Zaupanje v ljudi, s katerimi sodeluješ, ima neizmerno veliko težo. To, da znotraj zasedbe vzpostaviš zdrav odnos, vključujoč do vseh posameznikov, ki omogoča safespace za gojenje kreativnosti, morda tudi zdravo mero tekmovalnosti, a vedno v službi nečesa večjega. S tem ko lahko računaš na ljudi okoli sebe, jih lahko v glasbo vključuješ tudi že samo znotraj domišljije. Pri pisanju dela Rojstvo ljudske pesmi sem vse skladbe spisal prvenstveno s perspektive prednosti in šibkosti v sposobnostih vseh izvajalcev. Predvsem pa sem, kot sem omenil že v Prvem poglavju, v veliki meri izpostavil vokal, kar po eni strani odraža mojo vrnitev k bolj osnovnemu, elementarnemu pristopu k pisanju, po drugi strani pa deluje tudi kot semantični ščit v primerjavi z zgolj inštrumentalno kompozicijo. V tem poglavju bom poskušal orisati proces nastajanja dela Rojstvo ljudske pesmi in različne ideje, s katerimi sem se ukvarjal med ustvarjanjem. Rek »necessity is the mother of invention« je dobro vodilo in v tem primeru izhaja iz nuje po zamenjavi enega izvajalca z drugim, kar odpre novo polje možnosti, na katere je treba računati pri kompoziciji. Vse tovrstne spremenljivke so ključni del ustvarjalnega procesa in bi jih vsekakor uvrstil na začetek seznama kompozicijskih vprašanj.
Prva stvar, ki je zame relevantna, je prepoznavanje vizije. Včasih, ko ne morem spati, si predstavljam različne zasedbe, kako igrajo različne glasbe, ali pa jih igram sam, kot nekakšno igro. Precej pogosto v teh trenutkih ni načrtovanja, a se kasneje razvije fantazija in iz nje plan. Retrospektivno lahko naštejem vsaj tri take situacije. Po razpadu zasedbe Portmänteau bi bila skoraj logična poteza, da bi opustil glasbo in se osredotočil na študij, saj kitaro vedno lahko igraš sam zase kot hobi. Ampak v tistem trenutku sem bil izjemno nahajpan, da bi nadaljeval solistično kot producent. Čeprav nisem imel prave ideje, sem se učil iz videov in ustvarjal v programu FL Studio. Takrat so name med drugim vplivali Death Grips ali Battles, predvsem zaradi želje po nečem, kar sem razumel kot hibrid klubske elektronske glasbe in živega nastopanja z inštrumenti. Po drugi strani pa sem zaradi odsotnosti potrebe po vajah z bendom začel izjemno disciplinirano vežbati in se bolje seznanjati s standardno jazz glasbo. Med izmenjavo na Portugalskem sem razmišljal, da bi se moral posvetiti učenju pisanja za brass in študiju godalne aranžmaje v soulu in popu s sredine 20. stoletja. Takrat sem imel vizijo, da bi sestavil veliko zasedbo z velikim zvokom, ki bi izhajala iz raznih matric in synthov ter igrala tehnično zapleteno glasbo, še vedno v duhu prog rocka. Album, ki sem si ga zamišljal, bi bil zgrajen na prehajanju iz komornega zvoka v povsem elektronskega. Fantaziral sem torej, a brez kakršnihkoli spon z realnostjo. Šele kasneje se je vizija materializirala v obljubi nekemu znancu, da bova z Jako Snojem z novo zasedbo v Orto Baru nastopila pred njegovim bendom We Just Don’t. Koncert naj bi bil mesec ali dva kasneje, dokončal pa sem mogoče en komad. Ampak tedaj sem bil postavljen pred realnost in njene časovno-prostorske zahteve. V dveh mesecih sem potreboval približno štirideset minut glasbe. Vse ostalo je bilo potem igranje fraktalnih puzlov in sestavljanje tonov v motive, motivov v stavke, stavkov v teme in tako naprej. S tem se je rodil duo Styröfoam, ki je v treh letih delovanja zrastel v sedem-člansko zasedbo, s katero sem se do neke mere naučil pisati za brass. Če sem prej standardno notacijo bral zgolj kot melodije v jazz standardih ali etudah iz Berklee Method for Guitar, sem zdaj moral pisati za druge inštrumente in upoštevati njihove specifike. Tega nisem počel prvič, sem pa prvič za to uporabil standardno notacijo. Skratka, ko smo kasneje na Radiu Študent snemali ploščo Isle of Youth, sem uvidel, da rezultat morda ne zveni tako, kot sem si prvotno zamislil, ne odraža osnovne vizije, a kljub temu udejanja isto idejo.
