Petek, 12. september 2025, Klub Gromka, AKC Metelkova Mesto
metelkova dom
drugačni kulturi vsej
še eno praznuje.
Z glavo, utripajočo od premlevanj, ki so se nabrala tekom dolgega tedna, in željo po enem res dobrem koncertu, ki mi bo pomagal sprazniti možgane, sem se v petek, 12. septembra, podala na pot v ljubljansko stekališče stare in nove alternativne kulture, ki je letos obeležilo že 32. obletnico zasedbe in okrogla tri desetletja svojega delovanja. Moj cilj? Obletniška edicija cikla Odprto v klubu Gromka, kjer bodo to noč nastopili Matthias von Strumberger und Seine Jugend. nevem nevem ter It’s Everyone Else. Čeprav bom nastopom tokrat priča prvič, vem, da gre za zasedbe, ki so navduševale generacije recenzentov pred mano. Večer kakovostne zlovešče distorzije, razpaljenih rifov in razvratnih vokalov njihovih komadov bo tako perfektno zdravilo za odstranitev obremenjujočih misli!
Ko je ura odbila konec tonske in so se zapahi pod zloglasno leseno streho razklenili, sem iz žepa privlekla par čepkov in prestopila prag prizorišča. Prostor je bil še brez publike. Na stropu cevi, po stenah zarjaveli aluminijasti znaki, lučkarji zaprti v kletko. Vse zavito v temo, ki so jo le malo obarvali modro-rdeče-zeleni odtenki zatemnjenih odrskih luči. Prostor kot nalašč za večer hrumenja, razbijanja, drgnjenja; za spektakel kaosa, turobnosti in tesnobnosti.
Prvi so oder zavzeli člani Matthias von Strumberger und seine Jungend, ki so s svojo surf do punk-rockersko prezenco nabrali publiko in razvneli njene člane, željne eksplozivnega plesa. Prve vrste so se zvijale v ekscentričnih manevrih in z rokami, oblikovanimi v značilne rock-and-roll geste, rezale po zraku; slušatelji zadaj pa smo nekoliko bolj statično uživali v performansu pred nami.
noise z besedo
očaral bo dvorano
tako kot nekoč.
Po krajši pavzi na zraku se je hala ponovno napolnila in na oder so se razporedili člani širokožanrske besedno-zvočne zasedbe nevem nevem. Čisto na levi je svoje mesto našel kitarist Blaž Božič, med drugim znan po svojem breakcore-glitchcore projektu SsmKOSK, poleg njega si je sintisajzer z modularci postavil Klemen Šali aka Mono Scarves, za njim Samo Pavlica Linč, na bobnih pa nekoliko na desno še Martin Ukmar s svojim električnim basom, čisto na desnem robu odra pa je svojo električno violino ogrevala še Nastja Janžekovič. Kje pa je vokalist? Kje se skriva Dejan Koban? Še preden smo dobili odgovor na to vprašanje, so inštrumentalisti že zagodli po svojih napravah, čez njih pa je začel odmevati Kobanov glas, ki je naznanil: »Otroci bodo izvedeli zadnji.« Prostor je v trenutku zajela doneča atmosferičnost Šalijevih sintisajzerskih temeljev, temačno zavijanje elektronsko inštrumentalne večplastnosti in utesnjujoča veličina Kobanovih besed. Obraze so nam obarvale ostre odrske luči, ki so dinamično preskakovale med odtenki krvavo rdeče in zlovešče modre. Telo pa se je stresalo v sunkih gromeče ritem sekcije. Po koncu prvega komada je bila dvorana že docela napolnjena z večgeneracijsko publiko, željno presunljivih verzov in grabečih zvenov. Tako kot nekoč.
Koban se jim je pridružil v sredini njihovega drugega novega komada z naslovom Moja dežela. Na oder je pritekel po koncu distorzirano semplanega komada iz akcije »Slovenija, moja dežela«, ki je presekal sicer no-waversko do noisersko podlago kričeč: »A drkate kaj name?« Skladba naj bi po njegovih besedah predstavljala direkten napad na desničarsko srenjo, ki si prisvaja osamosvojitev naše države. Tekom večera pa so predstavili še drug nov komad Ujčkamo nasilje o genocidu v Gazi. Tako je apolitični band z venomer političnim izrazom obudil svoje preteklo udejstvovanje na aktualni tematiki. Celoten nastop pa je postal kompilacija najnovejših izrazov, tistih starejših hrupnih ekspresij iz Čisto malo ljudi in tistih še starejših razdiralskih zvočnih podob iz demo posnetka …vem da…
Ansambel je oder zadnjič zasedel pred tremi leti in po zapisu na njihovi facebook stani so se prvič ponovno sestali v juniju, torej pred tremi meseci, a to je bilo očitno dovolj, da so se ponovno povezali in na ta petkov večer Gromko stresli kot poenotena uigrana celota. Publika pa se je na to navdušeno odzvala. Ob hreščečem zavijanju noisa smo obnemelo strmeli, ob bolj ritmičnih razpizdenih hardcore sekcijah so nekateri jezno boksali in brcali v moshu, ob Kobanovih ekspresivnih gibih in odrski prezenci pa smo se naslajali. Sivim pramenom in pavzi stran od skupnega igranja navkljub so publiko očarali, zato smo jih z odra pospremili z bučnim aplavzom.
zadnja postaja
kriki, srd in tesnoba
brez usmiljenja.
Zadnja sta razgreti oder zasedla industrialni do hardcorovski dvojec It’s Everyone Else oziroma Lucijan Prelog in Pika Golob. Šibko osvetljeni oder, ki mu svetlobo zagotavljata le dve ledici na tleh, minimalistična postavitev z dvema sintisajzerjema na sredini in sedaj v še gostejšo temo odeto stojišče. Vse je nakazovalo na to, da bo zadnja točka večera izrazito upodabljala mračnost, morbidnost in zamorjenost svojega glasbenega izraza. Člani publike smo se ob pogledu na oder pripravljali na turobno, osamelo in melanholično čustvovanje, ki ponavadi spremlja zvene njunega nadžanrskega muziciranja. Na odru sta se pojavili dve senčni podobi, ki sta takoj našli svoji mesti pred inštrumentoma.
Distorzirana glasova, rezko-zavijajoče hardcorovsko bobnenje in široko razlegajoče se razvlečene industrialske podlage so v trenutku popolnoma napolnili prostor. Ker nas je bilo slušateljev tokrat manj kot na prejšnjih točkah večera, je prostor in z njim tudi zvok nenadoma zrastel, se zgostil in vsakega od poslušalcev odel v celofan tesnobe ter nam na ušesa posadil slušalke osamljenosti. Zatemnjeni figuri pred nami sta sedaj stali, sedaj zamenjali svoji mesti pred sintisajzerji, vsake toliko pa se predajali odsekano-zavijajočim gibom v hektičnem ritmu. Hipnotizirani od (pomanjkanja) dogajanja, smo samo obnemelo opazovali, zadrževali sapo in doživljali vsako hrumečo noto posebej. Ko smo že skoraj našli mir v intimni izkušnji svojega tesnobnega ovoja in se sprostili v vseobsegajoči temi, je ponovno zagromelo. Komade z njunega zadnjega albuma Pirouette so zamenjali tisti s predhodnih plat Heaven is an empty room in Is it me?. Razvlečene doomerske melodije so zamenjali gromeči kriki bolečine in ostro hrumenje srdu. Duo nam je še tesneje zategnil naš kokon in nas brez usmiljenja zagrabil za vrat, da smo ponovno izgubili sapo. V tem viharju negotovosti so se aktivirali naši preživitveni nagoni. Otrdeli smo obstali na mestu brez ene misli v glavi, popolnoma osredotočeni na oder, čakajoč na naslednji pretres. Šele ob poslednjem tresku in kratkim izdihom Pike: »Hvala,« smo bili izpuščeni iz naših tesnobnih oklepov. Po slabi uri smo spet lahko vdihnili s polnimi pljuči in si raztegnili naše zatrdele okončine.
Večer sem zaključila s sprehodom preko obljudenega dvorišča nekdanje vojašnice in neobremenjeno opazovala dobro poznane impresije. Tokrat z večjim užitkom kot ob prihodu. Gruče čakajoč na poceni pivo pred Jallo Jallo, razposajena množica okrog vodnjaka, pripravljena na celovečerno obletniško rajanje, skupinice, posajene na okoliške robnike, zvijajoč si obredne dihalne rekvizite. Glava je bila izpraznjena vseh obremenjujočih misli, ušesa pa prijetno utrujena po večeru glasnih doživetji. Prek moje lobanje je odmevala le še hvaležnost za preproste surferske rife, očarajoč prelet robatega zvoka in napaljene besede ter intimno doživetje ob hrumečih zvočnih pokrajinah.
