LAKIKO @ CANKARJEV DOM #2 (DELAVNICA GLASBENE KRITIKE)

Pričujoči tekst je nastal v sklopu ljubljanske edicije Centralala delavnice glasbene kritike, ki je trenutno v poteku. Pisci in piske besedil nosijo različno razvita predznanja in se v splošnem raztezajo od čistih začetnikov do že bolj zverziranih glasbenih novinarjev oz. kritikov.

*Piše Ema Erna Weber*

LAKIKO V KLUBU CANKARJEVEGA DOMA

26. septembra se je v sklopu Cankarjevih torkov v klubu CD odvil koncert sarajevske glasbenice Lane Kostić, ki ustvarja pod imenom Lakiko. Čelistka se je v svojem fohu izpopolnila v tujini, in sicer v Bremnu, Münchnu in Bernu. Poleg klasičnega violončela je poprijela tudi za študij klasičnega petja in kompozicije. Aprila letos je izdala debitantski album What To Do, How To Live?, na katerem prepleta niti sprehajanja po strunah violončela, eteričnega petja in elektronske produkcije.

Na osvetljen oder je glasbenica stopila nekaj čez osmo. V umirjeni, a nič kaj zadržani maniri se je čisto potiho usedla na stol in si na glavo poveznila slušalke. Tako nam je že spočetka nakazala, da bo performans nasičen z raznovrstnimi elektronskimi efekti, ki pa se žal niso vedno izkazali za obogatitev slišanega. Pričela je z dotiki strun, ki si jih lahko predstavljamo kot nekakšno božanje – iz relativno velikega inštrumenta je že kar takoj privabila lahkoten zvok. Podaljšek odzvena posameznih tonov se je večkrat prihulil v ozadje s pomočjo efektov, ki so v nadaljevanju ustvarili občutek prisotnosti več inštrumentov. Svoje prste je kaj kmalu zamenjala za lok in padla v skladbo z naslovom Testosterone. Pri petju se je z govornim aparatom približala ozvočenim strunam, ki so pobrale vibracijo njenih glasilk, in zazdelo se je, kot da bi stala za zaveso, ki se je razprostirala v ozadju odra. 

Tekom celotnega performansa je uglajeno izkoristila prav vsak delček inštrumenta in dokazala, da pozna čisto vsak zvok, ki ga violončelo lahko da od sebe. Po votlem telesu rjavo-rdečkastega trupa, ki je izstopal, naslonjen na v črno obleko odeto telo nastopajoče, je udarjala z obloženimi tolkalskimi palčkami, do podrobnosti pa je pretipala tudi strune godala – po njih je tapkala, vlekla, da je ven udaril drdrajoč kovinski zvok, in na sploh ožela vse možnosti zvočenja. V eni izmed skladb je skrivenčeno zastavljeno dvoglasje z nekaj potegi loka popeljala v durovo lestvico, nato pa se je vrnila v prej nakazano formo in jo razvijala naprej.

Izpostaviti gre glasbeničino uporabo elektronskih bogatiteljev zvoka in njihovo čezmerno pojavnost tekom koncerta. Zdi se, da ob poslušanju albuma ne sekajo ven iz konteksta skladb, a v živi izvedbi se je večkrat pojavil občutek njihove prenasičenosti. Kako daleč se tehnika komponiranja z loop pedalom sploh lahko razvije? Ni dvoma, da je mestoma vse skupaj delovalo ustrezno in odlično načrtovano, a neprekinjeno nizanje novih linij zvoka nam res ne da miru. Tehnika se je ob koncu nastopa zdela že izrabljena. Pripetilo se je, da je igrani del skladbe zvenel kot čisto zadovoljiva tema kompozicije, a ga je z nalaganjem zvokov glasbenica kaj kmalu spremenila v spremljevalno štimo in vsega skupaj je bilo preprosto preveč. Res, da bi brez elektronike koncert izpadel na nek način osiromašeno, a posluževanje uporabe takšnih in drugačnih manipulatorjev zvoka bi bilo treba premisliti bolje. Zasačili smo se pri napornem čakanju na pojavnost novih vzorcev in ob tem se je poslušalčev fokus preveč oddaljil od v resnici lepo nastavljenih melodij. Časovno odmerjenost uporabe efektov ima glasbenica sicer v malem prstu in tako se je res malokrat zgodilo, da bi izumetničen zvok usekal ven ob nepravem trenutku. So se pa nekajkrat ob muziciranju pojavile tudi zvočne sekvence, po katerih čelistka poprej ni posegla, in tako smo bili le še bolj zmedeni, od kod so prišli ti, najverjetneje prej nasneti nizi melodij. 

Prav tako je del koncerta zapela v angleškem jeziku, ki je na trenutke s stavki v stilu »Money is freedom« izpadel precej na prvo žogo. Do neke mere je za to kriv jezik, ki je povzročil oddaljitev od predhodnega izraza, zaznamovanega s tradicijo sevdaha. Vprašanja se porajajo tudi ob besednih zvezah in njihovi sporočilnosti, s katerimi kljub dobri nameri ni prodrla globlje.

Lakiko nas je s koncertom pospremila skozi valovito prostornost svojstvenega izraza, v katero je intenzivno posegla negotovost v smislu končnega izoblikovanja zvoka. Tekom dobre ure koncertiranja pa je zvokovno preobremenjenost koncertne dvorane nevtralizirala z dobrim poznavanjem inštrumenta in ličnim petjem.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *