zapis (v obliki toka zavesti)
irena z. tomažin, svojstvena glasbena ikona v slovenskem in tujem zvočnem prostoru,
predstavi svojo drugo zgoščenko another crying game oz. nadaljevanje
prvega ploščka crying game.
v grajski kapelici ljubljanskega gradu na festivalu ment.
tudi in predvsem vokalistka, performerka, improvizatorka, skladateljica.
eklektično zasnovan nastop, dobro funkcionira.
prelivanje iz ene v drugo zvočno sliko, vsakič samosvojo in drugačno,
je spontano, dotakljivo.
skladbe so lirične interpretacije besedil,
skladbe se prepletajo tudi z zvočnimi posnetki na kasetah.
uglasbljena poezija, v besedah, zvokih, krikih, vzdihih.
v slovenskem, angleškem, hrepenečem jeziku.
grajska kapelica.
irena v svoji poročni črni čipkasti obleki.
podoba jezusa na križu, freske pod obokom kapelice.
ustvarjalka izjemen akustičen prostor dodobra
vključi v svoj repertoar.
fantastičen koncert.
irenine skladbe predstavljajo poseben unikat v slovenski in tuji glasbeni zgodovini.
zvok je gib(ljiv) in gib je zvok.
vse odzvanja v pretanjeni obliki s puščicami
segajočimi v globočine, širjave in višave.
svojevrstna poezija s tankočutnim glasom,
s prisotnostjo, milo, nežno, gorečno, kričečo,
in vendar zareže nekoliko drugače, pronicljivo.
manj je več. manj glasnosti, jakosti, več lucidnosti, subtilnosti.
s pronicljivim glasom prodira v svetoumja človeka,
v krajine nevidnih, neslišnih prostorov,
obenem preplavlja sipine, predira skalovja v njej sami in v nas poslušalcih.
estetika njene glasbe je svojstvena,
v njenem izrazu poetičnost vsekakor eskalira.
lasten zvočni izraz, estetiko konstantno kali in poglablja v spontano dovršenost.
telo je glasno in glas je telesno.
glas prehaja iz telesa in telo v glas,
povsem naravno, povsem pretočno.
interpretacija avtoričnih skladb absolutno obstaja edinstvena v tem smislu,
da (se)stopa iz določene kompozicije v improvizacijo in mestoma
se določena struktura povezuje z nepredvidljivim.
uporaba shruti boxa v lesenem okviru in vijoličnim tekstilom na pregibu,
ličnem delu scenografije, vzpostavi vzdušje predpretkle kolektivnosti, arhetipskosti,
ko se avtorica sprehodi med občinstvom.
docela nepretenciozno, nalahno z občutkom.
predanost avtorice lastnemu glasovnemu in telesnemu izrazju in
posvečenost njene odzivnosti do fizičnega prostora, v katerem se nahaja,
je brezmejna, občudovanja vredna.
celoten prostor zunaj nje in prostorja znotraj nje postanejo enovita, celovita.
eklektičnost oz. spajanje več ritmov, pogledov, vzdihov, odtenkov, silhuet, nians
v eno skladbo je vrhunska. mnogoterost v eni zgodbi.
eklektičnost oz. raznolikost skladb v svoji zvočni, sporočilni izvornosti uteleša
avtoričino sposobnost naravne gibkosti transformiranja iz določenega stanja
v drugo (ne)določeno stanje.
poslušalec ima občutek, da je bil na več koncertih hkrati,
a bil je le eden. rajski.
s svojo specifično prezenco postajata oddaljenost in bližina hkratni,
presunljivo. s čimer gradi most, ravnovesje med tukaj in tam,
med tistim in onim, med močnim in ranljivim.
ravno krhkost njenega glasu, zvočnih tvarin prodira, predira, dominira.
subtilni odtenki (ne)glasnega fizisa kričijo, nemijo. a vse v pravi meri.
moč glasu se tudi najbolj izrazi v tenkočutni obliki.
ko se ozre proti stropu stran od mize, zazveni.
ponižnost, moč, svojstvenost, prožnost.
lirični subjekt upodablja podobe čustvenih pokrajin, segajočih
v svetove intime, bližine, minljivosti, prežarjene z globinami žuborečih tolmunov.
v nikakršni domeni je patetika, a povsem prevladuje etika, distančen odnos do
izražanja najglobljih globočin. tukaj ni samo posameznica, ustvarjalka, umetnica,
seveda tudi to, kakopak, vendar dogodi se tudi prelom v tuzemsko občestvo,
vseprisotno skupnost, mitično kolektivnost. s tem presega svoje umetniško udejstvovanje.
ne ostaja zgolj v svojem mehurčku izpovedne lirike, seže dlje, tudi do tja,
do koder še ne vidimo, slišimo, čutimo.
tovrstno pisanje o zvočnosti se dotika tudi giba, gibljivosti, prožnosti fizisa.
fluidnost, sinhronost, eno upodablja drugo, vse je enovito.
v poslučalcu odzvanja nešteto zvočnih pejsažev,
raznolikih zvočnih koreografij. . . ostaja mnoštvo (z)godb.
vselej pa (za)veje tista komajda slišna zvočna nit,
tista dotično subtilna, taktilna, ki nosi svobodo, moč, dejanskost,
nenazadnje večen odmev.
