Decembra 2005 smo v Moderni galeriji pripravili serijo zvočnih dogodkov (performansov, razstav, koncertov, delavnic in predavanj) z naslovom Oscilacije – 30 dni zvoka. Med drugim smo hoteli pokazati, kako interdisciplinarnost in prehajanje med raznimi področji umetniške ustvarjalnosti niso le stvar umetnosti zadnjega desetletja, temveč da so umetniki že veliko pred tem ustvarjali t. i. prostore zvoka. Kaj to pravzaprav pomeni v praksi? Niklas Luhmann je dejal, da je avtonomen vsak sistem, tudi umetnostni, kar pomeni, da takoj, ko sistem prepozna kakšno aktivnost za umetnost, ta tudi postane del tega sistema. Drugače rečeno, – meje umetnostnega sistema ostanejo trdne; če nekaj stopi vanj, postane del tega sistema in ni več element okolja. Potemtakem tudi zvočni dogodek v galerijskem okolju že a priori postane umetniški dogodek. Vendar so mogoče tudi drugačne interpretacije, predvsem so nas zanimale take, ki so se dotikale odprtosti (npr. odprtega dela). Odprtost ne pomeni, da je struktura nezadostno omejena od zunaj, temveč da je odprtost njen bistveni princip. Tako sicer še vedno obstaja nekakšen oklep (ta se seveda oblikuje tudi v odnosu do umetnostnega sistema, na primer produkcije, reprezentacije, distribucije), a je zelo prožen; gre predvsem za sobivanje različnih pogojev. Prednost je ta, da je mogoče vključiti vsako dejavnost in menjati elemente, ki tvorijo vsebino. S tem se izognemo dokončni zamejitvi.
V tem kontekstu mogoče idejo Oscilacij še najbolje ponazarja Brandon LaBelle, ko piše, »built into this idea is a move toward stepping outside the framework of Music – as practice, as history, as culture – as a way to create situations for this framework to be rethought or performed, as a kind of «location« itself …«
Poskusi prehajanja med raznimi umetnostnimi zvrstmi in zlivanje z življenjem so se pri nas začeli v šestdesetih letih; Milenko Matanovič je dejal, da je treba umetnost pripeljati v življenje, če naj bo življenje polno. Tudi zvočna dela skupine OHO so se ravnala po tem načelu. Tako na primer na začetku posnetka šumenja reke Save (Sava, David Nez, 1970) slišimo Nezov komentar o večnem kroženju in prehajanju (Sava – življenje – kozmos).
Nasploh so bila naslednja desetletja zelo produktivna v zvočnem eksperimentiranju; ne samo v uporabi raznih izvorov zvoka, nenavadnih zvokovnih povezavah, sprotnem komponiranju in sodelovanju publike, pač pa tudi v ustvarjanju popolnoma novih inštrumentov, kombinacijah zvoka s sliko (eksperimentalni filmi, diaprojekcije), gibom (izrazni ples), v kombiniranju glasbe v živo in s trakov in podobno.
Decembra 1973 je bila na pobudo Bora Turela in Borisa A. Novaka ustanovljena eksperimentalna skupina Nomenklatura. Raziskovala je intermedialni prostor in odnose med besedo, zvokom, gibom in sliko. Njena najbolj znana projekta sta bila happeninga Zvok, ne jezi se na osnovi igre človek, ne jezi se, ki je vključeval izvajanje zvoka v živo in v gledaliških situacijah in njegove funkcije v odnosu do govorjene besede in giba (6), in Spati v Barvi (Mala drama, Ljubljana). Poudarek je bil na medsebojnih kombinacijah /možnostih produciranja raznih instrumentalnih in vokalnih zvenov, ki so se realizirale v nekakšni skupinski igri. Bistveni princip je bil torej sodelovanje publike oziroma poslušalcev, saj je glasba prešla na ulice in v vsakdanje življenjsko dogajanje. Tako so poskušali demitizirati sakralni koncertni prostor in namesto tega ustvariti razna zvočna okolja.
Jeseni 1975 je bila ustanovljena skupina OM produkcije (Bor Turel, Dušan Rogelj, Slobodan Valentinčič in drugi) v okviru dela na Radiu Študent. OM je realizirala serijo oddaj Zvok sveta in odprla nekatere do tedaj še neznane prostore zvočne organizacije na podlagi raziskovanja zvočnih možnosti radiofonskega medija: koncipiranje oddaje kot glasbene kompozicije, simultana multiplikacija zvočnih elementov, organizacija materiala po principih aleatorike (7). Prav Radio Študent (8) je imel takrat pomembno vlogo pri nastanku in razširjanju konceptov eksperimentalnih zvočnih raziskav. Tako je bil na primer v rednem programu dne 30. 1. 1978 v okviru ciklusa Zvok planeta predvajan Direkten prenos s slapa Rinka. To je bil prvi znani primer oddaje, ki je kot vsebino eno uro pošiljala v eter tišino, oziroma samo šum srednjevalovnega oddajnika.
OM produkcija je izvedla več multimedialnih projektov, npr. NOM-OM, Sedem skozi solsticij (9) (Moderna galerija, skupaj s skupino SAETA (10)), ki ga je opisala kot »raziskovanja dramaturgije zvočnega in vizualnega procesa dogajanja; redukcije in multiplikacije, ožanja in širjenja perceptivnega fokusa poslušalca-gledalca, sorodnosti in raznorodnosti konceptov slike in zvoka, različnost nivojev sodelovanja zvoka in slike« (11). Usmerjena je bila v je bila v smeri raziskovanja totalne multiplikacije in vzporednosti medijev.
Bor Turel (12) in Miloš Bašin sta 1977 skupino SAETA (13) in ta je naslednje leto dobila svoj domicil v Bežigrajski galeriji v Ljubljani. Glasbena usmeritev skupine je združevala svobodno organizirano improvizacijo, elemente eksperimentalne glasbe, minimalistične glasbe in posnete elektroakustične materiale oziroma natančneje: repetitivno glasbo za eno ali več glasbil; glasbo, ki sloni na t. i. odprtih formah in katerih zapis daje grafične, verbalne in likovne napotke za improvizacijo; elektronsko glasbo (posneto v živo) kar vključuje tudi studijsko raziskovalno delo, estetske in pedagoške aspekte te glasbe; glasbo za magnetofonski trak nasploh (elektronsko, konkretno, instrumentalno itd.); glasbo konkretnih zvokov (v živo ali s traku); glasbene kolaže znanih in neznanih zvočnih virov, zvokov govora, glasu itd.; glasbo zvokov zvočnih okolij (14).
Izhajali so iz načela, da je treba v izkušnjo poslušalca vnesti še drugače organizirano strukturo zvokov, oziroma iz definicije, ki pravi, da je glasba organizacija zvokov. S tega izhodišča se razvije skupinska igra, in v njej je vsak igralec hkrati izvajalec in skladatelj; nastaja kolektivna skladba, ki je glasba odnosov med zvoki in ljudmi. Tako so ustvarjali specifične zvočne prostore in vanje so lahko stopali tudi konkretni zvoki, posneti zvoki ali govor. Nove modele svobodne improvizacije, raziskave zvočnih sredstev in nove načine igranja instrumentov je raziskoval tudi Vinko Globokar. Tako je na primer delo Laboratorium (15) – odprta zbirka delov, namenjenih igri, konceptov, didaktičnih ponazoritev, v katerih je mogoče kombinirati vse sestavne elemente. Predstavitev postane podobna vodenemu obisku laboratorija, med katerimi kažejo, kako se rojeva glasba.
Proti koncu sedemdesetih je delovala Hidrogizma; bila je hkrati glasbeni instrument oziroma skulptura in je izkoriščala učinek padajočih vodnih kapelj na razne podlage. Za skelet so uporabili gradbinsko konstrukcijo, sestavljali pa so jo zbiralniki in pipice za vodo (kapljalniki, tuši in orgle), temu pa so pozneje dodali še naluknjan rezervoar, iz katerega so izpuščali zelo tanek vodni tok po vrvi, ki je bila po prostoru razpletena, da se je na mestih, kjer so bili narejeni vozli in privezani končki vrvic ali žice, zadržalo malo vode, ki je nato kapljala na razpostavljene resonatorje. Eksperimentirali so tudi z zvočnimi izviri, in sicer z večmetrskimi vzmetmi, pa v resonančnih posodah ojačanimi zvoki pretoka vode s črpalko za akvarije. Hidrogizmo so postavili vsakič drugače, in sicer glede na sam prostor postavitve (16).
V naslednjem desetletju je zvočno in eksperimentalno prizorišče zaznamovala skupina Laibach Kunst. To je bilo tudi desetletje, ko se je v Sloveniji formirala alternativna kulturna scena (17). »Laibachovci so prevzeli vlogo – radikalne – ideologije, to ideologijo s podtaknjeno gesto razkrinkavajo kot totalitarno, svoje zavestno privzemanje nesvobode pa kot svobodo« (18). Izogibali so se tudi običajnim opredelitvam umetnostnih disciplin in bili nekakšna socialna/celostna umetnina. Tako so v Mali galeriji pred stenskim triptihom stali na podstavkih magnetofon, radio, megafon in gramofon; in zvoki vseh štirih so tvorili kakofonijo minimalističnih in repetitivnih obrazcev. Na ta način se »represija nad industrijskim ritualom spremeni v kompozicijski diktat in politizacija zvoka lahko postane absolutna zvočnost« (19). Pri zasnovi te postavitve so izhajali iz svojih zgodovinskih koncertnih nastopov (temelječi na estetiki in filozofiji industrijske kulture), predvsem pa prelomnega koncerta Instrumentalnost državnega stroja, 23. 4. 1983 na zagrebškem bienalu nove glasbe.
Občuten premik v razumevanju zvočnega sta preplet z novimi mediji in tudi čedalje večja vpetost zvočnih del v sodobne umetniške prakse in institucionalne kontekste; tako od konca osemdesetih let , ko se je, kakor je zapisal Igor Zabel, postopoma oblikovala zamisel o »sodobni umetnosti« (20), kar je pomenilo, da umetnina ni več nujno objekt s »posebnimi formalnimi značilnostmi«. Vendar so take (t. i. «sodobne«) prakse obstajale že desetletja prej, le da niso bile kontekstualizirane v okviru prevladujočega umetnostnega diskurza oziroma za svoj obstoj niso potrebovale institucij ali pa so se manifestirale v okviru drugačnega povezovanja in razumevanja tega, kaj (in za koga) umetnost sploh je. Umetniki se tako ukvarjajo z elektronskimi, računalniškimi in mehanskimi zvoki, s človeškim glasom, ambientalnimi zvoki, raznimi signali in industrijskim hrupom in prehajajo še na druga področja ustvarjanja. Značilnost tovrstnih projektov je, da izida dogodkov ne moremo poznati vnaprej, njihova identiteta kot umetnost pa je dvomljiva, saj njihove eksperimentalne oblike in pojmi presegajo meje tega, kar pojmujemo kot zvočno umetnost, in se odpirajo v razne socialne prostore. S projektom Oscilacije smo v Mali galeriji poskušali ustvariti prostore zvoka, izhajajoč iz vseh prej naštetih predpostavk.
Projekt Jožeta Baršija je temeljil na raziskovanju hrupa (21) oziroma njegovih socioloških razsežnosti. Bistvo je bilo v samem poslušanju oziroma zaznavanju zvočne materije (zvoka siren). Projekt lahko razumemo tudi v širšem kontekstu Jacquesa Attalija, ki je zapisal, da hrup ne obstaja sam po sebi kot tak, obstaja le v sistemu, v katerega stopa. Mutacija v organizaciji hrupa, naravo zvokov in tehnologije človeku torej pomaga razumeti in predvideti nadaljnji razvoj družbe kot celote. Oziroma, kamor vdre hrup, lahko nastanejo še drugačne oblike organizacije družbe.
Luka Prinčič (22) je v svojem projektu spraševal, koliko je kompozicija navzoča kot končna stopnja v ciklusu novega noiza, šuma kot subverzije, socialne emancipacije, v politični ekonomiji zvoka (23). Ali ni tako sodobni elektronski zvok, neiztrgan iz svojih kontekstov, že defetišiziral značaja glasbe in kot tak vrača možnost poslušanja? V galeriji je sestavil sistem raznih računalnikov, povezanih med seboj, ki so drug z drugim naključno komunicirali in izbirali semple in tako ustvarili zvočno kompozicijo. Začasni zvočni sistemi so torej serija vprašanj, iskanje manifestativnosti ali/in celo političnosti.
Borut Savski (24) je v sklopu raziskovanja tovrstnih mikrodružbenih algoritmov povezal zvok stroja in njegovega algoritma in odnos vseh nas z njim, ki je hkrati odprta kreacija v javni lasti. Pri tem ni šlo zgolj za dekonstrukcijo obstoječih (najpogosteje socialnih in psiholoških) sistemov, pač pa je paralelno zgradil podobne konstrukte (v tekstualnem, zvočnem, pogosto pa tudi v materialnem svetu), kjer so se notranji odnosi v prej omenjenih psihosocialnih sistemih pokazali kot delno vidni.
Marko Košnik je najprej v okviru Inštituta Egon March (25) eksperimentiral z medijem kot takim, pozneje pa izhajajoč iz polja t. i. eksperimentalne glasbe tovrstne dogodke razširil v prostorske, zvočne, materialne in vizualne, zelo pogosto interaktivne, postavitve, v katerih je imela tehnologija bistveno vlogo. Prezvokovanja v Mali galeriji so v prostoru galerije potekala kot zvočna kompozicija nekaterih izjav in glasov.
Podlaga nastopa Braneta Zormana (26) je bila prostorska zvočna manipulacija materiala z uporabo raznih tehnik in obdelave zvoka v realnem času. V procesu komponiranja v živo je uporabil pripravljene glasbene elemente skladb, serije modulacij, sintetizirane glasove in instrumente kot tudi princip čiste improvizacije glede na nastalo situacijo v prostoru.
Telo sta za inštrument uporabila Multitask (s svojim glasom, s t. i. »analogno iluzijo digitalnega«) (27) in Irena Tomažin (glasna predstava) (28). Miha Ciglar je spremenil mešalno mizo s feedback efektom v oscilator, svoje telo pa v mešalno mizo. Zvok je tako oblikovalo telo samo.
Tao G. Vrhovec Sambolec je v predavanju (29) podal predpostavke raziskave o sorodnostih med fizično bližino človeških teles v prostoru in pojmom bližine zvočno-glasbenih parametrov. rx:tx pa so eksperimentirali s tehnološkimi sistemi in z avdio in video arhivom ustvarjali nove zvočne sinteze in seznanjali sodelujoče s transformacijo radijskih signalov oz. raznih elektromagnetnih valov v zvočno in performativno izkušnjo.
Primož Potočnik je z binauralno nevrotehnologijo (31) uporabil zvočne signale za sinhronizacijo možganskih valovanj. Projekt BrainEcho je bil dosegljiv na spletni strani.
Darij Kreuh je spreminjal signale, ki jih je povzročilo gibanje telesa v koordinatah prostora galerije, v zvočne abstrakcije.
son:DA sta uporabila zvok kot material za zvočno skulpturo, ki je bila projicirana na okna Male galerije; gibljiva slika je z uporabo preprostega vmesnika ustvarjala zvok, ta pa je omogočal spreminjanje zvočnega signala v slikovnega in narobe.
In navsezadnje; Foo Bar (32) so bili med 2003 in 2005 dogodki (nastopi v živo, predavanja), med katerimi so se formalne novosti in sodobne teme izražale v vizualnih, zvočnih, programerskih in spletnih eksperimentih. V okviru Oscilacij je bil ta odprti sistem reflektiran z izborom raznega materiala, generiranega iz preteklih dogodkov.
….
Zvočnih prostorov, ki smo jih ustvarili v Mali galeriji, ni mogoče še kdaj ponoviti. Murray Schafer je dejal, da zvoka ni nikoli mogoče ponoviti na enak način, tudi lastnega imena ne. In zvok, ki je bil enkrat slišan, ni isto kot ponovno slišani zvok. Ponovljena situacija izgubi svojo neposrednost in postane le izjava o sami sebi. Kakšna pa bo pot razvoja zvoka v prihodnosti, kako se bodo razvijali tehnologije, načini komunikacije in orodja, pa je seveda odvisno predvsem od aktivnih uporabnikov in ustvarjalcev samih. Oziroma – zakaj si ne bi rajši izmislili kar zvočnih prostorov neomejenega trajanja? Tako bi se popolnoma otresli omejujočih konceptov. Tak projekt lahko teče noč in dan, nikoli ne bi bili navzoči vsi udeleženci, to pa pomeni, da bi bili odsotni enako odgovorni za dogodek kakor oni, ki so tedaj v aktivnem odnosu. Odgovornost tako postane skupna in vsa hierarhija v polaščanju na ravni ideje se razrahlja. To je sedaj družbeni dogodek, ki ga je težko definirati, saj ga mogoče sploh ni. Zvok je sestavni del človeškega življenja. Vedno je navzoč, človek vanj svobodno stopa in iz njega izstopa (33).
Članek Bojane Piškur je bil izvorno objavljen v katalogu: Artcoustics, razstavni katalog, MGLC, Ljubljana, 2006
Opombe:.
1. Oscilacije so bile v Mali galerija na Slovenski cesti od 15. 12. 2005 do 15. 1. 2006.
2. Vinko Globokar, Vdih-izdih ( Ljubljana: Slovenska matica, 1987), str. 72.
3. Katalog, Social Music, Brandon LaBelle, Errant Bodies Press, Los Angeles, 2002, str. 3.
4. Leta 1959 je Allan Kaprow izvedel Eighteen Happenings in Six Parts, ki ga imamo danes za prvi happening v Ameriki. To je bilo prostorsko-časovno zaporedje zvokov, podob, vonjav, in fizičnega gibanja z navodili za izvajanje; npr. luči naj se prižgejo in ugasnejo po določenem intervalu in ob različnih hitrostih. Prav tako so bila navodila podana izvajalcem in “gledalcem”.
5. Tako na primer plesalka Jasna Knez (Nomenklatura, SAETA).
6. Iz navodil Elementi zvočnega dogodka in osnovne zvočne akcije.
7. Iz pogovora z Borom Turelom in Slobodanom Valentinčičem.
8. T.i. “Radio Art“ (Barbara Schroeder) oz. “radio specific art” ima dolgo tradicijo, tako npr. Luc Ferrari. Na francoskih radijskih postajah je bila rojena tudi musique concrète.
9. Sedem skozi solsticij je bil izveden 19. 6. 1981 v Moderni galeriji. Kot piše v programskem listu, se je program začel ob 17. uri s predvajanjem trakov elektroakustične glasbe (B. Turel, B. Perovšek, A. Lithaud), ob 18. je bil predvajan film Multiplay Film – Radiomusic, potem so bili na vrsti prikazi principov zvočne kreacije Posenzibilnosti, nato glasbeno delo kot sistem prioritetnih instrumentalnih akcij in transformacije profila zvoka Koordinacije, zvočni projekt Hrup in zvečer ob 20.30 multimedialni projekt Sedem skozi solsticij (diapozitivi Niko Lehrman, film Slobodan Valentinčič).
10. Eden ključnih sodelavcev je Boštjan Perovšek, ki deluje tudi samostojno. Glasbo ustvarja na osnovi zvokov naravnega okolja, urbanih okolij in zvočnih (e)interpretacij besedil. Tako npr. projekt Pokisls na RŠ v sklopu Oscilacij.
11. Tako je zapisano v historiatu skupin SAETA in OM produkcija, Ljubljana, 22.11.1979
12. Bor Turel je najvidnejši slovenski skladatelj elektroakustične in eksperimentalne glasbe. V Moderni galeriji je ustvaril zvočni dogodek Raj je padel na zemljo.
13. Skupina je aktivna še danes. Njeni ključni sodelavci so bili že omenjena Bor Turel in Miloš Bašin, flavtist Aleš Gasparič, Boštjan Perovšek (harmonika, klarinet, elektroakustična sredstva), Miha Vipotnik (video), Slobodan Valentinčič (eksperimentalni film), Niko Lehrman (diapozitivi, scenografija). S skupino so sodelovali tudi mnogi drugi umetniki; npr. Alain Lithaud in Vinko Globokar. Danes sestavljajo skupino SAETA : Miloš Bašin, Aleš Gasparič, Lado Jakša, Boštjan Perovšek, Jože Slak, Bor Turel kot občasni član.
14. Tako je zapisano v historiatu Skupin SAETA in OM produkcija, Ljubljana, 22. 11. 1979.
15. Zaradi bolezni je bil dogodek v Moderni galeriji odpovedan.
16. Kratko zgodovino projekta je opisal Dušan Pirih Hup v Likovnih besedah (številka 63–64 , 2003, pp. 138–142). Leta 2004 je bila Hidrogizma na razstavi Sedem grehov v Moderni galeriji.
17. Tako npr. skupine Borghesia, Berlinski zid, Meje kontrole, Electric Fish, itd. V tem kontekstu je nujno omeniti prostore, v katerih se je odvijala t. i. alternativna kultura: Disko FV, Mladinski center Zgornja Šiška , ŠKUC Forum (Galerija ŠKUC, video produkcija), itd.
18. Katalog 75 –85’ , Taras Kermauner: x + (-) = ?, Moderna galerija, Ljubljana, 2003, str. 109.
19. Iz stenskega teksta v Mali galeriji v okviru razstave.
20. Katalog 95′ –0 5’, Igor Zabel: Sodobna umetnost, Moderna galerija, Ljubljana, 2005, str.6.
21. Umetnost hrupa je raziskoval že Luigi Russolo, ki je leta 1913 napisal manifest, izdelal stroje za ustvarjanje hrupa imenovane intonarumori ipd. Jacques Attali je podal teoretski vidih hrupa v delu Noise (1977) / Hrup, Maska, Ljubljana, 2008
22. Luka Prinčič je DJ, programer in copyleft avtor. V projektu v Mali galeriji se je ukvarjal z raziskovanjem prostih programskih orodij, generativnih glasbenih ter vizualnih 3D postopkov in odprtih performativnih praks.
23. Katalog Oscilacije, Luka Prinčič, Moderna galerija, Ljubljana, 2005, p. 32.
24. Borut Savski je z Markom Košnikom, Lukom Frelihom in Chironom Morpheusom ustanovitelj Ministrstva za eksperiment, ki je delovalo v okviru RŠ od 1996 do 2000 z občasnimi dogodki v živo, njegov namen pa je bilo raziskovanje novih medijev za prenos zvoka, zvočnih dogodkov na medmrežju ipd.
25. Inštitut– “ kreativno enoto za teorijo, raziskovanje in produkcijo v polju novih medijev”– je leta 1986 ustanovil Marko Košnik. 26. Brane Zorman je v osemdesetih ustanovil punk skupino O! KULT in bil pionir slovenske techno scene. V Mali galeriji je izvedel Surround koncert za 6 kanalov in 2 TV očesi, elektronsko zvočno raziskavo ambienta, združeno z video posnetki na dveh TV ekranih.
27. Multitask je Sašo Vrabič.
28. Irena Tomažin je plesalka, ki se je v zadnjem času osredotočila na glas (npr. predstava Kaprica).
29. Naslov predavanja je bilo Preslikava pomena medsebojne razdalje v polje zvočne komunikacije. Dela Taa G. Vrhovca Sambolca zaobjemajo multimedijske avdio-vizualne instalacije, zvočne intervencije v javnih prostorih, komponirano, elektroakustično in improvizirano glasbo.
30. rx:tx je oddelek zavoda Projekt Atol.
31. Nevrofeedback je tehnika, s katero posameznik lahko uri možgane, da izboljša svoje sposobnosti. Možgansko dejavnost odseva vzorec EEG in ta se nato uporabi za povratno zanko.
32. Foo Bar je vodila Dunja Kukovec, dogodki so bili v spodnjih prostorih Moderne galerije.
33. Delno parafrazirano po Vinku Globokarju INDIVIDUUM-COLLECTIVUM II 1979 – , ZKOS Ljubljana, 1995, str.. 23c.
