Kaja Blazinšek: Besedna improvizacija po Neformi, 18. 11. 2024

Spodnji tekst je del serije t.i. Beleženj, ki jih ob ciklu improviziranih dogodkov Neforma za Zavod Sploh pripravljajo pisci in piske iz raznorodnih polj zanimanja. Originalna objava je na voljo tukaj.

Neforma #114, 18. november 2024, Španski borci

Tako velikokrat sem šla tod mimo, pa vas nisem nikoli prej opazila
Pripravljamo podroben popis
nekakšen herbarij nepredvidljivega sozvezdja(Yolanda Castaño)

Nekega jutra, dneva ali večera sta se odločila ali odločile ali odločili.

On in on, ali ona in ona, ali ono in ono, ali on in ona, ali ona in ono, ali ono in on, da se vkrcata pod naključno odejo sredi tekstilnih konstalacij znotraj kockaste črnine. Da se odpravita ali odpravijo ali odpravilo ali pa mogoče,  da obvisita ali obvisijo ali obvisi in se izvalita ali izvalijo ali izvali, ven iz varnega zavetja mehkega plovila. Nasproti njiju nekaj popolnoma drugačnega, a privlačnega, sprva subtilnega, ki se v globokih, a mehkih odzvenih preliva skozi prostor, izpoveduje vabilo in odprtost, vabi k raziskovanju, tipanju in okušanju nečesa novega, nekaj, kar sta ali so morda že poznala ali poznalo, nekaj, kar bosta ali bo morda spoznala ali spoznalo prvič.

V subtilno zvočno globino pa se nenehno in vedno znova vriva nasilna zvočnost priveska teh dveh bitij. Zdaj je prazen, drugič spet poln. Ta privesek. Polno tistih naključnih tekstilnih konstalacij, ki sta jih nabrali ali nabrala ali nabralo,  ki z vso voljo silijo ven in navzgor.  Zvočna globina, ki se odpira se nenadoma začne zapirati in postane ostrejša, vzpostavlja svojo avtonomijo in sili k premisleku dejanj tavajočih teles v zdaj skoraj popolnoma izpraznjeni pokrajini.

E: In kaj bova zdaj?
Q: Ne vem. Še vedno imava ta glasen privesek.
E: Ki je bil poln in sedaj je spet prazen. Kaj bova z njim?
Q: Morda bo izginil, če ga teptava in teptava.
E: In potem bova lahko odšli nazaj?
Q: Nazaj kam?
E: Tja, od koder sva prišli?
Q: Vendar ne smeva še nazaj.
E: Zakaj ne?
Q: Ker najina misija še ni končana.
E: Kaj pa je sploh bila najina misija?
Q: Hmmm … Ne vem več.
E: Misliš, da je že vseeno?
Q: Lahko bi bilo. Lahko pa se odločiva in rečeva, da je.
E: Kaj?
Q: Ja, vseeno.

Njun poskus, da bi se znebila ali znebili ali znebilo glasnega priveska, je bil neuspešen. Naj bo ta hreščeči se predmet za večkratno uporabo še tako uporaben, tokrat ni bil. Bil je privesek, tujek, opomin na občo onesnaženje? Informacijsko, materialno, svetlobno, miselno, čustveno, zvočno, telesno, samo onesnaževanje … Preprosto po domače bi lahko (za)filozofirali, da je vsako onesnaženje neslišni tujek, morda tudi zajedavec, ki se v pokrajine najrazličnejših sestavin in oblik naseljuje počasi, postopoma in neslišno. Kopiči se in kopiči, dokler ne začne razjedati kot rja kovine, dokler ne doseže takšne dimenzije, da se ga ne da več obvladati. Nato tolče ven, z vso močjo, v vse smeri, neukrotljivo je, to onesnaženje. Privesek je tako obstal do konca. Kot sinonim onesnaženja. Kot opomin? In kaj s spoznanjem, da se takšno ali drugačno onesnaženje zgodi lahko vede ali nevede iz nas samih?

Raziskovanje se včasih ne izide, navadno se izkrivi iz začrtanih smeri. In vsako ima svoj zaključek  in konec. Včasih se zgodi tudi to, da smo vrženi v pokrajine, kjer na površju ni ničesar, kar bi bilo vidno s prostim očesom. Zato te pokrajine ostajajo tam, da jih ponovno odkrijemo. Morda s pogledom, ki lahko uzre globlje v mikrokozmos materije. Včasih približevanje ne prinese simbioze, združitve ali stapljanja dveh ali več odgrnjenih pokrajin v nekaj novega. Trči v zid, ki se vzpenja navzgor, v nedosegljivo, neoprijemljivo. Pravijo, da se iz neuspelih poskusov lahko naučimo največ. In pravijo tudi, da je dobro vedeti, kdaj odnehati, se pokriti z odejo, se skriti pred svetom, v varno zavetje in morda nekoč poskusiti znova.

V črnem prostoru zdaj ni več tekstilnih konstalacij.
Te je pogoltnil hrumeč plastični privesek.
Večkrat.
V tem črnem prostoru ostaja samo še odmev.

Črip, črip, črip, čriiiip, čriiiiiiiip, čriiiiiip, čriiiiiiiiiiiiiiiiiiii …

Odmev, ki čaka, da se v njem vzpostavijo nove pokrajine.
Pokrajine, ki čakajo, da bodo odkrite, morda ponovno skrite.
Pokrite z nanosi še neslišanih zvočnih plasti in
razgrnjene s prožnostjo telesa.

Do takrat pa …

Črip, črip, črip, čriiiip, čriiiiiiiip, čriiiiiip, čriiiiiiiiiiiiiiiiiiii …

 

Kaja Blazinšek

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *