša generacija svobodno improvizirane glasbe ne utemeljuje več na razlikah in odmikih od drugih tradicij, žanrov in pristopov, temveč v soočanju z njimi. Soočanja s konceptualnostjo zvoka in prostora v zvočni umetnosti, s perfomativnimi praksami in koncepti sodobne umetnosti, vstavljanje v polje interaktivnosti ter audiovizualnosti, soočanja s tišino, presečišča s tradicijo eksperimentalne glasbe kot odprtih kompozicij in nedeterminiranostjo zvočne materije, diseminacija zvočnosti in razpršenosti v prostoru ter zvočenje vsakdanjega šuma, šumov različnih predmetov, procesov in površin, analognih in digitalnih elektronskih sintez zvoka v sozvenu s sodobnimi in preteklimi elektronskimi praksami ter s poljem terenskih posnetkov. in nenazadnje vstop v dialog z nekoč drugimi, ki jih predstavljajo komponirane prakse. To so tokovi, ki prečijo Neposlušno, in v katere se umešča tudi domača srenja improvizatorjev in improvizatoric tako v lokalnih projektih kot v mednarodnih projektih in sodelovanjih, ki jih festival predstavlja in jim pušča prostor za razvoj.

Festival Neposlušno v ozadju poganja lastna notranja logika, črpajoča iz celoletnih vsebin, ki jih producira in udejanja Zavod Sploh in jih osredinja v novi, festivalski entiteti, ki ne prinaša zgolj srečevanj v godbah in v stiku z njimi, temveč tudi ob njih, v intenzivnih socialnih stikih, druženjih, ki jih tovrstno okolje ponuja tako ustvarjalcem kot obiskovalcem. Lahko bi celo trdili, da je nastal iz nuje po osrediščenju svojih številnih dejavnosti, ki jih tvorijo različni ustvarjalci in ustvarjalke, obenem pa je festivalska forma tista, ki v dinamiki funkcioniranja medijskega prostora zagotavlja večjo odmevnost, slišnost in vidnost tovrstnih vsebin. Jedro vsega je seveda dolgoletna koncertna serija Confine Aperto, le da se njena razpršenost in različne zvočne estetike, ki vstopajo vanjo, na festivalu osredinijo in soočijo v istem prostoru, kar znotraj scene lahko povzroča stike, trke, soočanja, polemike in v oziru do domače scene tudi nujni in zdravi primerjalni okvir. V ozadju šumi vpliv glasbene delavnice Raziskava, refleksija, ki je v letih njenega obstoja postala eden od glavnih inkubatorjev danes močne in dejavne domače scene improvizatorjev. Delavnice so tako osrednji element festivala, ki se odvija v njegovem zaodrju, prenos znanj in izkušenj, različnih pristopov, modelov in estetik, tudi ideologij, ki se sicer prek nastopov odvijajo na odru pred našimi ušesi. Ta poligon je tisti, ki festivalu prinaša raziskovalno komponentno, medtem ko refleksijo prinašajo gostujoča predavanja in žive debate ob njih, kjer interne dinamike znotraj polja svobodno improvizirane glasbe skozi različne poglede dobijo svojo refleksijo in kritiko, ki nakazuje, da še zdaleč ne gre za enovito polje, temveč dinamično entiteto s svojimi notranjimi konflikti, različnimi pogledi, pozicijami, ideološkimi in estetskimi ter socialnimi nazori. Festivalski format je idealno torišče tovrtsnih trkov, ki jih festival zavestno goji kot nujno potrebno refleksijo ustvarjalne prakse. V manjši meri v festival vstopajo tudi performativne prakse sodobnega plesa in perfomensa, ki jih preko medija improvizacije skupaj z glasbo uteleša serija Neforma, ter polje intermedijske umetnosti, ki se uteleša v praksah zvočnih performensov, instalacij, konceptualne umetnosti in zvočne umetnosti. To so presečišča in vmesni prostori, kamor danes vstopa sodobna svobodno improvizirana glasba in se z njimi sooča na različne, včsih tudi konfliktne načine. Neposlušnost je tu ključni pojem, ki ga lahko vežemo na pojem neidiomatične improvizacije kot radikalne, a hkrati utopične formulacije svobodno improvizirane glasbe, skozi katero se je ta formirala in postavila lastne temelje in že v samem začetku pokazala na svojo notranjo konfliknost in kontradiktornost. Ta se izraža tudi v polju neposlušnega kot svojstven nemogoč upor, nemogoč, a nujen.

Besedilo je bilo izvorno objavljeno v programski knjižici ob letošnji ediciji festivala Neposlušno

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *