Festival Druga Godba je letos ponovno postregel s svežo selekcijo elektronskih aktov, ki zahodne produkcijske standarde srečajo ter mutirajo z zvoki tujerodnih glasbenih praks. Med drugim smo imeli konec maja priložnost slišati Acid Arab Live – po pogovorih z občestvom sodeč najbolj pričakovan elektronski projekt letošnje, zdaj že 40. edicije festivala. Francosko-alžirski kolektiv, ki je aktiven že od leta 2012, s svojim delom širi prostor za arabsko in muslimansko kulturo v svetu sodobne elektronike, v ta namen pa sodeluje z mnoštvom glasbenikov s področij severne Afrike in Bližnjega vzhoda, katerih vokalne zapise člani kolektiva sparijo z lastno udarno tehnažo. S svojimi posegi v konvencionalne EDM formule Acid Arab prispevajo k stilski razširitvi evropske klubske scene, na kateri je morda redkeje moč občutiti vplive tujih glasbenih praks, kot denimo v bolj eksperimentalnih, »sedečih« odvodih elektronike. Slednja žanrska špura pa kot talilni lonec različnih etničnih vzorcev in sodobnih elektronskih slogov rodi marsikateri projekt, ki se namaka v tej ali drugi kulturni tradiciji in katero glasbenik razišče, razstavi in artikulira skozi zrklo novih tehnologij ali pa z njo zgolj začini zahodnjaško osnovo.
V vsakem primeru pri nas redkokdaj uspemo gostiti akte elektronike, ki na tak način črpajo iz glasbenih zapuščin bližnjega vzhoda in ki taiste tradicije uspejo vpeljati tudi na plesišče. Zanimanje za takšno glasbo je očitno potrdila nabito polna katedrala Kina Šiška, kjer se je na sobotni večer kot pričakovano zamenjalo pretežno sivolaso občestvo akustičnih dogodkov Druge Godbe z bistveno mlajšo publiko. Ta se je – sicer spočetka v občutno manjšem številu – zbrala uro prej na koncertu Angélice Garcia; ameriške kantavtorice mehiško-salvadorskih korenin, katero je marsikateri obiskovalec verjetno odpisal za zgolj nekakšno predskupinsko malenkost, ki zaradi drugačne žanrske linije težko služi kot ogrevanje za glavni spektakel večera in se jo torej da tokrat mirno izpustiti.
Za tiste, ki pa smo že pri Garcia obljudili dvorano, se je kar kmalu po začetku koncerta izkazalo, da bi s takšnim predsodkom krepko pljunili mimo – glasbenica je z bobnarko ob boku s štarta pognala izredno energičen nastop, utemeljen v intersekciji klasičnih latino ritmov, razgibanih elektronskih podlag in njenega lastnega, šarmantnega vokalnega performansa, ki je dirjal med intenzivno emotivnostjo in lažjimi plesnimi sekcijami, s katerimi je v gib zdramila še zadnje na miru stoječe ostanke publike. Pop eksperimentalka iz Los Angelesa je koncert napolnila z izborom starejših komadov in nekaj novosti z letos izdanega albuma Gemelo, na katerem tudi prvič v celoti poje v španščini. V slabi uri je publiko popeljala čez plesno polovico svoje sicer širše, na trenutke precej kontemplativne in rahločutne diskografije, močan vtis pa je nastop pustil tudi s tem, kako nasičen zvok sta sposobni proizvesti dve performerki. Tisti, ki smo glasbenico slišali prvič in vstopili na koncert brez prehodnih pričakovanj, bi lahko tudi brez zadržkov označili nastop za enega boljših presenečenj, ki smo jih bili v zadnjem času deležni v Kinu Šiška.
Nastopu je sledil polurni odmor, tekom katerega se je na prizorišču počasi že nabrala večja množica obiskovalcev, pripravljena na zasuk v ostro tehnažo, ki jo je obljubljala ena izmed poglavitnih drugogodbaških atrakcij. Od svojih začetkov leta 2012 so člani Acid Arab razvili razkošen glasbeni dialog med zahodom in vzhodom, za katerega bi lahko na prvo žogo našli primerjavo v projektu Muslimgauze pokojnega angleškega glasbenika Bryna Jonesa, čigar produkcija je bila v temelju zatopljena v estetiko arabskega sveta in pogostokrat postrežena v plesnem formatu. Če pa je Jones v vrtoglavem številu albumov ustvarjal kompozicije na presečiščih klubske elektronike, nojza in post-industriala, se Acid Arab ponašajo z dosti bolj osredotočenim, včasih že preveč čistim pristopom k eksperimentiranju, ki se z mešano originalnostjo loteva EDM-ovske plati svoje recepture. Tako se Acid Arab tudi od svojih sodobnikov tipa Omar Souleyman, TAXI KEBAB ali Rizan Siad primarno razlikujejo v tem odnosu do evropske tehnaže; produkcijsko gledano sicer dosežejo žanrske standarde, a v tem procesu redkokdaj kopljejo po bolj drznih sedimentih elektronskega podtalja.
Pa vseeno, v živem kontekstu se je glasba kolektiva izredno dobro ulegla v šišensko dvorano in s pomočjo minimalističnih tehno vizualij uspela držati človeka v plesu tudi celo uro in pol koncerta. V autotune potopljeno arabsko petje in instrumentalizacija sta na podlagi trancea in techno ritmov predstavljala glavno formulo nastopa, ki pa je nadalje bila pospremljena s sintetizatorji in bolj čistimi vokalnimi vnosi. Posebej je treba izpostaviti vizualno komponento nastopa – snopi žarometov ter tanki zeleni laserji, ki so risali linije in hipnotične vzorce na platnu za performerji so odlično komplementirali glasbeno dogajanje, ki se je načeloma držalo dokaj konsistentnega vzdušja in intenzivnosti. Ob uri in pol dolgem nastopu pa se je lahko tistim bolj izkušenim klubskim obiskovalcem in, po pogovorih sodeč, tudi nekaterim dolgoletnim pristašem Acid Araba zdelo, da se performans drži preveč varne, mainstream linije, ki jo pač velja pričakovati v takšnem prizorišču, kjer je festivalska publika dokaj raznolika, obenem pa prostor velik in ne intimen. Kljub temu težko trdimo, da je ta aspekt pomenljivo vplival na koncert v celoti – množica je bila nedvomno dojemljiva za mešanje glasbenih svetov, s katerim so Acid Arab nekje od enajste zvečer vzdrževali izredno živo, v glasbo potopljeno in prepoteno plesišče.
Vsekakor pa Acid Arab predstavljajo čedalje bolj izrazit vstop arabskih glasbenih prvin v evropski kontekst, kjer je zagotovo še obilo potenciala za mnoge podobne projekte, njihova popularizacija in dolgotrajna obstojnost, ki bi bila lahko zagotovljena tudi takrat, ko bi novost medkulturne eksotike pošla, pa sta seveda pogojeni s tem, ali bodo prihajajoči akti uspeli preseči enodimenzionalna kulturna križanja z novostmi izhajajoč iz obeh glasbenih svetov.
