Michael Zerang: “Vedno lahko odkriješ kaj novega”

Ameriški bobnar in tolkalec sirijskih korenin, občasno pevec in kitarist, komponist in lutkar Michael Zerang je ena ključnih figur improvizatorske in sodobno jazzovske scene v Chicagu zadnjih štirih desetletij. Scene, ki je vzniknila vzporedno s častitljivo organizacijo AACM in ki nam je v zadnjih tridesetih letih dala številne glasbenike, kot so Ken Vandermark, Hamid Drake, Jim Baker, Jim O’Rourke, Joshua Abrams, Fred Lonberg-Holm, Jeb Bishop, Kevin Drumm, Kent Kessler in mnoge druge. V osemdesetih je tam vodil koncertno serijo in kasneje igral v številnih zasedbah. med njimi so Joe McPhee’s Survival Unit III, Peter Brötzmann Chicago Tentet, Resonance Ensemble, The Lightbox Orchestra, The Vandermark Quartet, duo z Joejem McPheejem, trio s Fredom Lonberg-Holmom in Jebom Bishopom in stalni, dolgoletni duo s Hamidom Drakeom, v katerem skozi improvizacijo intenzivno raziskujeta različne tolkalske tradicije. Na mednarodni ravni igra z Axlom Dörnerjem, Matsom Gustafssonom, Johnom Butcherjem, Elisabeth Harnik in Daveom Rempisom, Tashijem Dorjijem in C. Spencerjem Yehom, Geoffom Farino in Massimom Pupilom (Karate in ZU), Mazenom Kerbajem, v egiptovsko-libanonsko-turški zasedbi sodobne arabske glasbe Karkhana in tudi z Ireno Z. Tomažin. Izven sodobnega jazza in svobodno improvizirane godbe je snemal in igral s Bonnijem ‘Princom’ Billyjem in Bobbyjem Connom ter Benom Vido v zasedbi Bird Show. V zadnjih letih veliko poučuje in vodi improvizacijske delavnice na mednarodni ravni. Znan je kot širok bobnar, vešč jazza, free jazza, bluesa, folka, rocka, svobodne improvizacije in tradicionalnih vzhodnjaških ritmov. Predvsem pa ta njegova širina razpira tudi njegov raznolik pristop k improvizacijam v različnih godbenih praksah, v katere se vpenja in jih preči tako v svojem improviziranju kot v komponiranju. Z njim smo se pogovarjali o tem, kako pristopa in doživlja glasbene delavnice.

Luka T. Zagoričnik: Kot dejavna forma v polju svobodne improvizacije ima delavnica dolgo zgodovino. Sam se denimo spominjam plošč Wuppertal Workshop Ensemble z Brötzmannom in ostalimi iz osemdesetih, kot ‘kreativna okolja’ pa so obstajale še prej. Delavnice niso toliko polje poučevanja kot kreativno polje v skupinskem kontekstu. Kako sami pristopate do njih?

Michael Zerang: “V kontekstu delavnice za improvizirano glasbo ponavadi poskušam razčleniti stvari na najbolj elementarne ravni, kar pomeni, da je prva stvar, s katero se ukvarjamo, poslušanje in sluh, notranje in zunanje, dihanje in telesna drža, ki olajšata ozaveščenost telesa in pomagata pri osredotočanju tako vsakega posameznika posebej kot skupine ter pri razvijanju zavedanja drug drugega v danem prostoru. Vse to se zgodi, še preden začnemo uporabljati naše instrumente. Ko se instrumenti uporabijo, začnemo z raziskovanjem osnovnih materialov vsakega instrumenta: kako resonirajo, kakšen je njihov frekvenčni razpon, njihove zvenske lastnosti itd. Temu sledi opazovanje akustičnih lastnosti prostora, v katerem smo – kako vsak od naših instrumentov spregovarja v danem akustičnem okolju. To je lahko celodnevno delo, odvisno od trajanja delavnice, to je lahko tudi celodnevni napor. Stopnjuje se lahko z drugimi vajami poslušanja, ki jih lahko izvaja vsak sam tudi po koncu delavnice. Šele ko vse to raziščemo, poskušamo narediti skupinske improvizacije.”

Luka T. Zagoričnik: Mnogi vidijo delavnice v kontekstu odnosa učitelj-učenec, kjer se učijo drug od drugega, vendar sam menim, da na področju svobodne improvizacije večkrat komunikacija in učni proces potekata v obe smeri. Kaj osebno kot ustvarjalec dobite od njih in kako to bogati vašo glasbeno ustvarjanje?

Michael Zerang: “Vsekakor se v tem kontekstu lahko veliko naučimo in delimo, tudi z glasbeniki različnih izkušenj, zmožnosti itd.  Ker so te delavnice raziskovalne narave, vsi odkrivajo in poskušajo preseči tisto, kar že poznajo in v čemer jim je udobno. Zame kot vodjo delavnice  postane izziv, ko se kot glasbenik vključujem v in izključujem iz procesa, pa tudi, ko osvetljujem vidike in težnje skupinskega dela. Cilj je z uporabo posebnih vaj pomagati udeležencem, da se pripravijo na improviziranje, namesto da bi nekoga učili improvizirati. Slednje je resnično nemogoče. Vsakdo mora na svoj način najti svoj edinstven glas in sodelovati z drugimi. V tem se vodja delavnice prav nič ne razlikuje od udeležencev in vedno lahko odkriješ kaj novega!”

Luka T. Zagoričnik: Na delavnice prihajajo glasbeniki iz različnih glasbenih okolij. Nekateri so že dobro podkovani v improviziranju, drugi pa precej neizkušeni in na novo vstopajo v to polje. Kako v teh situacijah ustvarite ravnovesje v skupini?

Michael Zerang: “Kot sem že omenil, vsak glasbenik prinese v proces svoj glas, najpomembneje pa je, da vedno presežemo tisto, kar že poznamo. Čudovito pri improvizaciji je, da vedno odkrijemo kaj novega,  tako tisti, ki šele začenja, kot tudi za tisti, ki ima dolgoletne odrske izkušnje. Nikoli ne ‘dosežemo’ mojstrstva, če čutimo, da lahko vedno gremo še dlje. Nikoli ni konca, ko lahko rečemo: Ah, v redu, zdaj vem, kako to narediti, torej lahko samo delam, kar vedno delam.”

Foto: Marcandrea

Luka T. Zagoričnik: Vodite tudi delavnice, ki temeljijo na učenju različnih tehnik igranja tolkal in na različnih tolkalnih tradicijah. Ali jih včasih izvajate tudi na vaših improvizacijskih delavnicah, in če je temu tako, kako to deluje, kako ustvarja okolje, kjer se žanr, forma in tradicija srečujejo z bolj odprtim zvočnim prostorom?

Michael Zerang: “V preteklosti sem dajal ‘lekcije’ igranja na različna tolkala, kot sem jih sam poimenoval. Ta praksa se zelo razlikuje od delavnic improvizirane glasbe, saj se osredotoča le na glasbene tehnike in pristope – načine za iskanje učinkovitosti na določenem inštrumentu. Rezultati so lahko bolj končni in jasni, saj gre za osnovne tehnike različnih stilov in žanrov. Pri improvizirani glasbi pa se tehnike raziskujejo, potiskajo in širijo v nekaj, kar služi kontekstu in razširijanju besednjaka. Oba pristopa sta pomembna.”

Luka T. Zagoričnik: Veliko ljudi iz  jazzovskih, free jazzovskih in svobodno improvizacijskih scen je zelo sumničavih ali celo grobih do jazza in improvizacije, ko vstopata v institucionalne izobraževalne sisteme po vsem svetu. Kakšno je vaše mnenje o tem in ali ste lahko v tem okolju poučevali in prirejali delavnice?

Michael Zerang: “Nekajkrat so me povabili, da z improvizacijsko prakso vstopim v glasbeni konservatorij. Toda z redkimi izjemami so to običajno mesta, kjer se ljudje učijo, kar je že znano.  Ne gre za ustvarjanje nečesa novega prek raziskovanja. Ko sem v mladosti študiral na glasbenem konservatoriju, sem bil zelo vesel, da sem se učil pedagogike in tradicionalnih pristopov do različnih glasbenih zvrsti. Mislim, da je ta temeljni študij pomemben in da je razumevanje pravil bistveno, še posebej, če je končni cilj kršiti ta pravila – v tem pogledu sem staromoden … Vendar pa verjamem, da bi lahko poučevanje glasbe, zlasti za otroke, vključevalo več osnov raziskovanja. Na primer, otroka pri prvi uri klavirja naučijo, da sedi naravnost, da položi palec desne roke na srednji ‘c’ in se s petimi prsti pomika navzgor in navzdol po klaviaturi. Lahko mu tudi pokažejo,  kje so te note v notnem črtovju. To se mi zdi preuranjeno za prvo lekcijo. Najprej bi bilo treba dvigniti pokrov in potisniti otrokovo glavo v notranjost klavirja – nežno, seveda – in iz njega iztisniti tone od visokega do nizkega registra, tako da lahko otrok vidi in sliši, kaj se dejansko dogaja – kako se ustvarjajo in vzdržujejo vibracije in kako se lahko dejansko čuti kakovost zvoka. Potem ko otrok doživi to osnovno delovanje in mehaniko inštrumenta, lahko sedi s palcem na srednjem ‘c’-ju. Vsaj osnovno razumevanje fenomena zvokov in vibracij je mogoče že pred učenjem temeljnih elementov glasbila.”

Luka T. Zagoričnik: Za konec tega intervjuja:  kot član Brötzmannovega Chicago Tenteta, v duetu s Hamidom Drakeom, kot član zasedbe Karkhana idr. ste večkrat igrali  v Sloveniji. Lani ste v Bejrutu na festivalu Irtijal nastopili tudi s slovensko improvizatorko in vokalistko Ireno Z. Tomažin. Nam lahko poveste več o tem sodelovanju?

Michael Zerang: “To čudovito sodelovanje z Ireno so pripravili organizatorji Irtijala. Vedel sem zanjo, še preden sva se spoznala. Najino prvo glasbeno srečanje je bilo na odru tega festivala. Ker je šlo za duo – zelo intimno postavitev -, je bilo na nek način vse zelo preprosto. Preprosto sva  poslušala drug drugega in združila energiji: ona z uporabo svojega glasu in fizičnih gest in jaz z enim samim snare bobnom. Zelo hitro sva  osredotočila najini energiji in v 45-minutnem nastopu sva bila sposobna poseči globoko v najino paleto izrazov. Oba sva bila zelo zadovoljna z najinim prvim srečanjem in upam, da bova imela še veliko priložnosti, da preseževa, kar sva že ustvarila.”

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *