Ko sta me eno leto nazaj Tomaž Grom in Špela Trošt povabila na sestanek nisem vedela, kaj pričakovati. Ponudila sta mi sodelovanje na čisto novem projektu, neodvisnost, možnost (kreativnega) dela, prostor, v katerem bi lahko delovala, pisala, premišljala zvok, glasbo, sceno, skratka vse povezano z mojim področjem delovanja znotraj muzikologije. Priložnost je enostavno bila idealna. Nov kolektiv, ki bi ustvaril cikel po svoji meri. Pet dogodkov v lastni režiji. Cikel imena Sluhodvod. Eno leto kasneje je mojega sodelovanja v Sluhodvodu konec in čas je, da se vprašam, kaj sem ali nisem naredila.
Začetni kolektiv smo sestavljali Tisa Neža Herlec, Tilen Lebar, Mauricio Valdes San Emeterio in jaz. Želeli smo si ustvariti tematsko, če že ne enovit, pa vsaj povezan cikel, ki se osredotoča na pozorno opazovanje zvoka, nekakšen zvočni labaratorij, v katerem bi poleg deep listeninga raziskovali tudi različne (resnične ali namišljene) blagodejnosti zvoka. Če je bil prvi v nizu dogodkov še na tem tiru, je ostalim spodletelo.
In zakaj? Tisa se je kmalu po prvem dogodku marca preselila na Nizozemsko, toda vseeno smo jo poskušali vključiti še v nastanek drugega Sluhodvoda. Naš kolektiv se je od prvega dogodka naprej nenehno spreminjal. Tretji dogodek v Portorožu je bil tudi zadnji dogodek, pri katerem je sodeloval Tilen. Potem se je tudi on preselil na Zahod. Torej, prvič, imeli smo težave z vzpostavitvijo stalno delujočega kolektiva.
Drugič, tudi ko smo bili vsi fizično prisotni v Ljubljani, so naše obveznosti prehitevale nas same. Mislim, da ni potrebe razlagati izzive prekernega dela, saj se večina (samo)zaposlenih v kulturi sooča z isto zagato: pri sprejemanju več projektov hkrati včasih zmanjka časa za kvaliteto in prevlada kvantiteta. Toda na stran tudi z domnevno preobremenitvijo.
Naš ustroj je bil horizontalen. Brez vodje, brez šefa, brez ta glavne ali glavnega. Nobenega ni bilo, da bi nam grozil z roki, nam strašil z neuspehom, preizpraševal naše (umetniške) odločitve. Kar bi bilo odlično, če bi letošnji (razpadajoči se) kolektiv bil stkan iz ambicioznih, kreativnih, dovzetnih posameznikov, iz katerih skačejo ideje. No, mogoče smo takšni, ampak ne skupaj.
Brez nekoga, ki teži, so bili naši sestanki redki, nekonsistentni, nejasni in sploh ne vódeni. Ideje so se pojavljale in odhajale, ne da bi kdorkoli vedel, kdaj in kam so izginile in zakaj. Vsaj jaz sem delovala po principu dokler ne gori. Dokler ne gori, se mi ne da. Dokler ne gori, paralizirano buljim v steno.
Vse to je bilo breme, s katerim sva Mauricio in jaz pristopila k uresničitvi četrte edicije Sluhodvoda. Brez Tilna in Tise je Mauricio ostal edini z izvirno umetniško iskro, saj je bila moja vloga bolj opazovalna, svetovalna, komentatorska. On je želel nagovoriti stresnost zvokov v bolnišnicah. Na začetku sem mislila, da gre za razdiralnost frekvenc celotnega zvočnega polja bolnišnic. Toda, šlo je bolj za (psihosomatsko) uničevanje tkiva zaradi simbolne vrednosti zvoka.
Ker sama nisva znala razviti ideje, je Mauricio k sodelovanju povabil Staša Vrenka, ki je z nami že sodeloval pri prvem Sluhodvodovem dogodku, saksofonistko Weroniko Partyko ter režiserja Marka Čeha. Edino, kar sva z Mauricijem vedela, je bilo, da si ne želiva estetizirati zvokov bolnišnic, ampak izpostaviti fizikalno ali simbolno moč zvoka.
Marko si je na enem prvih sestankov zamislil inscenacijo Rembrandtove slavne slike Ura anatomije dr. Nicolaesa Tulpa. Idejo je dobil na podlagi opisa enega izmed Weronikinih glasbenih del. Ona je želela delati tako s konkretnimi zvoki bolnišnic kot tudi s posnetki različnih glasbenih instrumentov, ki nekako posnemajo te iste zvoke. Mauricio se je odločil, da bo naredil novo skladbo. Sama sem se nekaj časa zabavala z idejo telesa, ki nenehno (kot mašina) producira (umetnost), toda ideja me ni pripeljala nikamor. Staš je k zadevi pristopil malo bolj konceptualno in se igral s parom zdravnik-pacient. Ironično je zašel na »meta« raven in želel ozvočiti mašine, ki omogočajo ozvočevanje človeškega organizma.
Z Markom sva poskušala tri dela, ki zvočijo, ampak razen tega, da proizvajajo zvok, nimajo nič skupnega, spraviti v koherentno celoto. Mauricio je predstavil 15 minut dolgo akuzmatično delo, ki je sledilo zvokom bolnišnice od porodnišnice do mrtvašnice. Weronika je postala interaktivna zvočna inštalacija z referenco na Rembrandta: ona je postala pacientka, po uvodni glasbi se je je občinstvo (zdravniki) lahko dotikalo, s čemer je prožilo daljše zvočne izseke iz Weronikinega glasbenega kolaža različnih instrumentov, posnemajočih zvoke bolnišnice. Staš pa je z doma narejenim modulatorjem ozvočil elektromagnetne impulze Mauricijevega računalnika.
Sam dogodek je – odvisno od perspektive – bil uspešno neuspešen. Če sem na prejšnji, »morski« portoroški ediciji Sluhodvoda imela občutek, da dogodka nikoli ne bo konec, me je tokrat presenetilo, kako hitro se je začel in končal. Ker obiskovalcev nismo ceremonialno vodili, ampak smo jim prepustili, da se prosto sprehajajo med stopnicami pred vhodom v Španske borce, preddverjem, kjer je na bolniški postelji ležala Weronika, in malo dvorano, v kateri sta bila Mauricio in Staš, so se le-ti zelo kmalu naveličali Weronike kot inštalacije. Tako je njeno delo ostalo na ravni hitro dojetega zvočno-tehnološkega fenomena in ni dobilo na časovni razsežnosti, s katero bi – z več dotiki in časom – občinstvo zgradilo koherentno zvočno kompozicijo. V mali dvorani Španskih borcev smo za Mauricijevo skladbo vzpostavili temačno vzdušje čakalnice. Kmalu po koncu njegovega dela pa se je spremenila v igralnico, saj je Staš dovolil občinstvu, da se igra z njegovim modulatorjem in proizvaja različne šume prek ozvočevanja dela računalnika.
*
Recimo, da so imeli vsi Sluhodvodovi dosedanji dogodki stabilno konceptualno zasnovo, čeprav je tudi to dokaj vprašljivo. In recimo, da so bili slabše izvedeni zaradi različnih nepredvidenih tehničnih težav – večinoma jih je reševal zgolj Mauricio (razen na prvem in četrtem dogodku, kjer mu je pomagal Staš). In recimo, da včasih niso bili zvočno zanimivi zaradi prevlade teoretskega pristopa nad praktičnim. Še vedno pa ostaja dejstvo, da je bil letošnji Sluhodvodov cikel neuspešen predvsem pri – vsaj zame – osnovni nalogi katerekoli umetnosti: nikogar se ni zares dotikal.
Ker nismo zaživeli kot kolektiv, ker se nismo družili in pogovarjali, nismo ustvarili skupne potrebe po (po)ustvarjanju. Sluhodvod ni nastal kot skupna želja štirih posameznikov po delu, pač pa kot projekt naročnika. Nihče od nas ni zares imel potrebe izraziti česarkoli v skupni potezi (razen mogoče Tisa, ki žal kmalu po začetku ni mogla več sodelovati). Skupaj nismo imeli kaj povedati, nagovoriti, skupaj nas ni nič morilo. Vsak od nas je nekaj želel, ampak potreba po izrazu je bila visoko individualistična, ne pa kolektivna.
In čeprav Sluhodvod letos umetniško mogoče ni bil tako uspešen, kot bi si sama želela, mislim, da je bil izredna vaja v iskanju razlogov za umetniška dejanja. Če ni potrebe, ni strasti in žara in če njiju ni, ni razloga za delovanje, kar pa je začetek in pogoj vsakega dejanja.
