Pogovarjal sem se s kuratorji Taktišča – koncertnega cikla za improvizirano glasbo, ki poteka vsako drugo sredo v podhodu Ajdovščina v Ljubljani, v prostoru Hupe Brajdič. Vid Drašler, Marko Jenič in Jure Boršič so tudi sami glasbeniki in improvizatorji. Beseda je tekla o razlogih za Taktišče, načinu organiziranja in o s tem povezanih dilemah, stanju impro scene pri nas in širše …
Zakaj je padla odločitev o zagonu cikla improvizirane glasbe Taktišče?
Vid: Razlogov je več. Kar naenkrat se mi je zazdelo, da v Ljubljani ni več cikla za impro. Malo so izginili. Saj so še vedno: Defonija, Cankarjevi torki, Ropotarnica, fokusirana na solo nastope. V nekem trenutku se je končal Confine aperto in se je pojavila luknja. V Vrtojbi so začeli s serijo Fri fru fra, Gal Furlan dela v Štali, v Bistrici ob Sotli se dogaja, na Vrhniki tudi. Ljubljana je pa en tak cikel izgubila.
Drugi razlog je pa ta: V Ljubljani je precej glasbenikov, ki jih ta muzika zanima, in se je vsaj po našem občutku premalo igralo. Mogoče kje, bolj zasebno, pa še to ne redno. Ko smo se z glasbeniki pogovarjali o tem, so pa vsi vedno rekli: »Dejmo, dejmo! Moramo nekaj!«
Kaj pa občinstvo, občutek imam, da so koncerti dobro obiskani. In da je tudi profil občinstva malo drugačen?
Jure: Mislim, da je en tak zanimiv presek ljudi. Nekateri redno hodijo na Defonijo, nekatere redno srečuješ na Cankarjevih torkih …, kot da bi se vzpostavile mikro publike za vsakega od teh ciklov. Čeprav ni čisto tako. Nekateri so hodili tudi na vse. Na Taktišču je pa en tak presek vseh teh publik.
Marko: Mislim, da je razlog za dober obisk tudi sproščeno, neprofesionalno okolje. Tudi postavitev ni tako profesionalno uradna. Večinoma igrajo glasbeniki, ki so naši kolegi in si želijo igrati. Tudi mi smo imeli željo, da bi igrali. Pa čeprav le eden za drugega, zase.
Torej ste bili pripravljeni igrati pred dvema, tremi obiskovalci in vas je ta dobra obiskanost presenetila?
Jure: Vsaj dvakrat je že bilo tako polno, da smo bili res presenečeni. Že na drugem Taktišču, ko so igrali Ab Bars, Szymon Pimpon Gąsiorek, Ig Henneman, Ivo Poderžaj, Tea Vidmar, Jošt Drašler pa ti (Andrej Fon).
In to navkljub skopim najavam?
Jure: Naše najave so minimalne in notorično pozne.
Vid: Čeprav, meni je ta koledar na Centralala ena super stvar. Jaz ga redno berem, ker vem, da so tam vse stvari, ki me potencialno zanimajo. Če bo zainteresirana javnost spremljala ta koledar, bo izvedela, kaj se na Taktišču dogaja. Poleg tega obveščamo še prek Facebooka, pa še RŠ nas napove!
Glede publike bi dodal še to: Ko pride toliko ljudi, se druga odgovornost na nas prevali. Na začetku smo mislili: »Saj ljudi ne bo … Naredili bomo tri zasedbe. Trije trii, to bo deset glasbenikov, še trije obiskovalci bodo prišli in to bo dovolj, drug drugega bomo poslušali in to bo to.« Zdaj pa, ko pride veliko ljudi, imam občutek, da se ne smemo toliko ponavljati pri izbiri nastopajočih, da mora biti zmeraj kdo nov in da mora biti program pester. Po eni strani je to dobro, po drugi strani je pa to pritisk, da mora »nekaj« biti. To občutim predvsem v vlogi organizatorja, če igram in ni občinstva, mi je vse kul. (smeh) Ne vem pa, ali sme dobra obiskanost spreminjati našo osnovno namero, zaradi katere smo se lotili organizacije Taktišča. Osnovni namen je, da bi glasbeniki imeli možnost več igrati!
Pred časom sva se, Vid, že pogovarjala o razliki med koncertno in delavniško situacijo. Pod delavniško imam v mislih redno, tedensko delavnico Raziskava-refleksija, ki jo je organiziral in vodil Tomaž Grom. Rekel si, da smo si tam precej več upali, bolj raziskovali. Bi si želel, da bi tudi Taktišče bilo bolj raziskovalno kot koncertno polje?
Vid: Pa saj ni problem, da pridejo ljudje, to sploh ne! (smeh) Ampak, želim si, da bi si, kljub temu da pridejo poslušalci, glasbeniki vseeno upali. Da ni občutka, da je potrebno poslušalstvo kakorkoli zadovoljiti. Naša ideja je tudi bila, da bi glasbeniki sami prihajali do nas s kakšnimi predlogi. »Hej, kdaj imate Taktišče? Že dolgo si želim igrati s tem in tem …«
Marko in Jure: Pa saj to se že dogaja!
Vid: To, da smo mi trije s Taktiščem začeli, še ne pomeni, da moramo samo mi trije tudi ostati. Nekajkrat smo to na dogodkih tudi naznanili, morda premalokrat, da so vabljeni glasbeniki, ki bi hoteli kdaj pomagati pri organizaciji. Pobirati vstopnino ipd. Če kdaj koga izmed nas ni in pride veliko ljudi, ni več čisto enostavno: napovedati, pobrati vstopnino, biti za šankom in še igrati po možnosti. Takrat bi bilo super, če bi bil kdo pripravljen vskočiti.
Jure: Pa tudi če bi bil kdo pripravljen skurirati!
Torej je zdaj to še prvi pisni poziv glasbenikom, da lahko postanejo kuratorji, soorganizatorji, nastopajoči, šankerji, varnostniki …
Nič še nismo rekli o finančni plati. Poudariti je treba, da cikel ni podprt z nobenimi razpisnimi sredstvi in da veliko zanimanje za špile tako s strani glasbenikov kot tudi obiskovalcev kaže, da res obstaja neko hrepenenje, potreba po rednem nastopanju.
Marko: Tisti, ki igrajo, podpirajo ta način organizacije, torej igranje za vstopnino, za simbolične honorarje. Vse je bolj na prijateljski bazi.
Imate sploh ambicije za prijavljanje na razpise ali bi radi ohranili vse DIY?
Jure: Pogovarjali smo se tudi o tej možnosti, a se zaenkrat bolj nagibamo k ohranitvi »naredi sam« etike. Na tak način si lahko privoščimo, da program domislimo v zadnjem trenutku, čeprav se skušamo temu izogibati … (smeh)
Vid: Tudi problem higiene bi se pojavil. Takoj bi se pojavili očitki, češ nekateri igrajo šestkrat na leto, nekdo drug pa nikoli. Očitali nam bi: »Zdaj imajo denar, pa ves čas isti igrajo!« Mi pa sploh ne bi smeli več igrati, tega pa nočemo! Mi hočemo igrati! (smeh) Če bi dobili kakšna sredstva, bi imeli precej več dela. Odločiti bi se morali, kako ta denar deliti … na enake dele? … nekomu več, ker ima potne stroške? … zakompliciralo bi se.
Kaj pa grožnja z rušitvijo podhoda Ajdovščina zaradi graditve novega, bleščečega, kino kompleksa? Imate plan?
Marko: Že ko smo prišli sem, so bile napovedi ne najbolj optimistične. Potem je prišla novica, da bo treba v kratkem spakirati kufre, a se je potem spremenila. Zaenkrat velja napoved, da bo prostor stal zagotovo še eno leto. In če je lahko še eno leto, je lahko tudi dlje. Taktišče je pa lahko tudi mobilno. Sicer si želimo, da bi nekje bil redni prostor. A lahko smo tudi mobilni, lahko smo pri tebi doma!
Se strinjam, da so vsebina in ljudje pomembnejši od zidov. Vsekakor pa gre za še en klasični primer gentrifikacije. Torej izrinjanje neprofitnih, alternativnih kulturnih prostorov iz mestnega središča. Spreminjanje drugačnih v obrobne. Mislim, da je, kljub temu da o tem že ptički čivkajo, potrebno na to opozarjati. In ne pristajati na sprejemanje gentrifikacije kot nekaj samoumevnega.
Kaj pa arhiviranje? Zdi se mi, da je prostor zvočno zanimiv, živ. Tu se dobro igra in dobro se posluša. Nekajkrat je koncerte snemal Tomaž Grom. Vas zanima redno snemanje koncertov?
Jure: Če bi kdo prišel samoiniciativno posnet video ali avdio, je seveda dobrodošel!
Vid: Zelo pozdravljam iniciativo Centralala, ki se je s tem v zvezi angažirala. Od nas treh ni nihče vešč snemanja in miksanja posnetkov.
Marko: Razmišljal sem o razstavi, kjer bi bile fotografije vseh nastopajočih, poleg pa še avdio posnetki. Glede snemanja pa seveda moramo upoštevati željo glasbenikov, ali si sploh želijo biti snemani.
A se kaj pogovorite o glasbi po koncertih, komentirate špile?
Vid: Pri tej muziki je tako, da je odvisno od posameznika. V kateri fazi je? Kaj ga zanima? Kdaj je zadovoljen? Kdaj je razočaran? Kaj se mu zdi v redu? Kaj se mu zdi slabo? To so kar osebne stvari. Težko je posploševati. Mnenja pa so. Vedno se potem na hitro pogovorimo, kako se nam je zdela muzika. Včasih si pa tudi v momentu, ko tiste muzike sploh ne moreš dojeti. Si obremenjen, si predaleč. Imaš neka pričakovanja … Glasba je prva stvar, kakorkoli se obrača. Cikel je pomemben zaradi muzike. Čiščenje WC-ja zagotovo ni. To je treba početi tudi doma.
Marko: Včasih si tudi rečem, da je večer dobro izpadel. Ne gledam toliko na posamezne koncerte, ampak na celoto. Da so se odpirale različne stvari. Da je bilo raznoliko.
Ali je možno, da ziheraštvo v kuriranju impro muzike pomeni, da sestaviš zasedbe na način, da je nevarno? Da ustvariš možnost za zadrego in neuspeh? Si hotel to povedati?
Marko: Ne. (smeh) Ne zdi se mi nujno, da morajo koncerti impro glasbe vsebovati neuspehe in kikse. Čeprav lahko to tudi nekaj doprinese k celotni sliki. Bolj sem s tem mislil, da se kot organizator ne zapičiš v eno stvar, ampak v celoto. Kar se mi že nasploh zdi pomembno pri sprejemanju in doživljanju te muzike.
Jure, ti si najmlajši v kuratorski ekipi, mogoče imaš največ vpogleda v impro podmladek. Si optimističen glede prihodnosti?
Jure: Ja?! Kot vem, je kar precej podmladka predvsem okoli Abecede. Govorim za Ljubljano. (Na Goriškem je neutruden akter na tem področju Zlatko Kaučič!) Nimamo pa veliko stika z ljudmi iz Abecede. Vem, da so v zadnjih letih angažirali kar veliko ljudi iz srednjih šol in akademij.
Je to poziv, da ljudje iz Abecede kaj pokličejo? Se zmenijo za kakšen koncert na Taktišču?
Jure: Tako kot vsi ostali, so tudi oni dobrodošli!
Občutek imam, da večinoma nastopamo improvizatorji in improvizatorke »srednje« generacije. Torej že rahlo bolj »uveljavljeni«. Se pravi, da sploh ne obstaja prostor, kjer bi »uveljavljeni« lahko redno koncertirali in bi bilo Taktišče valilnica za mlade.
Jure: Mislim, da je marsikje po Evropi to normalno. Uveljavljeni in neuveljavljeni se mešajo in igrajo skupaj. Npr. v Berlinu. Igra se za vstopnino, za arašide.
Vid: Mesto Berlin ti kot glasbeniku ponuja redno muziciranje. Kaj pa je mesto? To so ljudje, glasbeniki. Oni delajo te stvari. Ni to, da bi se mesto rodilo s prostori. Prostori se zapirajo, pa se odpirajo novi. Glasbeniki so zelo angažirani in ustvarjajo pogoje za redno prakticiranje improvizacije. Ne bom rekel, da je Taktišče narejeno po tem vzoru. Bili smo pa že tam na rezidencah in videli, kako zadeve funkcionirajo. In smo videli, da, če nič ne narediš …
Jure: Nič ni.
Vid: Kdaj, če ne zdaj, kje, če ne tu, kdo, če ne mi. Če lahko tam Chris Pitsiokos pobira vstopnino, jo lahko tudi mi tu. Samo akterji lahko naredijo to sceno živo. Ker se drugače sploh ne da. Nek program od zunaj ne more vzpostaviti poligona, ki glasbenika in poslušalca ohranja v formi.
Torej je to model organizacije, ki je za tovrstno glasbo edini možen?
Vid: Ne, ne, seveda obstajajo drugačni načini organizacije. Ampak, če imaš prostor, ki je financiran in plačuje honorarje, je ta prostor zabukiran za dve leti v naprej. To pomeni, da se nič ne da zmeniti v zadnjem trenutku. Zato obstajajo samoorganizirani prostori, da se to da. Seveda je super, da obstaja tudi bolj institucionalizirana oblika organiziranja, da lahko glasbeniki kdaj kaj zaslužimo. Še zdaleč nismo proti plačanim špilom! Oboje mora biti, da lahko scena preživi. Mi smo pokrili ta del, ki ga prej ni bilo.
Jure: Če bi igrali impro samo v institucionalnih prostorih, bi bilo teh nastopov zelo malo. Sploh za mlade, neuveljavljene glasbenike.
Kako ste se pa dogovorili z ekipo Hupe Brajdič?
Vid: Prišli smo in rekli: »Dober dan!« Predstavili smo jim našo idejo in bili so za. Pravzaprav se v Hupi vsako sredo nekaj dogaja. Vsako drugo sredo, ko ni Taktišča, organizira Tierno Diallo jam session. Mislim, da gre za nadaljevanje jam sessionov, ki so se prej dogajali v Rogu. Torej, ljudje lahko pridejo in igrajo, plešejo ipd. Mi smo pa hoteli delati koncerte, kjer se v naprej ve, kdo bo nastopal.
Jure: Nismo še omenili, da imamo na Taktiščih vedno mini knjižnico CD-jev in vinilov nastopajočih. Ves zaslužek od prodanega gre izvajalcem.
Vid: Pa še to: včasih, ko je večer bolje obiskan, damo določen odstotek od vstopnine na stran, za večere, ko je obiska manj.
Se pravi, da se bolj zvenečim imenom, ki pripeljejo večje občinstvo, malo odtrga in se da tistim, ki se še uveljavljajo?
Jure: To je ta progresivna obdavčitev …
Vid: Ravno obratno, kot to počne Spotify. Oni vzamejo tistim, ki premalo zaslužijo2, in dajo tistim, ki zaslužijo veliko. Mi smo pa bolj Robin Hood scena. Ampak smo zelo mili. Na zadnjem Taktišču smo tudi uvedli novo obliko vstopnine, ki ni več 5 € ampak je od 5 do 10 €. Ni pa nobenega pritiska na obiskovalce. Daš po zmožnostih. Smo pa na ta način pridelali nekaj evrov več za glasbenike.
