Odstopanja koncertnih prizorišč

Tokratna koncertna obravnava se v osnovi posveča trem različnim koncertnim ciklom in serijalkam in s tem različnim prostorskim umestitvam, ki smo jih ujeli v mesecu februarju. Gre tako za zastopanost domačih in tujih glasbenikov kot vizualnih umetnikov, ki so vsaj v nekih segmentih povezani z improvizacijo. Izbira treh dogodkov je bila v določeni meri naključna, po drugi strani pa smo razmišljali o iskanju neke skupne zvočne podobe, ki se je na koncu izkazala v obliki elektronskega in akustičnega dromljanja kot v spremljanju istih glasbenikov v drugih izvedbah ali prostorih. Po drugi strani smo se pri vseh koncertih osredotočali na sama koncertna prizorišča, na njihovo primernost in na vprašanje, koliko so pridodala k nastopom samim.

ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO: Kikiriki & Die! Goldstein
(18. 2. 2019, Kino Šiška, Ljubljana)

Cikel ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO pod kuratorstvom Braneta Zormana predstavlja elektroakustična performativna zvočna dela, ki nastajajo v sklopu večdnevnega sodelovanja oziroma nekakšne umetniške rezidence domačega in mednarodnega umetnika in iz tega izhajajoče premierne izvedbe. Na drugem koncertu cikla v letošnjem letu sta se predstavila domača noiserka Kikiriki ter španski audio-vizualni umetnik Diego Mar aka Die! Goldstein, pri čemer sta v Komuni Kina Šiške najprej posamično izvedla svoja dela ter nato še skupno skladbo. Oba so umestili pod oder na levo stran, saj je bilo naravnost pred poslušalstvom nameščeno platno za projekcije.

Die! Goldstein je skladatelj, fotograf in filmar, ki je v svojem solo koncertu predstavil debitantski album oziroma projekt Dystopia/Utopia. Slednji se je v živo izkazal predvsem bolj kot audio-vizualni performans, saj glasbo ves čas spremlja  projekcija, sam projekt pa je umetnik lahko posledično predstavljal tudi na filmskih festivalih po večjem delu Evrope. Čeprav je zaznati, da Die! Goldstein v živo delno manipulira zvok, odvisen je namreč od usklajevanja in prilagajanja zvoka in slike, so bile slišane elektronske kompozicije relativno nerazgibane. Umetnik se igra z repeticijo ambientalnih dronovskih podlag, na katere niza nadrobnosti v obliki različnih sintovskih tem, zvočnih efektov kot obdelanih posnetkov glasov. Primarno ambientalo občasno prekrijejo bolj agresivni ter mračnjaški noise in industrial momenti, sicer pa se zvok redko odmakne od tonalnosti. Najmočnejše orodje španskega performerja oziroma njegov najpomembnejši inštrument je bogat vizualni del projekta, ki ga kompozicija skladno podlaga, a se projekcija izkaže tudi kot dvorezni meč. Že tako melanholična sonična baza skupaj z distopično in utopično vsebino deluje precej dramatično. Na platnu pred poslušalci so se razprostirali posnetki, ki so mnogokrat asociirali dualnosti, toda projekcija jih je verjetno namenoma ločevala z zastrtimi elementi in s tem na nek način razbijala razlike med njimi. Po eni strani smo spremljali labode v idilični zeleni okolici in čiste rajske oaze, po drugi pa industrijsko rejo piščancev in repeticijo dela za trakom. Ali pa, kot simbol potrošništva, kupe smeti in ljudi, ki po njih brskajo, ter nakupovalno mrzlico na Črni petek. Gre za bogat družbeno kritičen, a hkrati zelo čustveno naravnan vizualni element. Že omenjena dramatičnost, ki jo precej dolg performans gradi le na predstavljanju simptomov kapitalistične družbe in se ne ukvarja z njihovimi vzroki, rahlo izvodeni.

Diego Mar aka Die! Goldstein in Nina Farič aka Kikiriki. Foto: Aleš Rosa / Kino Šiška

Sledil je solističen nastop domače noiserke Nine Farič, ki deluje na glasbeni sceni v različnih zasedbah in smostojno že več kot zavidljivih dvajset let. Z njenim trenutnim in najdaljšim samostojnim projektom Kikiriki simpatizira z noiserskim hreščanjem, dromljanjem in DIY električnimi vezji, čeprav je bilo na mizi pred Nino tudi precej zvočnih pripomočkov nedomače izdelave, kot so looper, analogni sintetizatorji, kasetnik in teremin, ki ga je očitno nadomestila z nekdaj ročno izdelanim. V sklopu koncerta je predstavila svoje novo delo Radio Drama, ki predvideva uporabo devetih radijskih iger v slovenščini in drugih jezikih, predvajanih s kaset. Na ta način oživlja to izumirajočo radijsko obliko podajanja vsebin, obenem pa posnetke v živo izrablja in maliči z efekti. Njen nastop ni bil tako vizualno intriganten kot koncert njenega predhodnika, je bil pa zvočno bolj pester in nepredvidljiv. Hrupna podstat, ki se veje kot veter iz njenih naprav, je že njen zaščitni znak in se je tudi tokrat razlegala skozi celotno delo, vmes pa so nas pretresali basovski elementi, zankani vzorci in drugi piski, manipulirani s približevanjem roke anteni teremina. Bolj distinktiven del nove kompozicije pa predstavljajo kasete z raznoliko družbeno vsebino, ki jih po eni strani upravlja do nerazpoznavnosti, po drugi pa jih, ko za trenutek umiri noisersko podlago, pušča v posluh v originalu.

Ko je Kikiriki prekinila zadnjo kasetko, se ji je pridružil Die! Goldstein. Premierno sta izvedla skladbo Space Out, na kateri sta skupaj delala v sklopu rezidence. Če sta bila njuna solistična performansa prepojena z družbeno kritično vsebino in zemeljsko omejenostjo, je njun skupni komad izhod iz te strupene zemeljske bolečine v vesoljski vakuum. Ko je Die! Goldstein prevzel ambientalno zvočno kuliso, se je Kikiriki bolj držala efektov Korg Monotrona in teremina, njun zvok pa je pričakovano pomenil presečišče njunih solističnih izvedb. Koncert je bil pospremljen tudi z vizualno komponento, to je posnetkom žarečega planeta / zvezde, ki je prevzel preostanek naše pozornosti in dodal malce izkušnje trans popotovanja. Skupni del se je izkazal kot najbolj učinkovit del večera, ki je bil tudi precej dobro prostorsko in tonsko-tehnično umeščen v Kino Šiška.

FriForma: Irena Z. Tomažin & Tomaž Grom / Taku Sugimoto, Léo Dupleix & Félicie Bazelaire
(21. 2. 2019, Klub Gromka, Ljubljana)

Serijalka FriForma, ki se je že dodobra ustalila v svoji rezidenci v metelkovski Gromki, je v februarju postregla z dvojnim koncertom priznanih imen s področja impro zvočenja. Domačo bero sta zastopala kontrabasist Tomaž Grom in vokalistka Irena Z. Tomažin, v gosteh pa je bil trio v zasedbi kontrabasistke Félicie Bazelaire, elektrofonika Léa Dupleixa ter kitarske staroste Takuja Sugimotoja.

Tako Tomaž Grom kot Irena Z. Tomažin sta vsak na svojem področju cenjena glasbenika in performerja. Tokrat nista nastopila prvič skupaj, ju je bilo pa v njunem raznolikem nastopu ponovno lepo spremljati. Predstavila sta nam pet kompozicij, ki so vsebovale vokalne interpretacije, basovsko podlaganje in elektroniko. Pod odrom, približana publiki, sta se silovito lotila nastopa, Grom, ki smo ga vajeni v skoraj nasilnem izživljanju nad svojim kontrabasom, in Irena s  kriki, obračajoča se po prostoru. Intenziteto in jakost sta držala na nivoju, ki je bil na trenutke precej bolj noiserski  kot denimo prej opisan koncert v sklopu cikla ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO. Natančneje, priča smo bili različnim tehnikam izkoriščanja kontrabasa, tako nasilnemu igranju s prsti kot dromljanju z lokom, pri čemer sta za dodatno intenzivno zvočno komponento skrbela pedal efekt ter šum z računalnika, ki je kljub intenziteti Ireninega glasu slednjega na momente povozil. A to zgolj, ko se je zvočna slika umirjala in je vokalistka namesto glasnejših izpadov, torej raznolikih krajših krikov in bevskom podobnih izražanj, preizkušala podaljšane šume in valovom analogne ekspresije. Za dodatno zvočno izkušnjo je poskrbel še zvočnik izza publike, ki nas je spomnil na eksperimentiranje s postavitvijo zvočnikov med publiko iz predstav v Stari mestni elektrarni, za katere Tomaž komponira. Pred Ireno sta bila nameščena dva mikrofona, ki sta prav tako omogočala poigravanje z zvočno sliko vokala z dveh različnih monitorjev v prostoru. Koncert dua je eskaliral, z recimo da brazilskim prizvokom, v plesni elektroniki, v sklopu katere sta se Irena z glasom, Tomaž pa s trobento sprehodila po prostoru Gromke. Svoj nastop sta nato razvezala v umirjeni baladi, ki je primerno umirila publiko za naslednje dejanje večera.

Foto: Centralala.si

Trio, ki je sledil, je namreč v volumnu precej nasprotoval predhodnemu dvojcu, saj se je sprehajal po poteh zvočnega redukcionizma. Sestoji iz dveh mlajših francoskih glasbenikov s področja eksperimentalne in improvizirane glasbe, klaviaturista in raziskovalca elektronike Léa Dupleixa ter kontrabasistke Félicie Bazelaire. Poleg njiju se je v triu predstavil tudi japonski mojster Taku Sugimoto, ki je že pred časom zavrgel kitarski ojačevalec in se prepustil bolj subtilnemu zvočenju. Posledično je šlo za zelo tiho igranje, ki je običajno tudi težje ter že v osnovi zahteva kakovost zvoka in veliko pozornosti tako s strani sodelujočih glasbenikov kot poslušalcev. Trio je predstavil detajlirano zvočno izkušnjo, ki se je močno poigravala s tišino kot sestavnim delom nastopa, vmes pa so nas predramljali alikvotni kitarski toni, skoraj neznatni elektronski sinusni toni ter presketanja kontrabasistke, ki je v nekem trenutku z rezervnega loka na robu svojega glasbila trgala žimo. Kljub kvalitetni zasedbi in njihovi umestitvi neposredno pred občinstvo pod oder njihov nastop ni prišel najbolj do izraza, saj so se po Gromki in pred njo razlegali glasovi, šumi in drug hrup, ki so bili izven konteksta performansa. Te motnje in ne najbolj primerno izbiro prostora za tovrstno glasbeno izkušnjo težko zanemarimo, Čeprav so v živih nastopih glasbeniki žal lahko vedno soočeni z igranjem s hrupom iz okolice.

Level Up: BROM
(21. 2. 2019, Channel Zero, Ljubljana)

Sunday Noise: BROM / TiTiTi
(24. 2. 2019, Klub Metulj, Bistrica ob Sotli)

TiTiTi
(27. 2. 2019, Bar Prulček, Ljubljana)

Večer se je nato preselil v Channel Zero, saj sta se serialki FriForma in Level Up povezali z enotno vstopnico. Ujeli smo  ruski band BROM, to je četverec bobnov, kitare / klaviatur, električnega basa ter altovskega saksofona, ki predstavlja presečišče jazza in punka kot kreativo proste forme ter slovi po energičnih živih zvočnih izlivih visokih volumnov. Njihova koncertne izkušnja temelji na komadih lani izdanega albuma Sunstroke, nad katerim se navdušuje sam Mats Gustafsson. Koncert BROMa je bil seveda najglasnejša izkušnja večera, pravzaprav še en ekstrem, tokrat v najbolj agresivni variaciji, ki si jo je bend nadel v zadnjih letih, in lahko seže tudi v okvire post metala. Čeprav smo bili večino časa priča obsežni zvočni gmoti, je bend noiserske tenzije s skoraj hardcorovskimi bobni in basom, vpijočim saksofonom ter eklektično kitaro in klaviaturami sprostil tudi v mirnejše funky momente, na katere bi se dalo celo poplesavati. A vendarle je poslušalstvo v Channel Zeru bolj z distance opazovalo in poslušalo koncert na dvignjenem odru. Sicer dobro ozvočen koncert je pustil bolj medlo izkušnjo, ki se je popravila z obiskom njihovega koncerta tri dni zatem v Bistrici ob Sotli.

BROM! Foto: Level Up

V Klubu Metulj, ki ne predvideva odra, je zasedba precej bolje sovpadla s prostorom, katerega zvočne meje so bile zaradi majhnosti na veliko večji preizkušnji, a je četverec deloval precej bolj sproščeno in motivirano naproti publiki. Sproščenosti pa se je v Metulju pred rusko zasedbo navzel tudi trio TiTiTi, lociran desno od že pripravljenih inštrumentov četverca BROM. S to postavitvijo so si glasbeniki tria morda hoteli pridobiti sebi primernejšo zvočno umeščenost. Te jim recimo nekaj dni kasneje v Prulčku, kjer je oder jasno določen in kjer je bila publika manj naklonjena, ni povsem uspelo doseči. Zasedba TiTiTi, ki jo poleg domačinov kontrabasista Jošta Drašlerja ter bobnarja Vida Drašlerja dopolnjuje alt saksofonist Jure Boršič, se je pod tem imenom v Klubu Metulj predstavila prvič. Trio, katerega muziciranje in ime je delno navdahnilo delo Jožeta Tisnikarja, predstavlja svež jazzovski veter, ki se sprehaja tako med domiselnimi komponiranimi temami kot prostimi prehodi med njimi.

Confine aperto: Tapiwa Svosve & Richard Scott / Irena Z. Tomažin
(26. 2. 2019, Galerija ŠKUC, Ljubljana)

Tretji koncert, ki mu v pričujoči obravnavi posvečamo večjo pozornost, se je dogodil v sklopu še ene serijalke, cikla Confine Aperto izpod taktirke Zavoda Sploh. Prav tako je šlo za dvojni koncert z domačo in tujo prezentacijo. Ponovno smo lahko prisluhnili Ireni Z. Tomažin, a tokrat v samostojni koncertni izvedbi, zatem pa prvič pri nas duu Ergod, ki ga sestavljata švicarsko-zimbabvejski saksofonist Tapiwa Svosve ter britanski vsestranski glasbenik in vizualni umetnik Richard Scott, ki je v sklopu koncerta posegal po violini, mandolini in raznih resonančnih predmetih. Koncertni večer je pričela omenjena dvojica, pri čemer je Scott najprej uporabil violino. Sprva subtilno igranje z lokom se je stopnjevalo v močnejše in iz tega izhajajoče glasnejše drgnjenje z akustično-dronovskim učinkom. Medtem pa je Svosve z altovskim saksofonom previdno podlagal glasbenega kolega. Najprej s kovinskim rekvizitom, ki ga je drgnil ob saksofon, nato pa z rahločutnim vetrcem prek pihanja v saksofon s tehniko krožnega dihanja, pri čemer je bolj redko posegel po proizvodnji kateregakoli določenega tona. Tiho in zahtevno igranje je na trenutke nadgradil tudi s homofonijo. Vmes se je Scott prestavil na na mizo položeno mandolino oziroma natančneje mandolo, na katero je namestil resonančne predmete (kitarske resonatorje e-bow), ki so skupaj z vibracijo mandole ponovno proizvajale nekakšno dromljanje.

Foto: Centralala.si

Sklepni del večera je pripadel plesalki, koreografinji in vokalistki Ireni Z. Tomažin, ki je v Galeriji ŠKUC predstavila samostojni album Cmok v grlu, nedavno izdan pri Zavodu Sploh. Umeščena v za ta namen omejen kvadratni del prostora, kjer je pred njo sede nastopil duo, se je stoje pred nami ponovno z dvojnim mikrofonom tokrat razgalila vokalistka sama. Če nas z glasom ni osupnila že v Gromki, kjer je bila izkušnja glasnejša in agresivnejša, je bilo tu moč slediti še precej večjemu razponu in različicam zvokov. Te bi z besedami lahko opisali oziroma jih približno umestili v nekakšno stokanje, riganje, pihanje, kašljanje, bevskanje, v svojevrstne krike in brbotanja. Seveda to nakazuje, da njeno izražanje ne pomeni nujno prijetne poslušalske izkušnje, temveč včasih sproža zgolj čudenje nad nadzorovano uporabo vokalnega aparata, nenazadnje pa celotnega telesa samega. V določenem trenutku je bilo slišati homofonijo, ki je z daljšim držanjem zvokov proizvedla dromljajoč učinek. Zanimiva je bila tudi tokratna umestitev v prostor galerije, kjer smo Ireno namreč že lahko slišali neozvočeno, ko je za svoj solistični nastop ob neki drugi priložnosti izrabila podolgovati prostor levo od omenjenega kvadrata. Tokratna postavitev se je izkazala za primerno intimno, kakršno je nenazadnje samo izražanje z vokalom in privabljanje tako prijetnih kot tudi grotesknih zvokov iz telesa.

V luči slišanih koncertov, ki zastopajo le del podobnih dogodkov v preteklem mesecu v Ljubljani in na periferiji, bi lahko sklenili, da je zastopanost glasbe z elementi improvizacije zelo bogata, prostorov za igranje pa mnogo. A vendarle se pri umestitvi istih izvajalcev v različne prostore, odrski postavitvi ter splošni fizični razdalji med publiko in glasbeniki pojavljajo anomalije. To ne pomeni, da bi sugerirali bolj premišljeno uporabo koncertnih prizorišč, saj na končno zvočno podobo lahko vplivajo tudi atmosfera prostora, ˝vrsta˝ publike (feni, somišljeniki, kolegi, naključni mimoidoči) in ne nazadnje možnost uporabe lastnih ali tujih prostorov. V primeru, da ima organizator na voljo svoj prostor, ga ta lahko primerno priredi dogodkom, denimo z raziskovanjem in izboljševanjem akustike prostora, dobrim ozvočenjem, več odri ali odstranitvi le-tega, izolacijo pred zunanjimi zvoki in vizualno komponento. Če si to seveda lahko privošči. Lasten prostor pa lahko omogoči tudi ˝vzgajanje˝ lastne publike oziroma stalen nabor ljubiteljev in so-aktivistov, ki dogodku primerno skoncentrirano poslušajo ali poplesujejo, čeprav si verjetno nihče od prirediteljev ne želi zgolj ozek ali celo zaprt krog poslušalstva. Ne glede na to, ali je prostor lasten ali ne, ga tudi ne more izolirati od okolice na način, da bi preprečil vstop naključnim obiskovalcem, ki denimo ˝zmotijo˝ tiho igranje, ki že v osnovi izpostavi šum in je del zvočne izkušnje. Še težje je zagotoviti tišino v barih, katerih primarna dejavnost ni koncertna. Ampak, glasbeniki se običajno na omenjene anomalije ne ozirajo, temveč preizkušajo različne prostore, odre, publike, ker si seveda želijo čim več špilat.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *