Sobota, 9. november 2024, Slovenska Kinoteka
Bolezen, smrt in številna druga zla so bila izpuščena na svet, ko je Pandora odprla svojo skrinjico. Ko jo je naglo zaprla, je v njej ostala le ena stvar. To reč interpreti in prevajalci mita imenujejo upanje, tisti, bolj pesimistični pa kot zavajajoče pričakovanje. Protagonistka filma Pandorina skrinjica, ki je leta 1929 nastal po dveh dramskih predlogah avstrijskega dramatika Franza Wedekinda, s svojo še danes slovito kratko bob pričesko, prodornimi očmi, pravzaprav s celotno svojo prezenco odpira ali bolje rečeno prebuja v tako moških kot ženskah tisto vrsto ljubezni, ki se spogleduje z bolestno obsedenostjo v principu uničujočega patriarhalnega posedovanja.
Film režiserja Georga Wilhelma Pabsta je še eden izmed filmov, ki ga je Slovenska kinoteka umestila v serijo Kino-Uho. Tokrat sta svet po-vojne nemške Weimarske družbe spremljala Maud Nelissen na klavirju in Eduardo Raon na električni harfi. V sam film sta vstopala počasi in subtilno, s harmoničnimi niansami in prepletanji, vseskozi držeč določeno mero dramatične napetosti. S tem sta se verjetno po naključju, ali pa tudi ne, približala podnaslovu dramske predloge – Monstretragödie. Glasba je sledila filmu in mu dala veliko prostora, predvsem pa se zdi, da je sledila esenci osrednje protagonistke Lulu, v filmu jo je utelesila Loise Brooks. Če različni moški v dramski predlogi Lulu kličejo enkrat Nellie, drugič Mignon, pa potem Katja, bi ji lahko v filmu morda rekli tudi kar Louis. Louise Brooks je bila ameriška igralka in plesalka in bojda tudi prva izbira režiserja Pabsta, ki je, kot pove Anja Banko v uvodu k projekciji, zavrnil celo Marlen Ditrich. In ta režiserjeva odločitev je na koncu sprožila ne malo težav. Soigralci so vihali nos nad njeno drugačno igro in nasploh nad njeno drugačnostjo, ta se odslikava tudi v interpretacij Lulu: Lulu kot eksotična outsaiderka, Lulu kot neznano, neomajno in poželjivo bitje. Interpretacija vzpostavlja distinkcijo med njo in preostalimi liki. Film je v svojem času bil podvržen strogi cenzuri in ni doživel večjega uspeha. Svoje pravo občinstvo je našel šele v drugi polovici 20. stoletja. Podobna usoda je pred tem doletela že samo dramsko besedilo, ki ga je Wedekind večkrat popravljal in spreminjal, ne nazadnje je bila Lulu njegov večletni oz. več desetletni projekt. Vzgib za cenzuro je tako pri drami in kasneje tudi pri filmu vzniknil predvsem zaradi podobe nekonvencionalne ženskosti, a hkrati jo je sprožal tudi strah pred podobo moškega v razmerju do »takšne« ženske, ki v želji po posedovanju, v želji po imeti to telo, to kožo, te oči propade pod svojo lastno prevzetnostjo in šibkostjo.
Med brskanjem po Googlovih straneh s pomočjo gesel »Pandora’s box« in »musical score« je bila najdena doktorska dizertacija Juliana Harryja Skinnerja z naslovom A New Score for Pandora’s Box (Pabst, 1929). Skinnerjev zanimiv in analitično podroben vpogled v pripravo nove glasbene partiture za film (izvirna se ni ohranila) izhaja iz predhodne primerjalne analize dramskih predlog in filma. Med drugim zapiše: »glasba ne sme Lulu reprezentirati kot Nemke, mora pa izrazno poudarjati njeno modernost in drugost. Glasba naj bi spodbujala empatijo do Lulu, sploh na mestih, ko pride do transformacije iz zaželene, tuje in neresnične Lulu v tu zemeljsko priseljensko prostitutko, ki se iz neranljivega in ne zavedajočega se katalizatorja ponižanja preobrazi v ranljivo, zavedno in naivno žrtev Jacka Razparača.« Tudi Maud Nelissen in Eduarda Raon sta sledila Lulu Louise Brooks in njeni markantni prezenci, hkrati pa sta poudarjala trenutke, v katerih se kaže kot polnopravna oseba, s svojo lastno voljo in veliko mero inteligence, ki se odraža v ključnih trenutkih filma. Dramska Lulu je zgoraj naštete lastnosti manifestirala v hitrih, ostrih in brez sramnih replikah, Louis Brooks pa to na platnu manifestira s svojo igro. Film v osmih dejanjih z za tisti čas zelo fluidno montažo pluje skozi situacije, v katerih se znajde Lulu. Podobno kot v dramski predlogi se vsakič znova znajde v središču nekoliko drugačne pozornosti, povezane z moškim določenega trenutka, časa, obdobja. V razmerju do svoje okolici tako torej spreminja svojo vlogo. Usodnost, ki bi jo lahko pripisali Lulu in njeni fame fatal zasnovi, se je v glasbeni spremljavi oz. partituri tokratnih gostujočih glasbenikov odražala zlasti v Raonovi električni harfi. S pomočjo elektro-akustičnih manipulacij in posnetih zvokov je harfa v kombinaciji s klavirjem, ki je zavzel bolj klasično pozicijo bogatenja osnovnega vzdušja in risanja atmosfere posamičnih prizorov, poudarjala predvsem nekoliko čudaške trenutke osrednje protagonistke, njen narativni lok, pa tudi premike in zlom preostalih.
Film Pandorina skrinjica iz leta 1929 ostaja ne le pomemben kulturni dokument svojega časa, temveč tudi umetniško delo, ki skozi večplastno upodobitev protagonistke Lulu in njene okolice odpira vprašanja o družbenih normah, želji, identiteti in uničujoči naravi patriarhalnega posedovanja. Louise Brooks s svojo igro in prezenco Lulu predstavi kot enigmatično, večdimenzionalno figuro, ki hkrati vzbuja občudovanje, željo in nelagodje. Glasbena spremljava Maud Nelissen in Eduarda Raona subtilno poudarja vzdušje posameznih prizorov, pri čemer Raonova električna harfa s svojimi nenavadnimi zvoki odlično izraža Lulujine skrivnostne in čudaške trenutke. Klavir z bolj klasičnim pristopom bogati atmosfero, pri čemer glasba vseskozi ohranja dramatično napetost in obenem daje prostoru filmu, da izstopa v vsej svoji vizualni pripovednosti. Pandorina skrinjica je skozi zgodovino večkrat doživela reinterpretacije, njena izvirna provokativnost pa ostaja enako močna. Tako film kot glasba subtilno poudarjata tragičnost ne le Lulujine usode, temveč tudi vseh, ki se znajdejo ujeti v spiralo lastnih strasti in obsedenosti. Kljub temu pa pod drobovjem cenzure in predsodkov ostaja latentna moč – tako upanje kot opozorilo, ki odmeva še danes.
