Vprašanja ob tem, ko godbe odzvanjajo

Tule je izbrani sprehod dveh oseb skozi raznolike dogodke, koncerte v mesecu aprilu in delno v mesecu maju, sprehod skozi različna ustvarjanja, glasove, zvene in šume, ki so v različnih formah odzvanjali in šumeli v različnih okoljih, od inštitucij, klubov, galerije do na novo izborjenih prostorov, ki tvorijo tudi nove ustvarjalne sredine. Serija Fri-Fru-Fra se odvija v Novi Gorici, prostor so si izborili glasbeniki sami, v njem zvenijo in se ustvarjajo godbe, (za enkrat) brez zaledij javnega sofinanciranja. Dogajajo se, kot koncerti v Klubu Metulj v Bistrici ob Sotli, izven centra, na periferiji, a zato niso nič manj močni in nič manj pomembni, celo obratno. Ko govorimo o svobodno improvizirani glasbi pri nas, lahko mirno trdimo, da je bila ta tudi v centru še nedolgo nazaj na periferiji in da se bo tja nekoč tudi vrnila, ravno zato so ti procesi pomembni. Nekateri so mnenja, da so tovrstne godbe vedno obrobne, nekje na periferiji, da tja tudi spadajo, čeprav so bastardizirane v tem smislu, da vstopajo tudi v inštitucionalne prostore in kontekste, v programe sofinanciranj, v javna občila in medije. Vprašanje, ki se poraja, je denimo, kaj se zgodi, ko se glasbeniki iz inštitucij odpravijo tvorit nove prostore, skupnosti in nove izraze, kot v primeru Mladih raziskovalcev II, ali ko s tovrstnimi vsebinami vstopijo v program inštitucije, kot denimo Impronedeljek v CUK Kino Šiška. Je slednje afirmacija, subverzija, integracija ali zgolj še eno gostovanje v javnih inštitucijah?  Bodo prvi povratno vplivali na okolje, v katerem študirajo, ga bodo razprli za tovrstne prakse in ne nazadnje, kako jih sprejema že obstoječa scena? Ali lahko šum poezije Dejana Kobana in Nine Dragičević preraste v intenzivnosti v močan hrup, ki je zmožen vsaj zatresti okove, v katere ju (pa ne samo njiju, temveč vse nas) peha obstoječa kulturna,  politična in ekonomska realnost? To so le nekatera vprašanja, ki se lahko porajajo ob tem, ko godbe odzvanjajo. A najprej jim je potrebno prisluhniti.

Mladi raziskovalci II: Tilen Lebar, Gašper Livk, Gašper Okorn & Klemen Kocijančič
(21. 4. 2019, Kavarna Soteska, Ljubljana)

Mladi raziskovalci II so nadaljevanje platforme, ki jo je zasnoval domači tolkalec in v zadnjih letih iniciator številnih iniciativ in konceptualnih zasnov, Dré Hočevar, v katere vpenja predvsem mlajše glasbenike iz različnih glasbenih polj s težiščem na razpenjanju kontekstov, orodij in prostorov za mlajše ustvarjalce in ustvarjalke, ki prihajajo oz. so del raznolikih izobraževalnih inštitucij in izhajajo predvsem (ne pa nujno) iz polj jazza in klasične glasbe. Platforma jim predstavlja nove načine vstopanja v glasbeno-zvočno materijo in različne modele ustvarjanja ter organiziranja. Če je platforma sprva potekala kot model, ki se je odvijal znotraj nekaterih festivalov (prva zvočna izdaja je denimo pod naslovom ‘’Subconscious.Rituals’’ izšla kot delo pianista Mihe Gantarja in njegovega kvinteta, gre pa za posnetek lanskoletnega nastopa na festivalu Jazz Cerkno, kjer je platforma potekala tudi letos z Livkovo zasedbo Code::Source), se je kasneje utelesila tudi z pridobitvijo prostorov v Kavarni Soteska, v Studiu 8, kjer redno poteka že od lanskoletne jeseni dalje. Programsko in organizacijsko krmilo sta prevzela Gantar in basist Gašper Livk, vanjo pa vstopa cela plejada mladih ustvarjalcev in ustvarjalk, ki tam preizkušajo različne modele ustvarjanja, pristope, komponirajo, izvajajo različna dela, svobodno improvizirajo, raziskujejo solistične pristope in skupinska ustvarjanja, raziskujejo in izgrajujejo lastno zvočnost na osebni in kolektivni ravni, tvorijo zasedbe, se gibljejo na presečiščih jazza, sodobne klasične glasbe, svobodne improvizacije in eksperimentalne glasbe, se pečajo z elektroniko, s sodobnim plesom in performansom, se poslušajo, diskutirajo, snemajo, reflektirajo in tvorijo jedra različnih zasedb in ustvarjalnih pristopov. Vse to se dogaja ob navzočnosti publike, ki tako tvorno prisostvuje in lahko sodeluje v refleksiji, in ob vnovičnem poslušanju zvočnega gradiva, ki je nastal na samih nastopih,  s svojimi mnenji dogodke sooblikuje ter vpliva nanje. S tem se, širše gledano v kontekstu celostne scene, tvori novo pomembno jedro, ki bo lahko v prihodnosti močno resoniralo tako na področju svobodno improviziranih godb in sodobnega jazza, kot v sferi sodobne klasične glasbe pri nas in v njihovih vmesjih, ki se tvorijo že danes. Zato gre po mojem mnenju za pomemben poligon, ki je osvojil nove prostore in vnaša nove ustvarjalne principe, organizacijske iniciative, porocese samoorganiziranja in drugačno miselnost v sfere, ki jih je prej primanjkovalo, in je vreden vse podpore in pozornosti, pa čeprav včasih učinkuje kot inkubator, kjer se nova ustvarjanja šele preizkušajo. V tem oziru gre motriti skupinski nastop kvarteta v zasedbi Tilen Lebar (altovski saksofon, mikrofon, zvočnik), Gašper Livk (kontrabas, elektronika), Gašper Okorn (francoski rog) in Klemen Kocijančič (klaviature). V njegovem jedru je še vedno prvenstveno odzvanjal uvodni koncert dneva, solistični nastop pihalca in skladatelja, občasnega improvizatorja in enega glavnih mladih nosilcev v vnašanju konceptov eksperimentalne glasbe v naše okolje sodobne klasične glasbe, Tilna Lebarja. Lebar je nastopil z altovskim saksofon, ki pa ga je izraziteje podredil njegovim notranjim in zunanjim mehanizmom, variiranju zračnih stebelc in tonov, ki so služili predvsem za regulacijo in moduliranje povratne zanke, feedbacka, ki ga je tvoril v krogotoku z mikrofonom in ojačevalcem zvoka. S tem je ustvarjal vijoč zvočni lok tihih, vijugavih piskov, tonov in zvočnih tekstur, ritmom, pulzev ter kontrastov med tonom in njegovo popačenostjo, distorziranostjo. Povratna zanka je kočljiva stvar, saj vedno uhaja popolnemu nadzoru, je nepredvidljiva in ravno to je glavna tenzija v medigri glasbila in krogotoka povratne zanke. Zato so občasni vdori surovosti, hrupnosti in skrajni dinamični poskoki lahko sestavni del koncerta, glasbenik, v tem primeru Lebar, pa svojstven mediator v polju nadzora in njegove razpustitve. Tilen je to v dveh skladbah opravil suvereno, tako v tišjih delih kot v tistih zvočno bolj gostih in kompozicijsko bolj dinamičnih. S tem se je pridružil številnim sodobnikom in sodobnicam, ki ustvarjajo v polju povratne zanke, denimo pihalcu Johnu Butcherju. Slednji je mimogrede v duu z elektrofonikom Philom Durrantom ravno s konceptom povratne zanke med saksofonom in elektroniko ter modularnim feedbackom l. 2000 nastopil na prvi ediciji danes uveljavljene serije Defonija. Širše pa Lebar s tem tudi kot skladatelj vstopa v polje, ki so ga v sferi nove muzike markirali že Steve Reich (skladba ‘’Pendulum Music’’ iz l. 1968), znani pianist David Tudor v svojih elektronskih delih (pravzaprav elektronskih vezjih in sistemih, ki so hkrati kompozicija sama) in francoska pionirka elektronske glasbe Eliane Radigue v svojih zgodnjih delih za magnetofonski trak iz konca sedemdesetih, v našem prostoru pa najbolj intenzivno Miha Ciglar, Jaka Berger v spregi s prepariranimi bobni in v nekaterih svojih delih Marko Karlovčec s prazno mešalno mizo. Zanka v širšem smislu ni tu v isti funkciji, kot je danes pogosto, ni uporabljena kot bistven mehanizem med mašino, korporacijo in potrošnikom za krojenje vedno istega, uniformiranega, a vendarle navidezno individualnega konzumenta, temveč je tu ravno zaradi svojega izmikanja kontroli in popolni umestitvi. Z njeno umestitvijo v skupinski zven in muziciranje kvarteta se je še izraziteje izpostavila njegova muzikalična narava in prilagodljivost. Lebar v središču, vnaprej posneti in predvajani posnetki ter elektronska modulacija zvoka s strani Gašperja Livka, vse to je oba inštrumentalista potisnilo v sozvočje, ki je izrazito temeljilo na zvočnih teksturah, njihovem nizanju in plastenju, s prehodom Lebarja na hitre pihalne pasuse saksofona in s prehodom Livka na kontrabas pa je glasba prešla v intenzivnejše, bolj dinamično okolje svobodno improvizirane glasbe, da bi se na koncu zopet umirila in raztopila v mehkem ambientalnem sozvočju. Čeprav je bila zvočna slika daleč od idealne (denimo manko klaviatur in delno tudi roga v celostni zvočni sliki), pomanjkanje intenzivnosti in prezentnosti v sami skupinski zvočni materiji, pa je bilo v glasbi kvarteta slišati močen idejni in zasnovni potencial, ki hkrati odzvanja iz celotne zasnove cikla in platforme Mladih raziskovalcev.

Dnevi knjige: Nina Dragičević – Ljubav reče greva (koncertna verzija)
(23. 5. 2019, Narodna galerija, Ljubljana)

Foto: Nataša Velikonja

Glasbenica, skladateljica elektronske in elektroakustične glasbe, zvočna umetnica, literatka, pesnica, pronicljiva piska o glasbi Nina Dragičević je na otvoritvi Slovenskih dnevov knjige pod patronažo Društva slovenskih pisateljev nastopila v Narodni galeriji. Povod je bila izdaja pesniške zbirke ‘’Ljubav reče greva’’ (ŠKUC Lambda, 2019), ki jo je Nina pripravila v koncertni ediciji, ob njej pa sta nastopila Žiga Jenko, vokalist, improvizator, član številnih zasedb in danes znan kot solo ustvarjalec Ž v žanrskih okvirjih nojza, na električni kitari in efektih ter igralka Anja Novak v vlogi vokalistke, glasnice. ‘’Ljubav reče greva’’ je tour de force, tekoč drnec besed, zvenov, misli, glasov, občutij, neusmiljenih ritmov, drseča, nenehno se premikajoča, nemirna, večglasna, zmuzljiva poema, vtrta, utesnjena v intenziviteto današnjega življenja, prekarnih stisk, urbanega pulza, zastrte realnosti, ujete v nepredirljivost šuma kot čiste intenzivitete, ki nas tiho ali glasno obkroža, pomensko drsi in se različno uteleša v obliki medsebojnih odnosov, intime in javnega, v tvorjenju in razblinjanju subjektivitet v igrah moči, v trkih z njimi. Zato se je zdel nastop razpet med pomenom in šumom, med besedo, ki vedno gre, je vseskozi v gibanju, a svojstveno ostaja ujeta v stiski, ter šumom in zvenom, ki ju poosebljata kitarski zven v raztelešeni, naefektirani maniri ter glas, ki šele ob koncu trči v govorico, v pomen, v sopomen, v soglas, v svojstbe+ven zadnji šum in ne v soglasje. Oba v zvenu in šumi trkata ob besede, intenzivirata že tako intenziven interpretativni besedni drnec, kitara v svoji zvenski, muzikalični zvočnosti in funkciji, glas pa kot izventelesna telesnost, razklana pomenskost (in subjektiviteta), ki to šele postaja, a v svoji nepomenskosti skozi različne pristope uteleša tako čisto zvočnost kot utelešeno stisko in tesnobo. Kljub izjemni izvedbi bi tu težko govorili o neki namenski dramaturgiji, temveč prej o igri intenzivitet med različnimi izraznimi kodi, ki tvorijo celoto, ki ni uglasbljena poezija, ki ni poezija z glasbo ali obratno, temveč intenzivno srečanje v pomenjanju in šumu kot tistem momentu, ki pomen zastira in ga preobraža. S tem dogodek lahko upravičeno poimenujemo kot zvočni dogodek ali, kot se je poimenoval sam, koncertni dogodek in se tako umešča na linijo, ki jo pri nas predstavljajo denimo sodelovanje Tomaža Groma, Primoža Čučnika in Ane Pepelnik, nekatera dela Dejana Kobana (in ustvarjanja, ki se izraščajo iz IGNOR-a) in njegovih sodelavcev (zasedba NevemNevem) ter dela Petre Kapš (OR Poiesis). Pri nas so tovrstna ustvarjanja na obrobju literarnega kanona (oz. so na obrobju kar vsepovsod), zato ne čudi, da se iz cvetobera domačega knjižnega založništva, ki je prej premleval stanje le tega na javni debati, tega dogodka ni udeležil skorajda nihče. Po svoje sta dogodka, postavljena drug za drugim, lepo sovpadla. Če je okrogla miza pričujočih razpravljalcev pravzaprav zgolj dimna zavesa za stanje v kulturi pri nas, ki javno in glasno ves čas hoče in zagovarja spremembe in večkrat spregovori v imenu prekarcev in prekark, pa v resnici zgolj ohranja lastne pozicije in status quo, je Nina Dragičević šum v tem sistemu, šum, ki ta sistem preglaša, razglaša a hkrati tudi neizprosno izreka lastno ujetost v njegove mehanizme.

(L.T.Z.)

Impronedeljek: Colin Petit, Jure Boršič & Jaka Berger
(22. 4. 2019, Kino Šiška, Ljubljana)

Foto: Kaja Brezočnik / Kino Šiška

Dinamika šišenskih Impronedeljkov se s stališča obiska ne zdi najbolj logična – kot na teh straneh priča poročilo neke starejše edicije te odprte serije dogodkov, lahko obisk te institucije ustvari zelo živahno družabno doživetje. Zadnji aprilski dogodek je prikazal precej drugačno stanje, česar tu ne bomo sodili – dopuščamo pa možnost, da občinstvo prijateljsko sledi določenim domačim imenom. V tem primeru se pohvalna programska odprtost večerov očitno ne pretaka tudi v komunikacijo med občinstvom in nastopajočimi, saj je bil sicer obisk francoskega gramofonskega čarovnika v lokalnem mediju dobro oglaševan, pa tudi multipliciran. Redko rabo nekoliko arhaičnega medija je Colinov gostitelj, Jaka Berger, popeljal še na dve radijski pojavljanji in en dodaten nastop v okviru bolj odmevnega pesniško-zvočnega dogodka IGNOR dober teden kasneje v klubu Gromka. Kar je bilo pri vseh teh manifestacijah očitno, je to, da z magnetofonskim trakom tokratni gost ne rokuje kot muzejski obsedenec, pač pa v njem išče in najde možnosti, ki jih digitalizirani mediji morda niti ne omogočajo. Morda. Vsekakor pa magnetofonski trak pod Colinovimi hitrimi prsti ne pomeni tudi samoumevnosti nekaterih nanj vezanih praks, kot je denimo njegova konceptualno prefinjena raba v polju nekaterih umetniških praks z druge polovice prejšnjega stoletja. Koluta trakov se pri Colinu spremenita v živo orodje, ki med drugim zvoku da tudi zelo vizualno nadzorsko plat.

Da se Berger, ki je v Šiški nastopil kot tolkalec, odlično znajde v zelo raznolikih situacijah, je znano dejstvo, a situacija tega tria je bila zanimiva predvsem v njeni celoti. Tretji člen, Jure Boršič, na primer rad ubeži konvencionalnim pihalskim prijemom, kar mu je tokratna priložnost dobro omogočila. A če oba instrumentalista raziskujeta predvsem rabo govorice, ki razbija ustaljeno identiteto njunih instrumentov, pa o ustaljeni rabi magnetofona v splošnem teže govorimo. Pod prsti Colina Petita namreč koluta z variabilnimi hitrostmi in zazankanimi trakovi delujeta obenem kot DJ orodje, izrazito prilagodljivi napravi za živo nasnemavanje in vzorčenje ter  nenazadnje kot povsem navadna instrumenta. Petit je s snemanjem in predvajanjem v realnem času sicer nakazoval svojo udeležbo na drugi ravni, a se z njo ni obremenjeval in je z ročno obdelavo snemalno napravo hitro spremenil v samostojen zvočni vir, s tem pa izsilil marsikateri soigralčev odziv ter mu hitro odgovoril na povsem drugačni ravni. To pa je triu med vsemi Colinovimi ljubljanskimi nastopi dalo edinstven značaj: gostovanje kolutarja, ki je ob drugih priložnostih izpostavilo sam medij, je na tem preslišanem špilu namreč najjasneje zabrisalo ločitev med instrumentalistom in zvočnim manipulatorjem. 

Fri-Fru-Fra: Jaz, drevo
(4. 5. 2019, Rožna dolina pri Novi gorici)

Če nas je, nekatere ljubljanske pisce in kritike, še nekaj let nazaj na zametke pestrega dogajanja v improviziranih glasbah na goriškem še moral opozarjati briški tolkalec Zlatko Kaučič, je danes po zaslugi lokalnih ustvarjalcev tega že skoraj nemogoče spregledati. Med nekaterimi mlajšimi stalnimi in začasnimi prizorišči, ki v zadnjih letih vznikajo v Novi Gorici in bližnji okolici, je šele v začetku letošnjega leta svoj prostor pod streho rožnodolske krajevne skupnosti dobil koncertni cikel Fri-Fru-Fra. Cikel kani glasbeno dogajanje prevesti v redne mesečne termine in s tem dopolniti nekatere sorodne, a zgolj priložnostne špile v bližnji okolici, sodelovanje s krajevno skupnostjo pa zaenkrat obeta stabilnost, ki jo redni termin pričakuje. Občinstvo ob tem ostaja pretežno lokalno, kar pa v tem primeru pomeni že dvojezično publiko, številčno ne dosti manjšo od tiste, ki bi jo ob primerljivih špilih pričakovali v prestolnici. S tem poudarkom, da so verjetno vsi obiskovalci minulega koncerta tudi sami muzičisti, zbrani okoli zasedb Nesesari Kakalulu, Koromač, Kombo zasedb učencev omenjenega briškega tolkalca ter še kaki. Kar daje prostoru nevsiljivo disciplino in sproščeno, nesnobovsko pozornost.

Do sedaj so mesto znotraj serijalke dobile mešane zasedbe lokalnih in manj lokalnih špilavcev in … no, zaenkrat le špilavcev: že preminuli Micro trio, trio TiTiTi, pesniško-glasbeni recital z Galom Furlanom in v začetku maja, naključno ali ne, ponovno trio poetičnega imena Jaz, Drevo. Gre za svežo zasedbo in enega od aktualnih triov Ceneta Resnika, ki mu morda ne pritiče funkcija vodje zasedbe, a ga izpostavljamo kot enega vitalnejših in bolj aktivnih členov scene, ki bi jo pred leti morda dopolnili z besedno zvezo »mlajša generacija«. Ob Resniku nastopa italijanski kontrabasist Giovanni Maier, ki s saksofonistom in Zlatkom Kaučičem sestavlja tudi trio Watch for Dogs, a gre že po zaslugi instrumentarija za precej drugačni zasedbi. V Jaz, drevo Maier potegne lok po čelu, za kontrabasom pa stoji Boris Janje. Splošna poslušalska opazka: če je zasedba kvarteta veliko prikladnejša za to, da se improvizirani dialogi in kombinirani dui odvijajo ob standardizirani ritmično-harmonski formaciji, medtem ko je v triu morda bolj v ospredju ravno možnost interaktivnih kombinacij brez kontinuirane ozadne igre, potem v Jaz, drevo takšna možnost tria še posebej izstopa. Tu se zato praktično ne zgodi, da bi se solist in zasedba razcepili v dopolnjujoči se enoti, muzika zasedbe pa tako dobi precej prelivajočo se podobo stalnega premikanja brez velikih prelomov.

Resnika smo vajeni iz različnih vlog. Prav dobro se znajde v bolj be-bopovski zasedbi, rad poseže po glasni saksofonski ekspresiji, se dobesedno in v zvoku nekričavo, a vztrajno sprehaja po kaki vijugavi poti in spet lahko le ugibamo, koliko mu ravno obravnavani trio pravzaprav ne dovoli ne avtonomne zamaknjenosti ne vznesenega nažigaštva. V njem se praktično noben glas ne povzpne nad druge, četudi bi težko govorili o kolektivni improvizaciji v običajnem pomenu. Tudi sorodnost obeh strunskih glasbil v zasedbi ne vzpostavi delitve dela, zmerno pihalstvo se enako dobro naveže na čelistove potege, hodeči kontrabas pa se pogosto ustavi ali zapoje. Četudi je igra improvizirana, pa tudi sicer njegov nedavno izdani posnetek, seveda koncertni, ne nudi lahkih oprijemališč, je bolj kot kompozicijski pristop njegovemu zvoku nemara ustreznejša naravna metafora – še bolj, če ob drevesu zanemarimo korenine in se ozremo proti krošnji. Ta le polagoma prehaja od rahlih premikov k večji razburkanosti, kjer se lahko dolgo nič ne prelomi, zato pa je polna bežnih srečanj, premikov in zdramljenj, katerih gostota je tudi stvar opazovalčeve pozornosti. 

Sunday Noise: Jagvetinte Jagvetinte
(5. 5. 2019, Klub Metulj, Bistrica ob Sotli)

Naslednje necentralno prizorišče za ne- in ob-žanrske muzike sicer nima aktualnega zaledja med glasbeniki, ki so se iz obmejnega kraja praviloma odselili, toda klub Metulj že slabo desetletje vzdržuje kondicijo rednih koncertnih dogodkov. Nedelje navadno pestri z lastno hrupno serijalko, v bližini pa se ravno tako že nekaj let odvija edinstveni dogodek Improcon. Popraznično soboto je Bistrico ob Sotli organizatorsko zasedlo praznovanje polstoletnega obstoja Radia Študent, ki se je ne najbolj posrečeno potrudil v isti večer postaviti dva benda, ki jima je verjetno edina skupna točka povezava z založniško dejavnostjo radia. Oziroma – bi jima bila, ko bi se organizacija lahko držala prvotnega načrta. Dubzilla je s svojevrstno kombinacijo žive nažigajoče instrumentalne prezence, šaljivimi in za bend precej prepoznavnimi pripovednimi citati ter jasno žanrsko usmerjenostjo, kot jo opiše že ime benda, obdržal ustaljeno identiteto, ki se žanrsko širi prek dubovskih meja, a ostaja trdna in za nas, s stališča uvodnega dela koncerta, le še monotono zibajoča. 

Po prvotnem načrtu je bil namen v temni kot kluba Metulj spraviti ponovno obujeni trio Kraških solistov, a se obuditi ni pustil. Namesto tega je nastopila aktualnejša zasedba, ki si dva člana (Martin in Lynch) deli tako s preminulim sežanskim »art ansamblom« kot hrupnejšimi Nevemnevem, iz katerih prihaja tudi tretji član, Dejan Koban. Jagvetinte Jagvetinte se v finščino baje prevede ime omenjenih hrupnežev, ki so v taki polovični inačici priredili sorodno predstavo, a z izvirnim materialom. Trio ima v repertoarju le en, dobre pol ure trajajoč komad, kar daje nastopu v primerjavi z Nevemnevem nekaj statičnosti, zvočnemu dogajanju pa, nasprotno, dovolj časa za precej ritualistično in transoidno razvijanje in raziskovanje osnovne ideje. Ta bazira na rockovskem groovu in kitarskemu riffu, ki se v repeticiji maličita, razpočita in vmes večkrat prelomita, pred minimalističnim ponavljanjem z razliko pa ju rešuje bučna zasnova, poudarjena na primer v kitaristovem močno efektiranem električnem arzenalu že tako hibridne basovsko-baritonske kitare. Že znan, ekstatično-temačen Kobanov nastop se je v besedi tokrat poklonil beatniškemu pesniku Jacku Kerouacu, vendar je ob pomanjkanju očitnih razlogov za tovrstno referenco bolj izstopil po dviganju v nekakšno ritualno zaklinjanje in spuščanju iz le-tega, ki ga je repetitivno bučanje nekako logično dopolnilo. Poleg tehnične in prostorske vrline priložnostnega tria, ki je najbrž z razlogom zasedal neosvetljeni kot razposajenega kluba, je morda treba poudariti še to, da najverjetneje njihov nastop v daljši, »zajammani« ali večpesemski različici ne bi deloval enako zamaknjeno – a bi bilo na drugi strani povsem mogoče, da bi se brez vokalne dramaturgije zadeva hitro zasičila. Besedno-glasbeni koncept Nevemnevem se je v triu odlično inkarniral, a se obenem od njega tudi ustrezno oddaljil in mu dodal nekakšno zaklinjajočo razsežnost.

(A.R.)

Fotografija iz Impronedeljka Kaja Brezočnik / Kino Šiška