ZARŠ, 2024
Kreativna cona Vrtojba je že dalj časa izjemno rodovitno vozlišče kulturnih dejavnosti. To je bila že veliko pred napovedano titulo EPK 2025 z epicentrom v Novi Gorici, od katere si vsi dosti obetajo in z naletom hitijo pristavljati svoj piskrček. Naj gre za društvo Zvočni izviri, ki skrbi za organizacijo koncertov in založniško pokrivanje tamkajšnjih godb, ali za festival Brda Contemporary Music Festival, cikel Fri Fru Fra, festival Improbiro, kopico delujočih zasedb, več- ali eno-priložnostnih sestavov, sodelovanj in projektov, vse poti bolj ali manj neposredno vodijo k šoli Kombo in Zlatku Kaučiču. Njegovo mentorstvo je popeljalo marsikatero dušo na vznemirljiva glasbena pota, v iskanje godbenega Jaza, ki mu ni moč očitati neiskrenosti. To med drugim velja tudi za zasedbo Kavasutra, kvartet, v osnovi prepuščen tveganju na izmuzljivi rokovski podstati, okičen z medsebojno godbeno vedrino. Po domače si glasbeniki radi mečejo polena pod noge, da lahko z veliko žlico zajemajo iz neusahljivega kotla igrivosti. Bivši klubski maratonci verjetno koncertno najbolj oskubljene virusne karavane KM20 so leta 2021 izdali svoj prvenec Zlati stojan, laf in Celje. Gre za živ posnetek celjskega koncerta, s katerim so Anton Lorenzutti, Žiga Ipavec, Ajk in Timi Vremec pridodali svoj sveženj v drzno rokenrolovstvo naših krajev. Debi zaobjema jammersko gradnjo komadov, fino ubrano muziciranje med rockom, jazzom, funkom in psihedelijo kot glavnimi poimenskimi glasbenimi ločnicami in vmesnimi povezovalnimi spontanostmi. Te so na debiju prednjačile pred vokalnim angažmajem, ki se v diskretno manjšinski vlogi vseeno zalepi na spomin predvsem z domišljavimi parolami in norčavimi zgodbami. Občutno je veliko spoštovanje do nostalgičnih, brezčasnih muzik omenjenih žanrov, a z dovoljšno distanco in svojeglavostjo, da nikoli ne zapadejo v retrogradnost. Reciklaža je vedno predpogoj, ki ga uporabijo kot nastavek za razpust lastnih kreacij. Kavasutra so striktno rokerski le, kar se tiče inštrumentarija.
Od debija so Kavasutra zasedli marsikateri podij in marsikomu povedali svoje štorije. Te so v nekaterih krajih postale skorajda ponarodele. Bobnarja Žigo Ipavca je zamenjal Robi Erzetič, konec letošnjega maja pa je pri Založbi Radia Študent izšel njihov drugi album Ta veseli dan. To je tudi prva studijska izdaja, posneta in zmiksana v lastni režiji, s strani vokalista in kitarista Ajka Vremca, za master pa je poskrbel Michal Kupicz. Vedno obstaja nelagodje, neke vrste fobija pred finim poliranjem albumov v studijski hermetičnosti, posebej pri zasedbah, ki so živi bendi v pravem pomenu besede – tisti, ki so najnevarnejši, izpovedni in impulzivni na koncertih. Sploh, ko je njihov prvi album živ, s širokim manevrskim prostorom za improvizacijo. Ta veseli dan uspe držati trdoto, surovost medsebojne godbe dveh kitar, basa, bobna, vokalov in klaviatur, ne da bi škodil aranžmajem, hkrati pa studijski okoliš, ki je pravzaprav za namene snemanja preurejen vikend v gozdu, izkoristi za sampleske izseke in vbode efektov. Kavasutra bolj kot konceptualno deluje po trenutnem navdihu, ki ga nato lahko nosi s sabo čez celoten album. Ta je na novi plošči bolj priljuden, manj v sprotnem razkrivanju eksperimenta, manj improvizacijski, delujoč v rešpektu do strukture partov, še vedno z nujnimi mesti za odklop. Tako zvočno kot idejno se album uspe približati rock glasbam iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, a bolj kot angloameriškim progresivcem so sorodni bendom iz naših krajev. Kar pa ne pomeni, da ni mesta za predele s punkerskimi drvenjem, psihedeličnimi zaleti, funkerskimi postopanji in jazzrokerskimi prelomi. Na tem mestu je goriški četverec pravzaprav najmočnejši. Prednostni položaj v osmih pesmih na albumu kljub temu pripada melodijam, glavnim motivom, ki z oprijemljivimi tematikami še dolgo obstanejo v sluhovodih. Začetni napev pesmi Kje si legenda o kralju care spomni na acid folkovske akordne odprtosti z gosposkim večglasjem, sorodne denimo zasedbam Sedmina in Kladivo, konj in voda. Poštirkano petje kmalu razvodeni bendova strast do več žanrskega, ki z lahko pretočnimi spremembami ritma in kitarskimi dialogi zapade v trdo distorzirano psihedelično rokerstvo, podobno vedno aktualnim Američanom Oh Sees. Naslovna Ta veseli dan je durovska žalostinka, zgodba o odhodu v vojno, ki je klub vmesnemu nevrotičnemu navalu zlahka najbolj spevna pesem na albumu. Forza Milan je priznavanje služenja stricu iz ozadja, Branko’s Dreams Are Made of Screams pa opisuje najhujše more najbolj razdražljivega politika v Evropskem parlamentu. Prav tja, v center evropske očetnjave, kjer pišmeuhovsko, ignorantsko prezirajo priseljensko vprašanje, Kavasutra pošilja pozdrave z iztegnjenim sredincem v pesmi Migranton. Kruto problematiko lajša igriv kitarski motiv, ki se približa zasedbama September in Izvir, kasnejši trdi bluz pa izpade kot imeniten temelj za kitarsko razpravo v stilu tandema Verlaine – Lloyd, izjemnih Television.
Kljub vsemu se zdi, da Ta veseli dan spet ni tako odmaknjen od debija. Če odmislimo vokal, je Kavasutra prepoznavna že v odnosu do gruva, dinamike in spevnosti, ki so načeti že na prvencu. Liha ritmika je prav tako pogostokrat fino zakamuflirana z melodijami, prednost je tokrat na strani ušesnega ugodja in spomina. Veliko več je glasovnega angažmaja, pri katerem gostuje Julija Lorenzutti, na klaviaturah pa David Križaj. Cilji ostajajo še vedno daleč od modnega muholovstva, prav tako ne poosebljajo glas slehernika, pač pa javno podajajo svoje razmišljanje v provokativni izvedbi, v recikliranem, kompostiranem rokenrolu. Kar zadeva aktualno rudimentarno avant rock linijo pri nas, so Kavasutra v imenitni družbi Svojati in Biblibana. Vsak od njih v lastni praksi, na svoji preži, vleče v svojo smer. Vsi trije pomikajo na plano svoj paket prepotrebne svojeglavosti, ki je v primeru Kavasutre ne glede na tematiko ovita v pozitivo. Ta veseli dan ali Kavasutra reciklira.
