Pričujoči tekst je nastal v sklopu ljubljanske edicije Centralala delavnice glasbene kritike, ki je trenutno v poteku. Pisci in piske besedil nosijo različno razvita predznanja in se v splošnem raztezajo od čistih začetnikov do že bolj zverziranih glasbenih novinarjev oz. kritikov.
*Piše Jan Kopač*
LAKIKO V KLUBU CANKARJEVEGA DOMA
Koncert Lakiko je zagotovo eden tistih, ki se ga je publika bolj veselila. Morda zaradi njenega preteklega nastopa v Cankarjevem domu ali pa zaradi nedavne izdaje. Morda tudi zaradi bližine kulturne vsebine njenega dela z našo lastno. Ne glede na razlog je bil Klub Cankarjevega doma poln in tak je ostal vse do konca, ko se je množica zgolj prelila na teraso, kjer je nadaljevala svoje odobravanje. Torej sklep, Ljubljana ima zagotovo posluh za tovrstno godbo.
Kaj pa pravzaprav je tovrstna godba? Da bi se izognili salonskim puhlicam, brez-vsebinskosti in splošni pasivnosti izraza. se za začetek spustimo v kratek opis. Lakiko je klasično izobražena čelistka s koreninami v Bosni, ki pa je svoje ustvarjalno in akademsko pot nadaljevala na inštitucijah zahodne Evrope. Njen kompozicijski in performativni pristop temelji na zankanju vokalnih in inštrumentalnih pasaž na čelu. To ji omogoča harmonsko širino, ki presega fizične zmožnosti dejanskega igranja. Posname lahko recimo perkusiven del, ki ga nadgradi s harmonskim okvirjem, v katerem lahko potem tudi večglasno poje. To seveda ni nov pristop. Od leta 2010 do danes smo bili priča neštetemu številu ustvarjalcev, ki so se bolje ali slabše posluževali take infrastrukture. Čeprav gre večinoma za indie glasbenike ali kantavtorje, so se looperji znašli tudi v bolj komornih miljejih.
Tak pristop pa kljub svojim prednostim pride s svojimi omejitvami. Kadarkoli imamo opravka z zankami, se kaj hitro zgodi, da celotna zadeva izpade v najboljšem primeru rigidno in v najslabšem pač dolgočasno. Kljub temu da je morala ustvarjalka za domačo nalogo verjetno predelati velik del zahodnega kanona, se to na koncertu večinoma niti ne pokaže. So trenutki, ko dejansko igra svoj inštrument, in slednji so definitivno najbolj svetle točke celotnega nastopa. Večinoma pa ne pokaže nobene novosti ali inovativnosti tako v svoji tehnološki infrastrukturi kot v kompozicijski formi. Prav nasprotno, si odvzame še tisti delček fluidnosti, spontanosti in naravnosti, ki bi ga imela, če bi nastopala zgolj z vokalom in čelom. Tako njen celoten pristop deluje kot fasada, ki zakriva obče pomanjkanje navdiha.
To se kaže tudi v tekstih, ki so izjemno površinski in naivni. »Time is money and money is time« je samo eden od verzov, ki naj bi delovali kritično do družbe, v kateri živimo, čeprav bi jih prav tako lahko napisal uporniški srednješolec, čigar pojmovanje upora izhaja večinoma iz fantazijske sage Star Wars. Lakiko skozi tekste aludira na svoje bosanske korenine, najbolj očitno morda skozi komad Sarajevo, ki se prav tako ponaša z liriko brez vsakršne globine. Verz »It’s a town where people are no longer people« kaže na ustvarjalkino razočaranje nad svetom, s katerim se poistoveti, vendar pa to razočaranje v kontekstu komada pokaže na izjemno plastičen način. Vibe je resničnostni šov, kjer tip nosi majico s Che Gevaro in keffiyah, medtem ko njegovi starši kasirajo milijone od prodaje orožja na globalni jug. Ni avtentično.
To nas pripelje do zadnje poante, ki zacementira našo pozicijo do Lakiko. Njen izraz ni avtentičen in vpet v določeno kulturo. Zgolj posnema jo. Melodične aluzije na sevdah in splošen melos, ki ga ustvarja, ne izhaja iz te tradicije. Tradicija, ki jo je ustvarjalka sprejela, je zahodni kanon. In s tem ni nič narobe. Prav nasprotno, kot performerka najbolj zasije ravno v trenutkih, ko pokaže svojo čutnost in obvladovanje čela. Kar zmoti, je to, da svojo originalnost in unikatnost sprovede na kulturno dediščino od zunaj navznoter. Ne pooseblja sevdaha znotraj polja tako imenovane klasične glasbe, temveč uporablja klasične tehnike za slabo reprodukcijo sevdaha. Ni niti eno niti drugo, ampak je v konstantnem procesu poskušanja postati. V konstantnem prepričevanju. Nič čudnega, da je v spominu najbolj ostal ravno komad, ki ga je kot kolaž sestavila iz delčkov kompozicij skladateljev zahodnega kanona. To je bil poleg kratkih inštrumentalnih kadenc morda še najbolj oseben trenutek celotnega nastopa, kjer je v ospredje prišla njena radovednost. Čeprav tudi tovrstni kolaži niso nič novega, smo tam lahko njeno ustvarjalno osebnost uzrli skozi sintakso njenih interesov.
