Borut Kržišnik: UTOPIA (Claudio Contemporary, 2024)
Boruta Kržišnika, ki je kot kitarist pred leti igral v Borghesii in Laibachu (in letos po dobrih 40 letih dočakal izid prvenca funkovske zasedbe Marcus 5), že vrsto let poznamo kot snovalca in dirigenta ter glavnega skladatelja virtualnega (simfoničnega) orkestra. Če pojasnimo kar z njegovimi besedami iz starejšega intervjuja za Sobotno prilogo Dela, gre za »računalniški sistem za ustvarjanje glasbe, ki uporablja realne zvoke orkestra, a z vsemi možnostmi, ki jih ponujajo računalniški glasbeni programi na digitalni platformi«. Z drugimi besedami, Kržišnik s pomočjo računalnika igra tako na vsako posamično glasbilo (ki ima, zaradi svoje virtualne narave, veliko večjo zvočno in tonsko razsežnost kot živi inštrument), kot na orkester kot celoto.
Kržišnik je s svojo glasbo opremil številna multimedijska dela, od likovnih inštalacij, prek gledaliških predstav do filmov. Kar se slednjih tiče, je najbolj odmevalo njegovo sodelovanje z angleškim nekonvencionalnim režiserjem Petrom Greenawajem, znanega po filmih, kot so Potapljanje po številkah, Risarjeva pogodba ali Utelešene knjige. S tem filmarjem naš glasbenik tesno sodeluje od leta 2000, ko je spisal glasbo za njegovo ljubljansko razstavo Map to Paradise, pozneje pa smo lahko njegovo glasbo slišali tudi v Greenawajevih filmih (album A Life in Suitcases z glasbo iz trilogije Tulse Luper Suitcases).
Novi album UTOPIA, njegov prvi po albumu Dancing Machine iz leta 2019, ne prinaša konkretne glasbe za film, a kot je to primer na vseh albumih z virtualnim orkestrom, odlikujeta glasbo izredna cinematičnost in sugestivnost. Avtor nam ob izidu albuma znova postreže z njegovo teoretično osmislitvijo. Tokrat jo je naslovil »Utopija je nemogoča – ampak je pa nujna«, v njej pa med drugim lahko preberemo »(…) abstrakcija ni nekaj, kar nima zveze z realnostjo – ravno nasprotno, prav to je tisti proces, ki nam sploh omogoča razumevanje sveta. Zato moramo realnost spodbijati prav z abstraktno vizijo, z utopijo, saj jo le tako lahko resnično spremenimo«.
Ne glede na misli o abstraktnosti in dejstvu, da je orkester virtualen, za naše oči neviden, se nova Kržišnikova glasba ne sliši niti najmanj abstraktno. Poslušalec, kot prvo, sploh nima občutka, da glasbe, ki jo posluša, ne ustvarjajo prava glasbila (velja pripomniti, da v eni skladbi gostuje violinist Vuk Kraković, s katerim je avtor že sodeloval). Nadalje, tako naslov albuma kot naslovi posamičnih skladb nas napeljujejo v zelo konkretne in aktualne situacije ali pa tiste, ki jih poznamo iz dediščine človeštva (Ghost in the Machine, The Foam of Possibilities, Bloody Paradise)
Komad Utopia No 7 nas sooči s strašljivimi zvočnimi podobami, ki spominjajo na vojno: streli, korakanje, kriki, zvonovi, topot konj. Ta skladba je najbliže tistemu, čemur ponavadi novinarji pravimo glasba za imaginarni film. A Kržišnikove zvočne slike so take narave, da uhajajo enoznačnemu pomenu; ob vsakem poslušanju se nam na notranjem platnu narišejo drugačne slike, saj je izstopajočih zvokov v skladbi, ki predrejo konvencionalno strukturo, veliko več kot v klasični klasični glasbi. Lep primer nam ponudi že prva skladba, Ghost in the Machine, v kateri sprva dominirata pokljanje in elektronski šum, na kar v tako malone kakofonično podlago padejo še predirljiva pihala. Skorajda veseljaške melodije so ves čas kontrapuktirane z elektronskimi zvoki, ki sprva delujejo kot tujki, napaka, glitch, a se izkaže, da še kako dobro sodijo v širšo zvočno paleto.
Komad Utopia No 3 na začetku spomni na princip skladanja Johna Luthra Adamsa, ki v svojih ambicioznih delih, posvečenih naravnim fenomenom (na primer vodi) lepi in plasti drugo na drugo teksture zgoščenih zvokov, ki dajejo vtis žive tvorbe, kot bi se skladba nenehno premikala in zibala. Komad Stockdale Paradox pa nam, nasprotno, po orkestrskem uvodu postreže s sekvencami iz sfere eksperimentalne elektronike.
Od vseh glasb, ki jih je Kržišnik ustvaril z virtualnim orkestrom, se nam nova zdi najbolj raznovrstna in diverzificirana – tako na albumu kot celoti kot v posameznih skladbah. Ponuja docela doživeto potopitev v samo zvočno tvarino, ki se v notranjem očesu poslušalca odvije kot kaka živa slika (tableau vivant), ki jo sam poslušalec napolni s pomenom in smislom, ki sta vsakič drugačna.
Recenzija je nastala v sklopu projekta Razširjanje kritiškega diskurza o izdelkih, koncertih in fenomenih slovenske glasbene scene, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
