Četrtek, 27. julij, Klub Gromka
V četrtek, 27. julija, je koprodukcija koncertnih ciklov ODPRTO in Defonija metelkovsko Gromko za nekaj ur zvrhala s parom godb, za katere se je že od najave zdelo, da jih preprosto ne gre zamuditi. Najprej duo iz Vipavske doline, Subburben, v postavi Gal Furlan in Andrej Kobal. Tu se je ponujalo predvsem vprašanje o možnostih inštrumentalne oz. kar neposredno zvočne kombinatorike, saj oba muzičista po svoje “slovita” po upravljanju z nadvse bogatim razponom barv, tekstur in nasploh z raznorodnimi tehnikami igranja, ki odpirajo vrata izrecno horizontalno razpršenim igram, tj. nekakšnemu trajnemu nagnjenju k iskanju, hipnemu oblikovanju sounda in, recimo temu, obči zvočni sinkreziji. Kobal je bil v sklopu pričujočega nastopa opremljen v polnosti – od po meri osnovanih virtualnih inštrumentov (GranuRise in seqMPEror) za granularno sintezo zvoka in polifonično sekvenciranje vse do radijskega sprejemnika in raznih klaviaturskih pripomočkov. Na drugi strani pa se je Furlan tokrat – na prvi pogled morda nekoliko presenetljivo – v veliki meri omejil na tradicionalen bobnarski set. Samo bistvo naslikane inštrumentalne konstelacije se seveda sproži šele ob interakciji, ki je v tem primeru osnovana okoli nekakšne, v resnici precej intrigantne, interaktivne distance – glasbenika godbo pleteta skozi nekaj distinktivno različnih načinov vstopanja v prostor.
Takoj v štartu je postalo očitno, da gre pri duu Subburben za dobro premišljeno taktiko igre. V ospredju je vsekakor bila hipna konstrukcija sounda, iskanje občutij, avre, razmazovanje v izrednem teksturnem in barvnem izobilju. V širino se je raztezal Kobal, v globino prodiral Furlan. Slednji si je, med drugim zagotovo vsled Kobalovega neprimerljivo bohotnejšega zvočno-tehničnega arzenala, privoščil bistveno bolj napadalen, zbadajoč zanos. Narekoval je dinamiko in gradil zvensko hrbtenico sporadičnim skupinskim ekspedicijam. Tu je omenjena razlika pri vstopanju v prostor, razlika, ki godbo Subburben premakne pragmatičen korak proč od izrecno statičnih, bolj atmosferičnih, poskusov glasbene gradnje. Igra je živa, interaktivna in dinamična vsaj toliko, kolikor se poglobljeno ukvarja z detajliranim, mestoma tudi nadvse počasnim, zvenskim pleskanjem. Zdi se, da muzičista veže sorodna, predvsem na naključja naravnana muzičistična dispozicija in eksplicitno odkrivalski princip zvočne gradnje. Vsak neznaten šum je dovolj zanimiv za nove poskuse artikulacije in širše transformacije.
Defonični večer pa se po gromkih raztegovanjih Kobala in Furlana seveda niti približno ni še dokončno izpel. Tokratno zadnjo besedo je imel mladi, nabriti Newyorčan, altovski saksofonist Chris Pitsiokos in evropska, skupno že tretja variacija benda CP UNIT. Poleg Chrisa godejo še Jasper Stadhouders (električna kitara), Dan Peter Sundland (električen bas) in Luca Marini (bobni), skupaj pa tvorijo visokooktanski izraz, ki učinkovito koketira z mnogimi polji drznih muzik. Eno od bolj očitnih izhodišč so vsekakor izrecno demokratizirajoče postavke harmolodike oz. natančneje, poskusi tkanja svojske, svobodnjaške funkovsko-jazzovske igre utelešene v Ornettovem bendu Prime Time. Ne gre pa za nikakršne toge imitatorske poteze in/ali prazne glasbene geste. Kar zadeva komponistično delo in splošni godbeni etos, Chris Ornettu dolguje predvsem vseobsegajoči imperativ demokratizacije tako inštrumentalnih vlog kot samih glasbenih elementov. Poleg tega je Chris v goli saksofonski igri prej soroden Zornu in/ali Braxtonu kot pa Ornettu. Njegova dispozicija je izrazito novoglasbeniška in večkrat izrazito neidiomatska – prej, kot da bi izhajal iz bluesa in zavzel kakršnokoli solistično pozicijo, se Chris ukvarja s tehtnejšimi razširitvami zvočnosti lastnega inštrumenta, s preizkušanji zvenskih možnosti in njihovimi vključevanji v gruvaško, širšo glasbeno sliko. Premore pa tudi melodično senzibilnost, vsekakor. Navsezadnje so prav njegovi melodični inserti tisti, ki večkrat služijo kot nosilni stebri skupinske improvizacije.
Igra več kot očitno stremi k popolni izravnanosti, a hkrati vsebuje tudi nadvse intrigantne formalne rešitve. Chrisov skladateljski aparat – vsaj, kar zadeva CP UNIT – ponuja izrazito spolzka sosledja ostrih, malone prebojnih intervalov, ponuja razparcelirano ritmiko, brzinske, a gladke prehode med posameznimi enotami kompozicije in za povrh precej veliko prostora za svobodnjaške medigre. Poleg funka, ki se izraža v čvrstih, sinkopiranih basovsko-bobnarskih kombinacijah, bend skozi godbo vleče tudi iz trših rokovskih jezikov, predvsem tistih, ki jim je blizu napadalni nojzerski zanos. V celokupnem pogledu bend tako snuje muziko z nadvse vznemirljivimi formalnimi rešitvami, z raztegovanji močnih, sinkopiranih gruvov v peklensko vroča kolektivna preigravanja in s teksturno koničastimi, nojzerskimi, ali kar nojrockerskimi izbruhi. Ključna se zdi tudi izjemno vpadljiva energija igre in jasni muzičistični vzdržljivost in disciplina vseh članov. Neglede na jasno svobodnjaško dispozicijo je bend v svojih zarisih oster, natančen, direkten, pleska brez negotovega kolebanja, žaga ognjevito, brez zadržkov, praktično brez spotikov, ki bi prelomili gladki tok igre.
Skratka, tokratno Defonijo je bilo res škoda zamuditi.
