Četrtek, 12. september 2024, Slovenska Kinoteka
V tokratni ediciji kinotečne serijalke Kino-uho je bila na sporedu francoska orientalska pravljica Sultanka ljubezni (La Sultane de l’amour), posneta v francoskem mestu Nica leta 1919. Tokrat je bila na ogled postavljena digitalizirana in kolorirana različica iz leta 2023 ob živi glasbeni spremljavi izpod inštrumentalnega asortimenta Iztoka Korena.
Osnovna premisa zgodbe o dveh zaljubljencih, princesi Daulah in princu Mouradu, ki ju usoda združi in še isti hip loči, vsebuje tako rekoč vse atribute klasične pravljice oziroma pripovedi iz Tisoč in ene noči, že stoletja motreče človeško domišljijo. Po naključnem srečanju, ko sta zamaskirana v običajna slehernika, ona v plesalko, on v ribiča, ju hrepenenje drug po drugemu pahne v grenko sladko melanholijo. Vendar v film vstopimo s sultanom Malikom, poosebitvijo krvoločnosti in tiranije, ki trem najbolj vdanim podanikom ukaže, da naj mu poiščejo biser sveta. Najbolj zvest, slave in hvale željan Kadjar ta biser najde prav v princesi Daulah, ki, obkrožena s spletičnami in varuhom Nazirjem, na mehkim blazinah objokuje svojo usodo. Ta dramska ekspozicija se odvija vzporedno z eno izmed začetnih tem Korenove izvedbe, pri čemer izmenjaje uporablja tri in pet strunska bendža, ki ju s pomočjo looperja počasi niza drug na drugega. Ta tema se zvočno približa orientalskemu pridihu, hkrati pa skupaj s sliko izrisuje pustolovsko atmosfero. Da je Daulah biser sveta, ki ga išče Malik, razkrije čarobni daljnogled s tem, da kaže tisto, kar človek misli in hoče. Daulah se, potem ko jo Malik ugrabi iz domače ječe, snubitvi upira z jasnim, čeprav nemim: »No!« vse do konca, ko tiranskega sultana že vse skupaj mine in jo ležečo položi v prazen vodnjak, ki se počasi polni z vodo. Zgodba, če odštejemo zasanjana in hrepeneča oziranja Daulah in Mourada na dan, ko sta se srečala, poteka linearno, z nemalo zapleti, ki sprožijo napetost in dramatičnost v samem dogajanju.
V plasiranju zvočnih in glasbenih tematskih sklopov ob spremljanju filma je moč razbrati Korenov kreativni pristop. Kot je povedal, je slednji potekal ravno skozi seciranje filma in povezovanje le-tega z možnimi glasbenimi dogajanji, pri čemer se je osredotočal predvsem na lasten občutek o dogajanju, tempu in atmosferi filma ter karakternih značilnostih oseb. Pri snovanju pa se je naslonil tudi na dejstvo, da smo si, sicer izvorno črno-bel nemi film iz leta 1919, ogledali v nedavno restavrirani in kolorirani različici iz leta 2023. Film so v laboratoriju Francoskega nacionalnega centra za film kolorirali vsega skupaj štiri leta, pri tem pa je sodelovalo več deset žensk. Več kot 100.000 kadrov so kolorirale v šablonski tehniki, z naborom določenih barv od rdeče, rjave, rumene, oranžne, zelene, modre, rožnate in roza fuksije. Več o procesu restavriranja in koloriranja je ravno na primeru filma Sultanka ljubezni v predavanju pred projekcijo povedala vodja restavratorskega laboratorija pri CNC Simone Appleby. Uporabljena tehnika je samemu filmu dala pridih kolaža, kombinacija močnih, živih, skorajda že fluorescentnih odtenkov rumene, oranžne in fuksije pa je orientalsko pravljico naredila še nekoliko bolj psihedelično, to pa je narekovalo tudi atmosfero Korenove zvočne krajine.
Zvočne krajine izpod nabora različnih inštrumentov je Koren z dejanji filma prepletal tako, da je vsako zaznamovala določena prepoznavna tema oziroma inštrument, ki se je vsakokrat razvila v nekoliko drugačno smer, določeni efekti pa so izrisovali značilnosti oseb, natančneje njihove karakterje ali pa njihov čustveni odziv na dano situacijo (situacijo, v kateri so se znašli). Poleg že omenjenih bendžov so tematske preobrate in trenutke dramatičnih zasukov zaznamovali še guembri, jekleni boben, kalimbe, sintetizator in modularni sintetizator, snare boben, činele in raznorazni efekti. Zvočno risanje karakterja je bilo morda najbolj očitno pri tiranskem sultanu Maliku, čigar zlobo in krvoločnost je Koren poosebil z uporaba distorzije, ali pa v Daulahijinih trenutkih tesnobnega strahu, ki so se spojili z zvočno manipulacijo zadušenega krika, lomljenja kosti in trganja duha. Zasanjanost in melanholija nesrečnih zaljubljencev sta se stkali z mehkim psihedeličnim zvokom jeklenega bobna v kombinaciji s sintetizatorjem in modularnim sintetizatorjem. Psihedelična atmosfera je tista, ki jo Koren razrašča in razvija do vrhunca same zgodbe, kjer pa prične sicer homogena zvočna krajina razpadati na posamezne, na trenutke kontradiktorne si zvočne kombinacije, ki resonirajo z dramsko napetostjo dogajanja na platnu. Ta doseže svoj vrhuncev na točki bitke s časom: ali bo Mourad dovolj hitro ugotovil, kje je zaprta princesa Daulah, in jo s tem reši pred neizbežno smrtjo, ki jo čaka po absolutni zavrnitvi zakona z Malikom. Iztok Koren si je v svojem kreiranju zvočne slike več kot očitno vzel čas. Kot je povedal, je skušal z glasbo in zvočnimi efekti poudariti tudi tiste, na prvi pogled morda izmuzljive, preobrate in karakteristike oseb, ki se pojavijo v filmu.
Na deževen in nič kaj prijazen četrtkov večer smo lahko v skoraj polni dvorani Slovenske kinoteke za dobro uro in pol s pomočjo filma in žive glasbe pobegnili daleč stran, v svet orientalske pravljice, ki je kljub svojim, vsem dodobra poznanim, tropom in arhetipom ter z zvočno in glasbeno krajino Iztoka Korena, zazvenela sveže in razburljivo. Serijalka Kino-uho je še enkrat poskrbela, da se je izbrani film združil z zvočno krajino glasbenika, ki se zaveda kakovosti filmske umetnosti same po sebi, hkrati pa zna znotraj nje poiskati mesta/iztočnice, kjer lahko glasba, ne samo poustvari določeno atmosfero ali čustvo, temveč izvleče nekaj »novega, samostojnega, drugačnega, kar ravno v kombinaciji zvoka in slike rodi višjo ‘tretjo’ kvaliteto, ki ni samo seštevek slike in glasbe (ali teksta in slike pri stripih), ampak nekaj večjega, nekaj. kar se dogaja na ravni občutkov, čustev, na področju neizrečenega, ne ubesedenega, mogoče celo nezavednega. Tukaj je 1+1=3«. To pa je pravzaprav tudi misel Iztoka Korena, ki lepo povzame celotno doživetje večera in s katero se bo zaključil tudi ta prispevek.
