Poznojesenska nabirka ljubljanskega dogajanja je do mene prišla s strani uredništva Centralale v obliki trojne izbire. Obdelanim trem dogodkom ne bi bilo pravično iskati glasbene rdeče niti, a na ravni dejstev je to za nazaj ohlapno vseeno mogoče potegniti. Če je serija dogodkov Re_humanizacija v Kinu Šiška že v zasnovi posvečena neznanim imenom s področja robnih, ne nujno improvizatorskih glasbenih praks, ki sta ju tokrat nosili Ingrid Mačus in Tisa Neža Herlec, bi pod rubriko nezačetniškega »prvenca« lahko padla tudi preostala dogodka. Tako je kljub dvojnemu koncertu na serijalki Defonija dober del večera pripadel mladi in prepričljivi dvojici Ane Kravanja in Tijane Stanković, dobesedno s prvencem pa se šele zadnjih nekaj tednov predstavlja tudi mlada električna harfistka rouge-ah, ki sicer ni novinka eksperimentalno naravnanih glasbenih večerov.

Re_humanizacija V.: Ingrid Mačus, Tisa Neža Herlec, Irena Z. Tomažin, Miha Gantar, Marko Košnik, Miha Blažič, Gašper Livk, Mina Fina (5. 11. 2018, Kino Šiška, Ljubljana)

Peta izvedba cikla Re_humanizacija, v katerem bolj izkušeni glasbeniki pod kuratoskim uhljem Dreja Hočevarja izvajajo izbrana dela domnevno manj izkušenih glasbenikov in glasbenic, je bil plod konceptualnega razmisleka avtoric, ki pa je ostal nekomentiran. Ingrid Mačus in Tisa Neža Herlec sta se predstavili s precej raznolikimi deli, ki jima je bilo le ohlapno skupno poigravanje z elementom naključja v kompoziciji in njeno prežetostjo z besedo.

Pri skladbi Ingrid Mačus z naslovom ‘’Atol 01’’ je šlo po avtoričinih besedah za že posneto skladbo, v katero so se v živo vključili izvajalca in izvajalke z delno odrejenimi partiturami. Kot tretji moment se je v obliki pete besede, ki je kot na nekakšnem semaforju nase opozarjala tudi na video kolažu, vključil še vokal. Izvajalci Miha Blažič in Marko Košnik na elektroniki, Mina Fina z video improvizacijo, Miha Gantar na klaviaturah, Gašper Livk na kontrabasu in Irena Z. Tomažin na vokalu sicer mere lastne interpretacije niso mogli razkriti, skladba pa je skozi občasen naval počasnih in nežnih melodičnih drobcev ostala trdna, kar je načeloma bil tudi njen želeni rezultat, a bi si želeli le nekaj vnaprejšnjega vpogleda v sam proces.

Marko Košnik kot eden izmed členov Re_humanizacije v Kinu Šiška. Foto: Urška Boljkovac / Kino Šiška

Zadnje je po svoje v skrajnost peljala skladba Tise Neže, ki je predvidela nekakšno sprotno nastajajočo komponiranje tudi ali predvsem s strani občinstva. To se je preko naprav, ki jim pravimo ‘pametne’, s pisanjem vključevalo svoje domislice, te pa so nato izvajalci lahko asociativno interpretirali v sproti nastajajočo zvočno kompozicijo. Njihove interpretacije so marsikdaj lahko zvenele smešno, ko se je na primer vključila otroška pesem o čebelici Maji, kasneje pospremljena z  naravoslovno študijo čebeljega rodu preko video intervencije. Na ta način tudi občinstvo ni bilo več občinstvo, a njegovo avtorstvo je ravno tako ostalo iluzorno, saj nihče v resnici ni nadzoroval načina, kako bo njegova intervencija prepoznana ali interpretirana bodisi skozi intervencije drugih obiskovalcev, bodisi skozi interpretacijo glasbenih ‘strokovnjakov’. V tem primeru je bilo mogoče preskakovati med občutji frustracije spričo razmika med intenco in rezultatom, ali igrivo sodelovanje, v katerem se je skladba kot njegov rezultat vsakič znova izmuznila. Kljub odprtosti in svobodi, ki je bila publiki dodeljena, so se v procesu mnogo bolj razkrila nasprotja take navidezne demokratizacije umetnosti, v tem pa je nenazadnje tudi razmislek, ki ga je vključenost v nastanek in izvedbo skladbe slednja dopuščala. Vključenost je namreč zlahka lahko iluzorna, ko se v skupnem programskem okolju še vedno srečujemo posamezniki in posameznice na svojih ‘pametnih’ napravah. Komunikacija preide v anarhično razpadanje pomena, katerega transparentnost na ekranu  ne ustavlja. In četudi je bila pri protislovjih tovrstne demokratizacije še vedno možna izbira, saj smo ob izkušnji nemožnosti resnične vključitve oposameznjeni še vedno lahko proces spremljali kot igro, se je v taki igri, kot gozd med drevesi, končno izgubil tudi njen rezultat. Ta je namreč meril predvsem na proces nastajanja, v katerem pa se o avtoričinih intencah nazadnje niti ni več treba spraševati.

Defonija: Ana Kravanja & Tijana Stanković, CP Unit (12. 11. 2018, Klub Gromka, Ljubljana)

Defonijska organizacija je, le nekaj dni po odmevnem filmskem druženju z njujorškim strunarjem Marcom Ribotom, tokrat poskrbela za razširjen program skozi nekoliko kontrasten značaj. CP Unit so na svojem drugem ljubljanskem nastopu, v predrugačeni zasedbi in z močno glasbeno osebnostjo mladega newyorškega saksofonista grških korenin Chrisom Pitsiokosom, privabili z obljubo energične jazzovske četverice. Vendar je nastop nedavno nastalega dvojca violinistk in vokalistk, Ane Kravanje in Tijane Stanković, v vsakem primeru odmeril do vsakega jazzovskega izhodišča očitno distanco.

Omenjeni duo je star komaj nekaj tednov in je produkt rezidenčnega druženja v Budimpešti, kjer druga prebije večino časa v družbi nekaterih uveljavljenih jazzovskih ansamblov. Prvo poznamo iz številnih domačih improvizacijskih zasedb zadnjega poldrugega desetletja, ob tem pa se občasno pojavlja tudi s samostojnimi avtorskimi projekti. Presenetljiva pa je sorodnost njunih pristopov, v katerih sta se ujeli, a kot je bilo mogoče slediti na njunem ljubljanskem nastopu, držali tudi v nekakšni dopolnjujoči se medsebojni razdalji.

Violinistki sta se osredinili na minimalen način igre, ki na instrumentih predvsem sledi zvokom, skozi trajanje, ritmične udarce ali različne ‘preparacije’ pa izgubljajo tonalnost. Tovrstni zvočni osnovi mnogokrat komaj opazno dodata tihi vokal, ki bi ga lahko opisali na podoben način. Ob tem obe operirata na različnih višinah, glas in violina si mnogokrat stojita nasproti, spet drugič pa komaj opazno prehajata drug v drugega. Postavitev obeh glasbenic ustvari prostorsko razdaljo, a obrnjena druga proti drugi vseskozi komunicirata. Občasno grleno petje ter Tijanina raba kazooja dajeta slutiti lokalne tradicije kot vire navdiha, a tudi tu njihova  dekontestualizirana raba vse prej morda namiguje na neobremenjeno zavest lastnih okolij. Sam opis zvoka, ki se skozi zelo osnovne prijeme izogne tonalni določenosti, in hkrati ostaja zelo osnoven, bi verjetno veljal za celotni pristop glasbenic tako k instrumentom, glasu, lokalnim tradicijam in verjetno še drugih osebnih okoliščin. Kot posamezni okruški različnih glasbenih okolij skozi samo muziciranje izgubijo značilnosti izvora ter postanejo del zelo igrivega, dostopnega, a tudi zahtevnega in pozornega dogajanja. Pri tem na mesto skladb/skladnje stopijo različne preparacije in zvočne osnove, kar odpira nevarnost golega nizanja razlik, a se je natanko ob slutnji tovrstnega zdrsa nastop zaključil.

Tijana Stanković in Ana Kravanja v Klubu Gromka v okrilju Defonije. Foto: Centralala.si

Če četverica CP Unit deluje v očitno nekem drugem zvočnem svetu, pa vseeno njihov tokratni koncert vpelje tudi precej očitne spremembe glede na njihov lanski nastop na ljubljanskem jazzovskem festivalu, na istem kraju, leto in pol nazaj. Izrazito rezko napadalnost saksofona je Pitsiokos, ki se podpisuje pod večino sicer ohlapno začrtanih skladb, obrzdal predvsem v prid zasedbe, ki je za Enoto še vedno ključna. To brzadnje pa je tako odstopilo mesto ne preveč ali pa ne zgolj jazzovskemu zvoku četvorice, ki je po zaslugi kitarista mnogokrat zvenela zelo rockovsko. Zgodovinsko oblika benda bolj kot žanru še največ dolguje Colemanovim harmolodičnim principom, katerih metoda pri CP Unit nikoli ni bila najbolj razjasnjena. Opišemo jo lahko kot nekakšno prepričanje, da bodo posamezne individualnosti v zasedbi znale vzpostaviti celoto benda, ne da bi se poprej podredile skupnemu principu – razen, da je to bendov skupni princip. Funkoidna bas kitara brez prečk, težko ujemljivi bobnarjev udarec, edina stalnica dosedanjih inkarnacij zasedbe, izrazito rockovsko navdahnjen kitarist brez solerskih skušnjav in že poznana napadalnost saksofona dajo Pitsiokosovi Enoti trdno podlago, ki skozi nastop dobi zelo burno življenje.

Skladbe namreč puščajo veliko možnosti interpretacije in gibljivosti, a hkrati nosijo nekakšno nalogo, zasedbi odpirati zelo različne možnosti. Poskočen bas je tako v solističnem uvodu nekega komada edinkrat na oder postavil masiven zvočni zid, bobnar pa je svoj solistični trenutek naslonil na elektronske efekte izmuzljivega značaja. Na koncertu smo slišali kratek in nepričakovan bluesovski komad, set pa se je zaključil z Aylerjevsko repeticijo preproste teme, ki bi skoraj lahko bila posvetilo, a spet na očitnem križišču različnih tradicij.

Studio 8: rouge-ah (23. 11. 2018, Kavarna Soteska, Ljubljana)

Zadnji koncert v tem nizu se je odvil 23. novembra v kavarni Soteska, v okviru redne serije Studio 8. Nastopila je Urška Preis pod umetniškim imenom rouge-ah, ki je sicer v tehnično zahtevnejši podobi verjetno ne bomo mogli slišati zelo pogosto. Vseeno je šlo tokrat za drugi njen nastop v formi, v kateri izvaja glasbo s svojega prvenca Bare (angleško, torej s pomenom razgaljenja, razkritosti). Na albumu se rouge-ah izrecno odvrača od klasičnih asociacij harfe, jo vtakne v kontekst terenskih posnetkov, elektronske glasbe in hrupa ter vse skupaj oblikuje na način neke serije vtisov, ki jo v njenem loku lahko razumemo tudi kot nekakšno pripoved.

Tokratni nastop je verjetno nenačrtovano in predvsem po zaslugi lokacije dodatno utemeljil naslov prvenca. Prostor Kavarne Soteska je za dve različni harfi, elektroniko in računalnik nekoliko utesnjen, ob nezmanjšani razsvetljavi in odsotnosti video projekcij pa izvajanje zvočno zahtevnega materiala glasbenico dodatno razgali. Sicer pa v samem pomenu akustike prostora, kljub navidezno zapleteni množici aparatur, rouge-ah poslušalcev ne postavlja pred tehnično zahtevno nalogo. Zvočni prehodi so jasni in nekoliko več diferenciacije bi bilo mogoče kvečjemu v zaključnem delu, ko instrumentalni vir in njegovo elektronsko pačenje najbolj jasno posežeta drug v drugega.

Rouge-ah v koncertni seriji Studio 8. Foto: Jan Ovnik

Rouge-ah se sicer kot harfistka izpostavlja tveganjem improvizacije tudi v drugih kontekstih, a gre v točno tej podobi, ko ‘izvaja’ album, dialog improviziranega in določenega vzeti v ohlapnem in odprtem pomenu. Kot smo se že lahko prepričali ob izdaji prvenca, ta vsebuje več možnih lokov. Eden je zagotovo postopna dekonstrukcija klasične igre na harfo, ki z vtikanjem predmetov med strune in računalniške posege v zvok postaja vse bolj sredstvo vse manj diskretnih posegov. Na drugi strani pa preveč diskretni ostajajo rezi med točno to igro in bolj eksperimentalnim zvočenjem, ki ga rouge-ah za koncertno izvedbo nekoliko preveč določi. Na mesto zvočenja tako občasno stopi predvajanje, spet drugič pa lok zmoti tišina, kjer ta verjetno ni namerna, ampak prej nehotena prekinitev. Ob kratkem in zgoščenem nastopu sicer pomanjkljivosti ne zasenčijo celote. Ta na prvi pogled izpade kot sprva dialog ali izmenjava dveh pristopov, ki se postopoma približujeta oziroma vdirata drug v drugega, a za tak potek ravno kompleksnejši elektronski deli ostanejo preveč ločeni od žive instrumentalne igre, ki se hitro odmakne od ideala čistosti. Zato morda ob sami igri še najbolje izpade rušilni zaključek, ki bi ga rouge-ah mirno lahko raztegnila in mu ob večji razgibanosti morda celo odmerila pomembnejši del koncertnega dela svojega razkrivanja. Vsekakor bi bilo vredno videti še drugo življenje projekta Bare, ki svojo samostojnost dobi na odru in tam morda preseneti celo svojo lastno avtorico.

Fotografija iz Re_humanizacije Urška Boljkovac / Kino Šiška

X