Petek, 23. maj 2025, več lokacij, Cerkno
Jazz ni mrtev. Trideseti mednarodni festival Jazz Cerkno so v večernem programu otvorile cvetke newyorških muzičistov – zasedba Radium Bath Igorja Lumperta, trio Peter Evans s koncertom EXTRA in trio Williama Parkerja CIRCULAR PYRAMID – še pred njimi pa se je zgodil dnevni nastop lokalnega dua Marka Lasiča in Yannisa Maizena. Tako se je v petek, 25. maja, pričel tridnevni praznik mesta, katerega glavni trg in bližnji pajzli so kot vsako leto za čas festivala postali središče jazzovske scene v Sloveniji. Jazz Cerkno ni Jazz festival Ljubljana, to je obiskovalcu hitro jasno – poleg napisov v lokalnem narečju ga o tem prepričajo tudi domačnost kraja in lokalni navdušenci v družbi s starimi znanci festivala, ki so se znova srečali za kakšnim izmed šankov ali si v kuhinji podelili že tradicionalne kalamare, golaž ali kaj podobnega.
Ob pol osmih je duo Marka Lasiča za bobni in Yannisa Maizana s saksofonom otvoril razstavo o preteklem desetletju festivala z naslovom Na novi stari poti. Sedeli smo na stopnicah in ob prijetnem vremenu na enega najdaljših večerov v letu uživali v koncertu pod milim nebom. Maizan je s saksofonom izpovedoval človeško oprijemljivost čustev v različnih stanjih. Zvok, ki se je širil, se je ujemal s prostorom. Duh zgodovine partizanstva se je v mestu ohranil do danes, o čemer pričajo ulice polne tabel v spomin boju partizank in partizanov. Lasič je z udarci, ki so zveneli kot streli pušk in mitraljezov, uprizoril mehanizacijo manifestacije razuma. Kot kontrapunkt Maizenu so ti udarci odmevali po cerkljanskih ulicah. Ob tem nas je žametni glas saksofona z melanholično melodijo peljal v izzvenevanje dneva.
Ko je nastopil večer, smo se prestavili pod šotor, kjer je že začel lumpati trio Igorja Lumperta s kontrabasistom Felixom Henkelhausnom in bobnarjem Geraldom Cleaverjem. Zasedba je predstavila delo z naslovom Slovenske borbene pesmi z albuma The spirit of the earth. Cleaver je z občutkom in pozorno korakal po kompozicijah, medtem ko je Henkelhausen kot mlada sila nosil vso težo dveh veteranov. Držali so se klasičnih okvirov in se znotraj teh usmerili k virtuozni interpretaciji. Lumpert je borbeno ciljal odločne note in po tri četrt ure izjavil: »Treba bo puške očistit«, nato so še z zadnjim komadom zaključili.
Peter Evans je namesto puške očistil svojo trobento in skupaj z bobnarjem Jimom Blackom ter kontrabasistom Pettrom Eldhom stopil na oder in ubral drugačno pot. Poleg akustičnih inštrumentov je pomembno vlogo v tej zasedbi igrala elektronika. Tako Black kot Eldh sta se ves set poigravala s svojo dodatno opremo skrivnostnih efektov, padov in sintetizatorjev zvoka. Mistični so bili tudi deli, ko ni bilo mogoče jasno razločiti med Evansovim akustičnim igranjem, elektronskimi manipulacijami njegove trobente in terenskimi posnetki, ki jih je predvajal Eldh. Triu je uspelo elektronski ambient in noise uspešno vpeljati v jazz; posnetki gregorjanskega zborovskega petja pa so nas peljali v novo dimenzijo. Obenem so še vedno uspeli zagotoviti prostor akustičnim zvenom, Eldh je na neki točki prenehal obračati gumbe, poprijel je za kontrabas in izvedel nadvse strasten, kratek, a sladek solo. Glasbeni pristop tria je bil v svoji liniji drzno napreden. Posvetili so se izključno zvoku in se izognili liričnim vpadom ali izrecnim političnim namigom, kar pa ne bi trdili za zadnjo trojico petkovega večera.
Živa legenda, William Parker, je bil na odru zgovoren in revolucionaren. Ali je svojo poezijo pripravil vnaprej ali je improviziral v samem trenutku, ne vemo, vsekakor pa je svoje misli občinstvu predal suvereno in brez branja. Ava Mendoza z električno kitaro in Hamid Drake za bobni sta izkušenega kontrabasista Parkerja podprla v najboljšem smislu. Parker je danes seveda starejši gospod, ni več v vrhunski formi, je pa zagotovo ohranil svežino v virtuoznosti igranja in nam ob minimalnem gibanju pokazal, kako malo je potrebno za ustvarjanje domiselnih glasbenih stavkov in kako močno so se mu poteze vseživljenjskega preigravanja vžgale v mišični spomin in telo. Mendoza je bila v ospredju in je kot v transu z gostimi kitarskimi vložki potovala po skupni zavesti občinstva. Izpod njenih prstov so hodili psihedelični vzorci, ki so se na nepričakovane načine izmenjavali z živahnejšimi melodijami. Drake je z lahkotnim gibanjem prefinjeno jahal tudi najzahtevnejše ritme in že skoraj stoično, z rahlim nasmeškom znal zadržati napetost vse do konca uro in pol trajajočega nastopa, v zadnjem delu je prijel tudi za tolkalo.
Parker nas je poleg basiranja očaral še z igranjem pihal – indijskega šenaja in japonskega šakuhačija. Med menjavanjem inštrumentov je kdaj tudi na kratko zaplesal, večkrat pa se je javil prek mikrofona in si vzel prostor za svojo poezijo oziroma politično sporočilo: »Donald Trump is a punk. He should be in jail!« Posmehoval se je predsedniku ZDA, češ da je baraba, ker mu ni mar za nikogar razen zase. Govoril je v odločnem ritmu, glasno in s pogostim ponavljanjem. Tudi po zaključku koncerta, ko se je aplavz že polegel, se je odločil večer popestriti še z vicem in pesmico. Celoten koncert je bil na vrhunskem nivoju, a najbolj prepričljiv je bil zaključni del – Drake se je izza bobnov presedel za druga tolkala, Parker je ubiral strune na afriški inštrument donso n’goni, Mendoza pa se je prepričljivo držala efektirane električne kitare. Zbližali so se, iskali očesni stik in se eden drugemu nasmihali. Glasbeno nikakor ni bilo do skrajnosti dovršeno, vendar pa je bilo čutiti človeškost in veselje nad skupnim improviziranjem, ki ni namenjeno publiki, saj nastaja zaradi radosti, ki jo da glasba, ko se ji prepustimo v intimnih trenutkih.
Jazz ni mrtev in dokler imamo Cerkn York, tudi ne bo. Se widma!
