Dnevniški zapis o zaključnem dnevu jubilejne 30. edicije festivala Jazz Cerkno
Nedelja, 25. maj 2025, Star plac, Cerkno
1. Koncert: Gombač / Krhlanko / Vollmaier TIBIA SONORA (Boštjan Gombač – rekonstrukcija neandertalčeve piščali, kabrca, pihala, trobila, zvočila, elektronika; Bojan Krhlanko – bobni, elektronika; Sašo Vollmaier – klavir, elektronika)
Vse je enkrat prvič. Zame obisk festivala Jazz Cerkno ter pisanje recenzije, za prvi trio tega večera pa sodelovanje v omenjenem projektu – gre namreč za hommage Janezu Direjcu, najditelju neandertalčeve piščali.
Z zanimanjem sem pričakoval ta koncert, saj gre za tri zelo močne muzičiste. Z rekonstrukcijo neandertalčeve piščali eden izmed najkreativnejših pihalcev pri nas Boštjan Gombač, s tolkali vživeti Bojan Krhlanko, za klavirjem v zvenu slikoviti Sašo Vollmaier, vsi trije pa so nastopali tudi z elektroniko. Ker sem pri latinščini v srednji šoli sanjaril, sem vprašal strica googla, ki mi je zatrdil, da tibia sonora po slovensko pomeni zvočna cev. To bi utegnilo imeti smisel.
Začetek koncerta nas je jasno ponesel v prazgodovino. Gombač je s koščeno piščaljo piskal, skovikal in sopihal, da je bilo moč predstavljati si zlovešče nočne ptice, ki strežejo po življenjih naših prednikov. Krhlanko je z razdrobljenimi udarci tomov in občasnimi vzkliki pridodajal k zloveščemu vzdušju, ki ga je s sintetičnimi vložki krepil Vollmaier. Zlahka sem si predstavljal prazgodovinskega lovca, kako na lovu beži pred tisoč nevarnostmi neizprosne narave. Surovost in primitivnost sta objela zvočni prostor.
Potek koncerta me je spomnil tudi na znano podobo iz šolskih učbenikov, ki prikazuje vzravnanje v pokončno držo in s tem razvoj človeka od opice do sapiensa in prav tako, kot se je med ljudmi tedaj pojavila prva bronasta sekira, tako je s prvim pritiskom na klavirsko tipke po dokaj dolgem uvodu Vollmaier naznanil novo dobo. Ni se zgolj začel drugi del sicer strnjenega, brez premorov odigranega koncerta, zven klavirja nas je hočeš nočeš ponesel nekaj tisoč let v prihodnost od rezbarjenja koščenih piščali.
Prostor je zdaj objela toplina klavirskih strun, kateri sta s premiki v tehniki igranja in izboru zvočil sledila tudi Gombač in Krhlanko. Prvi je s piščaljo postopoma postajal vse bolj prefinjen, v njegovem igranju so se začele izrisovati jasne melodije in skoraj je vse že postalo preveč domače, ko se je Krhlanko odločil dinamiko prevzeti z domisleno uporabo naprav za vzorčenje zvoka. Začrtal je smernice v naslednji del koncerta, v katerem se je postavil v vlogo prvinskega človeka. Sledilo je bobnanje v plemenskem stilu, vzkliki in renčanje iz ust tega izjemnega tolkalca pa so koncert premestili na povsem nov teatralen nivo. Tu tiči razlog, da sem Krhlanku v pripisal vživetost.
Sledil je skoraj logičen razvoj dogodkov, uporaba in vloga vseh inštrumentov je postajala nekako bolj predvidljiva – metrum je bil vse bolj jasen, na neki točki smo slišali bobnarski solo v stilu beat glasbe 21. stoletja, pa koherentne zvoke klavirskih akordov, najrazličnejše tehnike igranja piščali, od furlanda, petja v inštrument, glissanda, do multifonije. Kasneje, po koncertu, ko sem vse tri glasbenike srečal v kantini, se je Gombač pošalil, da so se »požvižgali nase«, kar sem razumel kot hec ob dejstvu, da je bilo tega piskanja na neki točki res za poln šotor.
Prikazanim tehiničnim sposobnostim in muzikalnosti vseh treh ni kaj dodati. Vprašnja so se mi zastavljala le glede samega koncepta koncerta. Divji začetek je povsem sodil v okvir praznovanja izjemne arheološke najdbe paleolitske piščali, a bolj rafinirani kot so postajali zvoki klavirja in bobnov, bolj se je kazala omejenost koščene piščali. Da pa ne bo pomote, skoraj neverjetno je, kako zvenijo toni odigrani na tisoče let star inštrument in kako dobro ta prenese vse že omenjene tehnike igranja. A glede na barvo zvoka se neandrtalčeva piščal v neki točki ni najbolje ujemala z ostalima dvema.
Koncert je trajal okrogo uro, več kot pol polna dvorana je temu edinstvenemu projektu iskreno zaploskala in bil je čas za pavzo.
2. Koncert: De Beren Gieren (Fulco Ottervanger – klavir, sintetizatorji; Lieven Van Pee – kontrabas, električni Bas; Simon Segers – bobni, efekti)
Belgijski trio De Beren Gieren je zadnjih nekaj let moč slišati širom Evrope, od leta 2010 so izdali že devet albumov. Sami sebe opisujejo kot post-sodobni jazz trio, katerega energija gre z roko v roki z minimalizmom. Na tokratnem koncertu ni bilo nič drugače.
V uvodu so vsi trije instrumentalisti igrali zelo odprto, brez ustaljenega ritma ali metruma. Fulco Ottervanger je večino pozornosti posvečal igranju na sintetizator zvoka, Van Pee in Segers pa sta v duhu semi-improvizacije snovala zvočno kuliso. Igrali so kompozicijo, a za moja ušesa je šlo tudi za neke vrste ogrevanje, sinhronizacijo med glasbeniki in vklop v sorodno valovanje.
Po prvem aplavzu je pianist predstavil zasedbo in izpostavil, da, je festival Jazz Cerkno povsem mogoče njihov najljubši festival. Seveda je temu sledilo veliko odobravanje z bučnim aplavzom in publika smo vsaj za ta večer postali njihovi največji oboževalci. Pa še kako se jim je splačalo prisluhniti! Od tu dalje je trio dobršno polovico koncerta naša ušesa božal z mešanico ljubkih kompozicij, čudovitih pianističnih solov, vznemirljivih bobnarskih interludijev in več kot zanesljivo prezenco kontrabasa. Predvsem preprostost in hkrati vitalnost njihovih kompozicij vse vloge inštrumentov naredita jasne in igrive, četudi tradicionalne. Všeč mi je bil bobnarjev aranžerski pristop k temu, kar je na klavirju izvajal Fulco, pa tudi sicer se je čutilo, da je pianist center dogajanja v zasedbi, neke vrste vodja. Dovršena tehnika njegovega igranja je več kot očitno nakazovala na dobro klasično izobrazbo.
Nekaj je na sceni Beneluksa, da tamkajšnji glasbeniki tako radi v svoje igranje inkorporirajo stile klasičnih skladateljev 20. stoletja, zato tudi bežen pogled proti Messiaenu ni bil presenečenje. Tudi že na nivoju fragmentov je kompozicije povezovala močna nota sodobnosti. Čutiti je bilo neko sproščenost, trio je namreč kljub temu, da morda ni bil najbolj tight, suvereno plaval svojem toku časa.
V drugi polovici pa so pokazali precej drugačen obraz. Z očitnim refrenom so otvorili skladbo, ki se je nato na mestu klasičnih jazzovskih solističnih vložkov prelevila v brezčasno širjavo za improvizacijo. Za nekaj časa se mi je zdelo, kot da dremajo na neki pritajeni jakosti, vendar le ne zaspijo. Pianist se je vrnil za sintetizator zvoka in se posvetil raziskovanju te naprave. Z odpiranjem filtrov je stopnjeval dinamiko, in ko se je cela stvar zdela že skoraj predolga, so kot na znak skočili v zaključno temo, s čimer so le še pridodali h kontrastu med improviziranim in aranžiranim delom skladbe.
Redni del nastopa so sklenili po prijetnih petdesetih minutah. Sledil je bučen aplavz z vzkliki lokalnih nadebudnežev, po odigranem bisu pa tudi lep zaključek drugega koncerta.
3. Koncert: Gush (Mats Gustafsson – pihala, flavte; Sten Sandell – klavir, Raymond Strid – bobni)
Zadnji koncert zaključnega večera jubilejnega 30. festivala Jazz Cerkno je bil rezerviran za tri skandinavske improvizatorje. Trio klavirja, saksofona in bobnov, ali kvartet brez basa? Kakorkoli že, težkokategorniki Gush niso imeli namena razočarati.
Uvodne minute koncerta so bile v znamenju klavirja. Iz natančno uglašenega Faziolija se je oglasila glasba izpod prstov Stena Sandella. V poigravanju z zvenom posamičnih oktav in preskakovanju iz visokih v nizke lege je pianist vsekakor vzbudil znimanje. Po več minutah se mu je pridružil bobnar Raymond Strid, še en velik improvizator iz severnih dežel. Mojster igranja v stilu nejasnih taktovskih načinov, ki svojo tišino jemlje kot popolnoma enakovredno iskrivemu igranju. Skupaj sta zastavila dinamično podlago za prihod Matsa Gustafssona na tenorskem saksofonu, ki je hitro za nekaj točk dvignil nivo energije. V kratki majici s tipičnim neberljivim logotipom nekega metalskega benda je iz pihala izpihal svojo črno dušo. Vlekel je glasne dolge tone, ki so ob spremljavi klavirskih klastrov in bobnarskega mletja naznanjali prihod v Valhallo. Death free jazz.
Po postopnem umirjanju so sklenili prvi komad. Sledilo je nekaj skoraj predvidljivih uvodnih besed na temo »the weird times we live in« in trio se je podal v drugo skladbo, Mats tokrat s flavto. Po kratkem klavirskem uvodu so zaigrali vsi trije, Strid izza bobnov s popolno tradicionalno jazz tehniko in odličnim nadzorom zvokov, ki so sprva prihajali iz standardne baterije, a smo kmalu slišali tudi različne druge zvokotvorne objekte, denimo vibrator. Mats je krenil po razkazovanju razširjenih tehnik, med katerimi je verjetno najsenzacionalneje delovalo vpitje med igranjem na flavto. Sandell na klavirju ni zaostajal za energičnostjo ostalih instrumentalistov. Tudi po koncu druge skladbe se mi je trio še zdel zanimiv, poslušanju sem se predajal zlahka.
V drugem delu koncerta pa sem dobil vtis, da slišimo copy-paste varianto prvega. Mats je še naprej vlekel glasne dolge tone, ki so resda delovali mogočno, a po določenem času je vse skupaj izpadlo kot da ne zna ali ne želi igrati daljših idej in finejših detajlov. Tudi ko je spet prijel za flavto, smo ponovno slišali paleto razširjenih tehnik. Zaigrali so nekoliko daljšo in svobodnejšo obliko skladbe Afro-blue, ki so jo zabeležili na zadnjem skupnem albumu.
Po koncu so Gush poželi velik aplavz in publika je izborila bis, a sem sam z veseljem pričakoval zaključek večera, saj so glasbeniki že povedali, kar so imeli povedati. Gotovo so izkušeni improvizatorji, a morda je vsaj v primeru Matsa Gustafssona ta večer nekaj zmanjkalo pri sami muzikalnosti.
A nič za to, moja prva izkušnja festivala Jazz Cerkno je bila lepa in dejstvo, da so organizatorji v isti, zaključni večer umestili prav te tri zasedbe se mi zdi posrečeno in pohvalno.
