Upočasnjena zvočnost improvizacije in glasba, inspirirana z izkušnjo glasbe Mortona Feldmana, dve novi izdaji založbe Zvočni prepihi

Pri založbi Zvočni prepihi, ki jo vodi vsestranski tolkalec in elektrofonik Jaka Berger, sta v zadnjih dveh mesecih izšli dve plošči. Meseca aprila je izšel prvenec ‘Barjanec’ dua violinista Marka Jeniča in tolkalca Vida Drašlerja, njune daljše improvizacije, ki jo zvočno zaznamuje tudi sam zapis zvoka. Pred kratkim pa je svoje novo kompozicijsko delo povil tudi Jaka Berger v sodelovanju s pianistom Dejanom Berdenom, delo ‘’I’m Dead And I’m In Feldman’s Heaven’’, ki sledi premisam in zvočnosti ameriškega skladatelja Mortona Feldmana ter poslušalski izkušnji Bergerja ob soočanju z njegovo glasbeno zapuščino. S tem delom Berger nadaljuje svoja samosvoja srečevanja z dediščino povojne sodobne resne in eksperimentalne glasbe, ki jo je intenzivno načel l. 2015 z izdajo njegovih izvedb štirih (od 193) strani legendarne grafične kompozicije ‘’Treatise’’ britanskega skladatelja Corneliusa Cardewa na plošči ‘’46 / 3 / 84 / 115’’. Ob njej je Berger razvil svoj koncept prepariranega bobna. Tokratna kompozicija se ne vpenja zgolj v to polje njegovega delovanja, temveč tudi v polje elektrofonije, saj zapis klavirja, tolkal in lastnih strunskih glasbil vtre v polje elektrofonije, v polje modularnega sintetizatorja zvoka, ki mehkobnosti zvena doda zamaknjen pridih in samosvoje razpoloženje ter tonsko barvo.

O relaciji med ploščo Cardewove glasbe in glasbo, inspirirano s Feldmanovo izkušnjo, ter kompozicijskim procesom je Berger povedal: ‘’Grafična kompozicija Treatise Corneliusa Cardewa je v meni izzvala predvsem iskanje novih zvočnih možnosti ter tehnik in pristopov k bobnom in tolkalom, saj je po mojem mnenju tovrstne grafike nekoliko lažje interpretirati z elektronskimi inštrumenti ali s pomočjo uporabe različnih efektov kot pa z določenimi akustičnimi inštrumenti, kot so na primer bobni in tolkala. Zanimala me je tudi harmonska in melodična razširitev sicer ritmičnega inštrumenta, kot je boben, kar mi je s pomočjo prepariranega bobna z efekti in povratnimi zankami ter različnimi strunskimi objekti tudi do neke mere uspelo. Pri kompoziciji, posvečeni skladatelju Mortonu Feldmanu, sem koristil predvsem tovrstne pristope k zvočenju, kjer mi je skoraj popolnoma uspelo zabrisati sledi, da gre za tolkalo. Skladatelja Mortona Feldmana mi je sicer globlje predstavil prijatelj Marko Karlovčec v času delovanja Radical Improvisation Dua, ko smo z duom Mimesys iz Italije na festivalu Sajeta v sklopu sodelovanja duov izvajali Markovo skladbo, ki je bila inspirirana s strani skladatelja Feldmana. Skladba je imela odprto formo in je sledila sekvenci tonov, ostali parametri so bili prepuščeni interpretaciji izvajalcev. Ker je prepariran boben skoraj nemogoče zares uglasiti, je bila potreba po melodičnem inštrumentu za kompozicijo I’m dead and I’m in Feldman’s heaven nujna, in klavir s svojo širino in soničnostjo izzveni najbolj nezemeljsko. Dolgoletni prijatelj in pianist Dejan Berden je pravi mojster klavirja za tovrstno sonično izkušnjo, tako da ni bilo potrebe po kompleksnem zapisovanju vseh ritmičnih in harmonskih vzgibov, saj je bil odnos do le teh jasen. Tudi sicer smatram glasbo kot zelo živ in intimen izraz, kjer imam raje razumevanje odnosa do zvoka in muziciranje glasbenika kot kompleksen zapis, pri katerem se izvajalec ujame v branje namesto v čustva, ki naj bi jih nek glasbeni kos oddajal. Tudi to so razlogi, da sem ploščo ustvaril v sodelovanju s pianistom Dejanom Berdenom na klavirju, kljub temu da skladba omogoča razširitve z drugimi inštrumenti, kar se zna morda zgoditi na kaki živi izvedbi, če do nje pride.’’

O tem, kako se zvok obnaša v elektronskem okolju, pa je Berger dodal: ‘’Dejstvo, da Feldmanovo glasbo poslušam skoraj na dnevni bazi, odkar sem zanj prvič slišal, je tudi pripeljalo do te kompozicije, ki je inspirirana tako s strani same glasbe in skladatelja kakor tudi s strani izvajanja Markove skladbe ter pogovorov z Markom o glasbi Mortona Fledmana. Hvala Marko. Večletno poslušanje skladb, kot so ‘’Triadic Memories’’, ‘’For Bunita Marcus’’, ‘’For Phillip Guston’’, ‘’Rothko Chapel’’, ‘’Five Pianos’’, ‘’Crippled Symmetry’’, ‘’Durations’’ … pa je pripeljalo do stanja poslušanja v neki zamaknjeni fazi, pri čemer se je v moji zavesti zgodil rahlo drugačen zvok, zvok, ki se razkraja, kjer vsak ton ali akord doživi svoj razpad na fragmente, organski sonični razkroj. Kakor da bi ob vsakem poslušanju zaradi mirnosti in maratonskih dolžin izstopil iz telesa in, kot sugerira tudi sam naslov kompozicije, ob vsakem poslušanju umrl in potem spet oživel. Izkušnja, ki jo zelo enačim z meditacijo, kajti oba procesa se ukvarjata z zavestjo trenutka brez toka misli. Kar nekaj časa sem iskal načine, kako ustvariti ta organski razkroj zvočnega materiala brez pomoči elektronike. Po več poskusih z različnimi pristopi me je princip granularne sinteze privedel najbližje do želenega zvočnega rezultata, a narava te sinteze žal ni dovoljevala manipulacije v živo na način, kot sem si to želel, ter je bila pogojena z uporabo računalnika. Granularna sinteza kot kompleksen proces razbijanja zvoka na makro fragmente je bila do nedavnega pogojena z računalnikom in različnimi programskimi okolji kot je PureData in podobno ter je zahtevala zajem zvoka ter procesiranje le tega znotraj programskih okolji, ki so lahko za izvajanje v živo zelo omejujoči. V polju eurorack modularnih sintetizatorjev se je v zadnjem obdobju povečala proizvodnja modulov s kompleksnimi digitalnimi možnostmi, efekti itd. S tem postaja svet modularnih sintetizatorjev vedno bolj popularen, saj omogoča manipulacijo zvoka v živo na zelo kreativen način in uporabo digitalnih procesov, ki so bili pred tem mogoči le z uporabo računalnika, kot je med drugim tudi granularna sinteza. Modularni sintetizator mi je omogočil da sem lahko poleg izvajanja skladbe hkrati tudi procesiral zvok tako svojih zvočil kot samega klavirja v realnem času. Za album sva z Dejanom Berdenom nekaj dni izvajala skladbo ter snemala. Največji izziv je bil, da sva se oba umirila do te mere, da sva lahko igrala zelo dolgo in zelo mirno, mir pa, kot vemo, je v današnjem svetu prava redkost. Plošča je po vseh teh letih doživela luč sveta, kjer vsak odigran ton in akord v vsej svoji organskosti doživi svoj digitalni razkroj.’’

Ploščo lahko kupite ali poslušate tukaj:

Približno mesec dni prej je pri Zvočnih prepihih izšel tudi prvenec ‘Barjanec’ dua Vida Drašlerja na bobnih in Marka Jeniča na violini. Če je Vid Drašler v zadnjih letih odrsko in diskografsko močno prisoten tako na domačih kot tujih odrih, je Jenič predvsem usidran na domači improvizacijski sceni. Je stalni član zasedb Olfamoštvo in Oholo!, pri katerih igra tudi Drašler, obenem igra v dveh duih z basistoma Joštom Drašlerjem in Borisom Janjetom, diskografsko pa se je do sedaj pojavil le z enim zvočnim zapisom na kompilaciji ‘’Neposlušno’’ v duu z Joštom Drašlejrjem, zato je pričujoča izdaja še toliko bolj dobrodošla. Spoj razplastene tolkalske govorice, razpete med ritmom in zvenom, ter počasnih, občutljivih in tihih meandriranj v lahnih mikrotonalnih premenah, večkrat na meji z melodičnostjo, nadgrajuje prav poseben zvočni zapis. Duo je namreč posnel svojo improvizacijo in nato ugotovil, da je snemalnik snemal počasneje, kar zamakne, upočasni njuno zvočnost, ji spremeni tonaliteto in zven, ritmičnim udarcem dodeli ‘dubovsko’ prvino in razčleni celotno zvočno sliko. Vsekakor postane snemalni proces del same glasbe in njuno improvizacijo vtre v širše polje plunderfonije, preteklih eksperimentiranj z gramofonskim i magnetofonskimi zapisi ter nenazadnje v polje studijskih dubovskih alkimij in v polje sodobnega hiphopa na sledi tradiciji DJ Screwa in kompanjonov ter sodobne eksperimentalne trakofilije.

Ploščo ‘Barjanec’ lahko kupite in poslušate tukaj: