Ponedeljek, 15. september, in torek, 16. september 2025, Cukrarna, Ljubljana
Jasnost in nepretirano preizpraševanje slišanega, ki ostaja v mejah normale, se v kontekstu eksperimentalnega zvočenja, ki se prihuli iz takšnih in drugačnih virov zvoka, morda komu sliši kot nekaj skoraj nemogočega. Se razume, da bom slišano skušala secirati na lažje prebavljive izpuste, ki mi bodo zapolnili glavo in kljub preobremenjenosti tu in tam pustili tisti kanček občutka razumevanja tovrstne glasbe, četudi morda le navideznega, mar ne?
A kaj, ko ime samega ciklusa dogodkov Sound Explicit, ki sem se jih udeležila dva dni zapored, napotuje na nekaj nedvoumnega in preprosto nekaj, kar obstaja? Recenzentski pristopi so klicali po uokvirjanju, ki bi se sekundarno ukvarjalo z razčlembo, primarno pa s preprostim ponotranjenjem slišanega, opazovanjem načinov pestre improvizacije in raziskovanja ter z odkrivanjem eksperimentalnih zvočnih projektov, predstavljenih na letošnjem festivalu.
Otvoritveni nastop je izvedel Filip Šijanec, v Londonu živeči domači glasbenik in skladatelj, ki nastopa v eksperimentalnih post-rock in ambientalnih, z elektroniko prevlečenih zasedbah. Na odru bi se mu morala pridružiti Natasha Giordano, italijanska multiinštrumentalistka in raziskovalka zvoka v kontekstu notranjega prostora, a ji je višja sila preprečila prihod v Ljubljano. Namesto Giordano se je Šijancu na odru tako pridružil verjetno najbolj znan slovenski multiinštrumentalist Boštjan Gombač, ki je še pred pričetkom letošnje edicije Sound Explicit po prostorni in zračni dvorani Cukrarne požvižgaval, in s tem namignil na svoj nastop. S Šijancem je Gombač pred štirimi leti že sodeloval, in sicer sta v Londonu posnela skupen projekt z naslovom Cracks of Time. Pred pričetkom elektroakustičnega improviziranega performansa so se v moje polje zanimanja prikradle shematično razporejene odprtine oken ljubljanske Cukrarne in pravilno razporejene zvrtane luknjice, ki preplavljajo notranjo ostenje prostora. V nadaljevanju je bilo moč opazovati, kako se je zvok ujel vanje, jih na nek način še bolj poglobil, glasbenika pa sta dosegla, da so se materializirale v eno veliko odprtino, raje brezno, presenetljivo vabljivo in kličoče po pozornosti poslušalstva.
Z nastopom je pričel Šijanec sam. Njegov elektronski izraz z manipuliranjem zvoka, uhajajočega s prenosnega računalnika, je še vseeno vlekel na organskost.. Prisotnost mehurčkastih tvorb, odmevanja in ostalih nians, ki so težile k zemeljskosti, je namigovala na procese, ki se vršijo v najbolj skritih kanalčkih naših teles, prav tako pa tudi na procese, pri katerih človek sodeluje le kot opazovalec. Mestoma je delovalo, kot da nas nagovarja orjaška rastlina. Vsak je njeno zvočenje zaslišal po svoje, poslušanje pa je bilo kolektivno. Ob preklapljanju kablovja smo sledili, kako Šijanec kompoziciji dodaja nove resničnosti, eno izmed slednjih pa je utrdil Gombač, čigar prisotnost na dvignjeni odrski platformi je napovedal zvok žvrgolečih ptic. Z majcenim pihalom, na katerega je igral, je poskrbel za lično presekanje formacije vrtinčastih tonov Šijanca in s prisotnostjo nadrdranih, olesenelih, prelestnih in še z marsikaterim pridevnikom okrašenih zvokov do zadnjega trenutka uglašeno držal s Šijancem. Na točki, ko je Gombač presedlal na vpeljavo svojega glasu, se je ta ovil z nekoliko bolj melodično podlago. Ta je ličila na zvok, ki bi ga imele e-škotske dude z ravno pravšnjo dozo distorzije. Izmenjevanje in podajanje replik je šlo glasbenikoma zelo dobro od rok, še bolj kompaktne korenine pa je Gombač uspel pognati z implementacijo teremina, zvok katerega je stresal, stiskal, spuščal in ožemal, z zaokroženostjo, ki je prežemala vsak zvočni odtok, pa sta Šijanec in Gombač improvizacijo izpeljala do konca.
Sledil je solističen nastop kitarista, ki sliši na ime Gašper Piano. Predstavil nam je samosvoj pristop do slovenskih ljudskih pesmi, ki jih je uporabil kot medij, preko katerega je raziskoval različne oblike navdiha za izvajanje sodobne glasbe. Kot nam je pred pričetkom povedal, je slovenska ljudska glasba in na sploh izvajanje raznoraznih viž, ki se jih še danes učimo v šoli, nanj v otroštvu imelo kontra učinek, a z leti se je pričel spraševati o tem, na kakšen način ta vrsta glasbe z njim resonira v današnjem času.
V polje svojega raziskovanja je poleg reinterpretacije ljudskih skladb, kot so Marko skače, Prišel je zeleni Jurij, ponarodele Lipa zelenela je in ostalih vključil tudi tehniko tvorbe avtorskih skladb, navdahnjeno z ljudsko muziko. Tako nam je predstavil tudi dva svoja komada – Kukavica ter Roke in srca. Pri izvajanju repertoarja se žanrsko ni omejeval, in s tem potipal celo za trash metal elementi kitarskega ruženja, ki mu je včasih rade volje prisluhnil. Svoj inštrument je tekom celotnega nastopa sproti programiral novim skladbam po godu in se brez zamejitev premikal po celotni dolžini vratu inštrumenta, za odstop od konvencionalnih praks brenkanja in ubiranja pa poskrbel z rokovanjem z vijaki in spuščanjem uglasitve strun. S svojim izrazom je ostal speven in poljuden, pihajoč na slovensko dušo, zgoščenost raziskanega pa bi ponekod morda lahko izkoristil in razdelal še bolj. Eksperimentiranje z izpustom inštrumenta, torej igranje z zadušenostjo in drugimi raznovrstnimi nihanji zvoka ter pedalčkanjem je bilo popolnoma na mestu, kompozicijska forma pa je v aranžmajskem polju imela še nekaj malega prostora za razbohotenje. Je pa slušateljsko uho še vseeno z zanimanjem spremljalo nabrušeno brenkanje, venomer točno ubiranje strun v stilu finger picking in na sploh zagrabilo za nevsiljivost samega nastopa.
Delo zadnjega nastopajočega ponedeljkovega večera saksofonista Juliusa Gabriela stremi k razgaljenju glasbila izven njegovih meja. Razsežnosti cirkuliranega Gabrielovega zvoka so vključevale tako igranje najvišjih tonov kot tudi skoraj neopazne spuste k tistim najglobljim, s prisotnostjo brnečega dromljajočega šuma v ozadju. Masiven zvok je glasbenik držal v obeh rokah, hkrati je mestoma z eno klokotal z zaklopkami saksofona, spet z drugo pa po inštrumentu tolkel. Oklepajoč se zvoka, kateremu se je vidno popolnoma prepustil, je v nadaljevanju vrtinčil, na ustvarjene kaveljčke pa obešal tudi ritmične vložke udarcev na telo glasbila, ki so bingljali nad glasbenikovim razdajanjem. Zvočni prostor, v katerem smo bili poslušalci nemudoma dobrodošli, se je bohotil s svojevrstno nasičenostjo, a vseeno je v dvorani vršala zračnost. Z muziciranjem je Gabriel ustvaril zasnovo nekakšne membrane, katere rast in skorajšnje pretrganje je diktiral zvok inštrumenta, hkrati pa je ta formacija utripala z ozračjem, in si s tem prislužila čisto svojski pulz. Glasbeniku je prostor uspelo replicirati in ga kot po tekočem traku potiskati naprej ter ga v oprijemljivi obliki dostaviti vsakemu poslušalcu v preučevanje. Proizvodnja vzorcev muzicističnih tkanin si razparanja ni smela niti si ga ni znala privoščiti.
V torek so nas ob vstopu v dvorano Cukrarne pozdravili stoli, ki so dan prej hrbet kazali odru, a hkrati omogočali pogled na elektroakustično modularno glasbilo, nenehno v nastajanju, na katerega je v nadaljevanju zaigral skladatelj in multiinštrumentalist Milko Lazar. Lazarjeva kreacija, ki jo sam poimenuje kar Lazaronator, je stala na podiju dvorane v Cukrarni poleg omizja tonskega tehnika. Gre za sistem sintetizatorjev in elektroakustičnih resonatorjev, ki delujejo kot posebni zvočniki, katerih ohišje vibrira, to pa dopušča zvoku, da brez zadržkov prodira v prostor. V sredini ustvarjenega otočka kablovja, tipk in še česa je stal klavirski stol. Lazar je s svojo mašino brž ustvaril vzdušje, prežeto s škripajočo statiko in zvokom zanosnega prišraufovanja nadvse sfaširanega računalnika. Otroški komentar najmlajšega udeleženca koncerta »Kaj on dela?!« je bil tako povsem na mestu. Pogled s ptičje perspektive, ki bi nam razkril metode Lazarjevega zvočnega razstavljanja, bi v tistem trenutku deloval že skorajda kičasto, a vseeno smo si potihem želeli stopiti bližje in si ogledati, kaj za vraga vse počne.
Sintetizator se je na neki točki navlekel zvena nekakšnega distorziranega čembala, morda cimbal iz navidezne prihodnosti, ki je ostal zakoreninjen v takratni hip-sedanjosti. Z vključitvijo tega elementa je Lazar poskrbel tudi za sestavni del konstrukcije, ki bi jo lahko postavili v notno črtovje. Melodiko je v nadaljevanju razdelal, pri tem pa se oklepal strunskega zvoka in njegove grobosti ter tako presedlal na sintetiziranje godalu podobnih izpustov. Zunanja sistematičnost kompozicije je presenetila, saj se je odrisala v posameznih slikovnih odsekih, ki so delovali kot del nekega cikla. Že izpuščen zven so njegovi nasledniki vzeli v zakup in se nanj odzivali, na sploh pa je tekom celotnega nastopa Lazar delal na razmontiranju zvoka na fragmentarne opilke, vseskozi prevlečene z dobršno mero minimalizma.
Četudi je rotacija prizorišča glede na prvi večer dogajanja bila najverjetneje izvedena predvsem iz logističnega aspekta (pospravljanje te Lazarjeve tvorbe se je namreč nadaljevalo še med drugimi koncerti tisti večer), pa se je z vidika poslušanja izkazala za precej posrečeno postavitev. Do naših uhljev je zvok namreč prihajal od zadaj, saj so tam nad dvignjeno odrsko platformo bili montirani zvočniki, s tem pa se je ustvarila zanimiva razdelitev, ki jo je v celoto spojil naš sluhovod in njegova navzočnost. Dobili smo občutek, da se na nek način nekaj dogaja v bližnji daljavi, a se hkrati vse skupaj udejanja pred našimi očmi. Zvok nad nami zaradi svojega uhajanja na noben način ni izvajal kakršnegakoli pritiska. Od zadaj nas je nevsiljivo pospremil bližje k Lazarju in s tem zvabil v objem sistema sintetizatorjev in kablovja, tako pa zaobjel prostor in vzpostavil dialog med samo tvorbo zvoka in njegovim uhajanjem, ki bi s pozicijo zvočnikov nad Lazarjevo kreacijo bil nekoliko otežen.
Ko smo se po prvem koncertu vrnili s takšne ali drugačne pavze, nas je pričakala rotacija sedišč, ki so zopet gledala v dvignjen oder. Sledil je nabit, uglašeno razštelan in prav čedno razmesarjen nastop francoskega kitarista Juliena Despreza. Brez kakršnegakoli obotavljanja je dokazal, da je zamejevanje pri igranju njegovega inštrumenta vse prej kot pa prisotno. Uhakljal nas je s svojo tehniko uporabe pedalov z efekti. Za uspešno izvršitev se je v soju utripajočih, norečih luči usedel ter tako lažje operiral in intenzivno stopicljal po pedalih. Tapkanje z nogami je bilo konstantno, nasičeno, skromen pa prav tako ni ostal z manipulacijo strun svoje kitare. Popolna skurjenost zaigranega je poskrbela, da smo se večkrat ozrli in se prepričali o njegovi moribetni priklopljenosti na električnega pastirja. Desprez je ven bezal nepojmljive zvoke, v primerjavi z vsem ostalim slišanim na letošnji ediciji Sound Explicit pa je bil njegov potop najintenzivnejši. Zopet smo bili priča glasbenemu dialogu, ki pa se je tokrat vzpostavil med inštrumentom in nasnetim ritmiziranjem v podlagi. Če so ostali nastopajoči Cukrarno prevzeli z zvočenjem, jo je njegov zvok stisnil in zmaličil, pri tem pa s svojo neumornostjo ostajal fascinanten. Svoj nastop je zaključil z golim zvenom tedaj ne več priklopljene kitare, s tem pa poskrbel za kontrastno sklenitev slišanega.
Po celostni razčlembi kitare je letošnji Sound Explicit zaokrožil nastop domače didžejke Lune Brinovar, ki ustvarja pod imenom Nulla. S svojim eksperimentalnim elektrom si je prislužila zbrano pozornost tedaj sicer že nekoliko zdesetkane publike. Z izjemno očiščenimi izpusti zvoka je poskrbela za nadvse ustrezen zaključek festivala. Ustvarjala je vodnate pasaže in postregla z nadvse prijaznimi tvorbami. Eterični deli so se ustrezno križali s tistimi bolj ošiljenimi, tekom celotnega seta pa jo je spremljala kapljica utekočinjenega eliksirja zaobljenih mehurčkastih zvočnih molekul. Nulli nas je uspelo pospremiti do trenutka, ko smo si dovolili zapreti oči in se prepustiti zajetju valov njene glasbe. S svojo neinvazivno veščino dostavljanja zvoka je pregnetla naše že nekoliko prežgane sluhovode. Uspela je dostaviti skladovnice, polne uglajenih težkokategornih zankanj, ki jih je utrdila z zvrhano merico zavitih, prepletenih izlivov zvoka.
Nadvse zanimiva in udeležbe vredna letošnja edicija Sound Explicit je poskrbela za prav prijetno zadovoljitev prisotnih sluhovodov, ki so se v prvi vrsti otepli občutka nepripadnosti in samim sebi dokazali, da s poslušanjem samosvojih glasbenih potez k večji svobodi težijo tudi sami.