S tem biografskim vložkom sem želel predvsem ilustrirati dvoje: kako pomembno je, da svoje fantazije ter brainstorme jemljem resno in da sem se prvič ozemljil. V Rojstvu ljudske pesmi je še vedno najti drobce zgoraj opisane vizije. V nekem trenutku, pred rezidenco Lexikon I. v organizaciji Inštituta .abeceda, sem si v zvezek zapisal izčrpen seznam vseh novih glasbenih poznanstev, do katerih sem v zadnjih letih prišel ob sodelovanju z .abecedo in drugače. Koga lahko povabim k sodelovanju, kakšne bi lahko bile različne možne zasedbe in ali lahko ponovno spojim komorno s klubskim? Ko so me pri inštitutu povabili na rezidenco v Kino Šiška, sem vabilo poslal dvajsetim posameznikom, prišlo jih je osem.
Imel sem temeljno vizijo, zasedbo in datum, manjkala pa je vsebina dejanskega koncerta. Te vsebine sem se dotaknil že v Prvem poglavju, ko sem razmišljal o ljudski pesmi, na podlagi katere sem ustvaril zgodbo, ki je služila kot mit, znotraj katerega sta bila usidrana delovanje zasedbe in tudi sam koncert. Slednji naj bi bil namreč eksperimentalna opereta v duhu Beriovega Recitala za Kathy. Zgodba gre takole:
Na čistem začetku sveta ni bilo na njem ne dreves, ne rek, ne gozdov in ne ptic, sploh nobenih živali, niti ni bilo gora ali cvetlic ali polj in ni bilo ljudi. Poseljevalo ga je le osemnajst prabogov in praboginj, ki pa so živeli zelo daleč vsak sebi, tako daleč, da niso vedeli eden za drugega. Dolgo so tako živeli vsak zase, sami so hodili po neskončnem praznem svetu in z nikomer niso govorili. A dlje kot so hodili, bolj neizogibno je postajalo njihovo srečanje. Srečali so se pred prvo zoro vsi hkrati in iz ljubezni, ki je med njimi vzklila v tisti noči, so začeli ustvarjati svet.
Ustvarjali so ga počasi, najprej gore in reke, nato gozdove in živali in tako počasi skozi tisočletja naprej, vse do ljudi. Ljudje pa so, čeprav so prišli povsem na koncu, ko svetu ni nič več manjkalo in je bil poln življenja in pesmi, vse spremenili in uredili po svoje. Stare pesmi so se razgubljale pod udarci njihovih kladiv, žvrgolenje in žuborenje sta zamirala v brnenju strojev. Vse to so z gore poslušali bogovi in glasnejši, kot je bil hrup, bolj očitna se je zdela človeška zabloda. Bogovi so svoje delo že zdavnaj opravili in se v posvetne zadeve niso želeli mešati, a ker sveta niso želeli prepustiti samega sebi, so se odločili ljudem poslati dar. Ustvarili so milo deklico in jo spečo položili v gozd.
Deklica je rasla v gozdu, kjer so jo posvojile ptice. Z njimi je pila jutranjo roso, nabirala prve pomladne jagode in pletla gnezda. In kot svoj lasten zarod so tudi njo učile peti. Bolj ko je deklica rasla, lepše je pela. Minevala so leta in kmalu je iz bosonogega dekletca zraslo dekle z dolgo kito črnih las, posejanih z drobnim cvetjem, ki je prepevalo tako milo in tako lepo, da je ob njeni pesmi gozd za trenutek umolknil, živali so potihnile in potoki so zastali, listje je prenehalo šelesteti in zdelo se je, kot bi celo stvarstvo zadržalo dih in prisluhnilo. Dnevi dekleta so nemoteno minevali v pesmi, medtem ko je daleč stran v mestu hrup postajal glasnejši in glasnejši.
V zadnjem dihu nekega poletnega večera pa je na mahu speče dekle našel lovec. Nikogar še ni videl, ki ne bi rasel v mestu, ženska se mu je zdela divja in izgubljena in želel jo je vzeti s seboj, da bi jo rešil. A ona ni želela z njim in bolj ko se je upirala, bolj je bil prepričan, da jo mora vzeti, da se je izgubila in jo v mestu kdo išče. Pripeljal jo je v mesto, misleč, da jo vrača domov. Ženska, ki sta ji bila vrvež in hrup povsem tuja, pa mu je v strahu pobegnila. A poti domov ni več našla.
Z nikomer ni znala govoriti, pa tudi nihče je ni zares opazil, ni bilo jutranje rose in sladkih jagod, da bi jih jedla, ptice so bile zaprte v kletke, kjer so s skrhanimi glasovi pele povsem narobe in ženska ni mogla razumeti, kaj se ji je zgodilo. Tavajočo po mestu, jo je našel bankir, zasmilila se mu je in odpeljal jo je k ugledni meščanski družini, da bi pri njih v zameno za živež in posteljo služila.
Služinčad ni smela govoriti in prepevati. Edini zvok, ki so ga poznali, je bil zvok dela – lupljenja krompirja, pometanja, ribanja tal –, a še ta, utopljen v mehanskih zvokih mesta. Slavje jim je bilo dovoljeno enkrat letno, za božič. Drugi služabniki so se ga iskreno veselili, to je ženska lahko razbrala z njihovih obrazov tedne, preden je prišel. Sama pa v njem ni našla nobenega veselja. Prisiljen božič ekscesa in razvrata v mestu se ni mogel primerjati s kresno nočjo, polno življenja in prošenj in hvalnic, ki so jo praznovali v domačem gozdu.
Med praznovanjem je zaslišala skoraj neslišno šepetanje starca. Poiskala ga je z očmi in se mu približala. Ko jo je tudi on opazil, ji je podal roko. Od tistega trenutka je bilo zanjo edino pravo veselje pripovedovanje starca, ki ga je včasih obiskala. Bil je najstarejši prebivalec mesta in znal je praviti zgodbe o časih, ko je bilo mesto pol manjše in ga je še obdajal gozd, o svoji mladosti in potovanjih, pa tudi o časih še pred njim, o bitjih in navadah in dogodkih, ki so ustvarili ta svet, zdaj pa se jih nihče več ne spomni. Ženska se nikoli ni zares dobro naučila jezika drugih ljudi in je razumela le sem in tja kakšno besedo, toliko, da je vedela, o čem zgodba govori. A ji je bilo v veselje poslušati že samo melodijo starčevega živahnega govora, v kateri je sem in tja slišala odmev gozda.
Starca je začelo obiskovati čedalje več ljudi in zdelo se je, da je med služabnike povrnil nekaj malega življenja, ki so ga pozabili. Tudi oni so si začeli med delom šepetati zgodbe, se bodriti in deliti svoje najgloblje želje, tiste, zaradi katerih bi jih, če bi jih povedali na glas, hudo kaznovali. Zbirali so se na skrivaj in sanjali čas, ko ne bi bili več služabniki, ko bi jim bil glas povrnjen. In vsakič, ko so se zbrali, jih je bilo več in vsakič so potem šepetali malo glasneje, dokler jih ni nekega večera starec mrmraje naučil čisto pravega napeva iz svoje mladosti.
Naslednje jutro ga ni bilo več. Nekateri so pravili, da je umrl od starosti, drugi, da je bil kaznovan za petje, ki ni bilo njegovo. Ženska je opravljala jutranje nakupe, ko je vest prišla do nje. V žalosti se je zgrudila na kolena in začela neslišno jokati. V njen jok se je skoraj neopazno prikradel njen glas, najprej tih in mil, takšen, kot je bil, še preden so jo ptice naučile peti. Glas je rasel in postajal vse glasnejši, zdaj je jokala že tako bridko, da so se začeli ljudje ob njej ustavljati in jo opazovati, medtem ko je njen jok prerasel v krik in vreščanje. In ko je jokala že tako glasno, da je mesto zastalo tako kot nekoč gozd, da bi jo slišalo, takrat – takrat je njen krik prerasel v pesem. Pesem, ki je v sebi nosila vse druge: pesem ptic, pesem starca, pozabljene pesmi starih časov in polglasne pesmi služabnikov, ki do tedaj niso bile nikoli do konca odpete. Pela je tako jasno in tako milo, da je v osuplosti ni nihče ustavil. In pela je vse glasneje in vse močneje, dokler se njen glas ni razlegal po vsem mestu, odmeval je po trgih, se vil pod oboki in postajal vse glasnejši in glasnejši in glasnejši, dokler niso začele pokati stene in se ni temeljni kamen mestne hiše po sredi razklal.
Mesto se je porušilo in ženska je izginila, v svoji pesmi se je razblinila in od nje so poletele svetlikajoče se bele meglice na vse strani in po vsem trgu, zdaj, polnem ljudi.
Napolnjeni z njeno pesmijo so šli vsak v svojo smer. Vrnili so se v vasi in gozdove svojih dedov in vrnil se jim je glas, s katerim so tistega dne vsi prepevali dekličino pesem. Pa ne le tisti dan, prepevali so jo tudi vse druge dni. Mame so jo pele pred spanjem svojim otrokom in stari ljudje so jo ob večerih prepevali ob peči, peli so jo v krčmah in ob delu in za kresno noč. Čeprav so žensko, ki jim je vrnila glas, kmalu pozabili, je kot pesem živela naprej v vsakem od njih in se ohranila vse do danes.
To je zgodba o rojstvu Ljudske Pesmi.
Skratka, to je standardna pripovedka, v katero pa sem skozi izjemno naiven skelet pripovednega loka želel vpeljati uporniške in emancipatorne misli. Zgodbo sem nato razdelil na poglavja oziroma stavke in začel pisati glasbo. Takrat sem res šel z glavo skozi zid, seveda sem ponovno podcenil, koliko časa bo ta proces zahteval, oziroma sem, ohromljen od dvoma, odlašal do zadnjega trenutka, preden sem začel določati posamezne elemente. Tako sem celoten koncert napisal v približno treh dneh, kar je pomenilo, da gotovo ne bo vse dobro in premišljeno, bo pa kljub temu izpeljano. Glede na posebnosti in sposobnosti vseh sodelujočih sem material zasnoval tako, da so bile saksofonske in vokalne linije jasno zapisane, medtem ko sem pri sintetizatorjih razmišljal bolj o teksturah. Ključno vodilo je bilo, da za vsako poglavje postavim nek notranji pripovedni lok in tonalni center, kar omogoča posameznim sekcijam določeno mero improvizacije, ne da bi to od posameznih glasbenikov terjalo veliko izkušenj s področja improviziranja. Na ta način bi lahko v relativno kratkem času osvojili dovolj materiala, da bi izpolnili zavezo štirideset-minutnega koncerta. Tokratno poglavje želim zaključiti z začetno mislijo o zaupanju. Ne glede na to, ali gre za standardni bendovski format ali kakršnokoli drugo obliko zasedbe, je temeljna socialna pogodba utemeljena na tem, da vsak vključen posameznik v odnosu do izvedbe nosi svojo mero odgovornosti. Vloga skladatelja je v tem primeru, da razmisli o specifikah zasedbe, prostora, kjer se bo glasba izvajala, vsebine in načina podajanja le-te izvajalcem, o časovnici za skupne vaje in drugih spremenljivkah, ki zavestno ali nezavedno vplivajo na izvedeno delo.
