Mitja živi glasbo. Je njen aktivni poslušalec, bralec, premišljevalec, organizator. Zdaj deluje iz Bistrice ob Sotli. Iz obrobja, daleč od centra, izven katerega na videz ne obstaja nič pomembnega, a brez katerega glasba ne bi ubrala novih, trmasto samosvojih poti. Tu tudi nastaja glasba. Glasba, ki ga navdušuje. A ta glasba kot on preizprašuje utečene sisteme in načine. Po koncertnih serijah Mariboring, Sunday noise, Improcon kongresu, srečanjih The Rezidentess je zdaj naredil še korak naprej. Z bratoma Drašler je ustanovil založbo Non-Aligned.
Kako se je od otroštva razvijal tvoj glasbeni okus?
Prek radia, presnetih kaset v osnovni šoli in cd-jev prek kataloga Svet glasbe konec osnovne šole, do DJ-jev v celjskem KLjUBU v srednji šoli in nabora dveh cd-tek v Celju. Sledi naročanje muzike prek katalogov, pošiljanje šilingov v avstrijski Napalm Records in nemški Nuclear Blast. Potem je prišel internet in smo odleteli najprej z online naročili pri ljubljanskem Rec Rec-u. Potem pa se pojavijo download piratski kanali, kjer se začne žanrski preskok iz metala na vse strani zgodovinske glasbene zakladnice.
Kateri je bil tvoj prvi najljubši bend? Katera je bila prva kaseta, plošča, ki si si jo kupil?
Prvo kaseto mi je kupila mama v celjski Melodiji: Use Your Illusion I in II GNFR-ja, moj prvi samostojni nakup, za katerega nisem povedal staršem in tudi nisem imel denarja, da bi ga plačal, je bilo naročilo prek telefona iz kataloga Svet Glasbe: Roots Sepulture.
Sepultura prvi najljubši bend, potem so prišli Morbid Angel, Dark Throne in tako naprej po poteh death in black metala, vmes redno Nirvana, potem se zgodijo Cypress Hill in Disciplin A Kitschme in pomemben vmesni pretres Alienova Leva Scena in potem še enkrat ob pravem trenutku Smetana za frende. Obdobje Duba in roots muzik ob bluesu in afriki. S tem se odpre žanrska odprtost, kar pomembno vpliva na to, da si dovoljuješ poslušati raznolike plošče, četudi se te dojema kot pripadnika določene scene in nimaš sogovornika za pogovor o vsem skupaj. Prva vinilna plošča pa konec 90-ih zasedbe Bathory Blood Fire Death.
Je glasba, ki sta jo poslušala starša, kaj vplivala nate? Ste sploh poslušali glasbo doma?
Ne. Poslušal se je radio. Na podstrešju je sicer bila zbirka plošč, ki pa sem jih kot otrok kot frizbije zmetal skozi okno.
Kdaj in zakaj te je pritegnila drugačna, improvizirana in hrupna glasba?
Hrupna od kar pomnim, drugačna od kar pomnim, improvizirana od koncerta Zlatka Kaučiča v Kulturnem domu Bistrica ob Sotli.
Kdaj si se zavedel, da želiš aktivno sodelovati v svetu glasbe? Kako so potekali prvi koraki?
V 4. razredu OŠ je učiteljica opazila moj walkmen in mi predlagala referat o tem, kaj poslušam. Pripravil sem referat o GNFR na podlagi informacij, ki sem jih dobil iz revije PIL in tiste prve kasete. Prinesel sem plakat in kasete ter naredil predstavitev v razredu. Kasneje bolj zares pa s prvim obiskom Sajete v začetku 2000, takrat je kliknilo, kje in kako želim delovati in živeti. Tudi sami smo takrat že vzpostavljali outdoor produkcijski prostor, ki je bil podlaga za vse nadaljnje podvige. Vzpostavljati prostore svobode, izraza, komune, utopične klasike, ki se lepo podajo k odkrivanju nečesa nerazložljivega ob prebiranju Castanede in konzumacije različnih muzik. Potem je prišlo v času študija delo na Maršu in kasneje v mariborski Pekarni, Gustafu, kjer se oblikuje način nadaljnjega delovanja.
Si bil del kulture presnemavanja glasbe na kasete? Kako si to takrat dojemal in kako gledaš na to obdobje danes?
Da, ampak odraščal sem na Kozjanskem, tako da je izbor bil omejen na to, kar so snemali vaški rokerji (Zabranjeno pušenje, Partibrejkers, Psihomodo pop, grunge). Da je bilo možnoprek pošte vzpostaviti stik z ljudmi od drugod, v tistem času nisem vedel, tudi fanzinov ni bilo na vasi. Smo pa kasneje začeli s playlistami na Winampu, ki ga v klubu in doma uporabljam še danes. Playliste smo potem snemali na cd-je, ki smo jih imeli v tistih torbicah ponavadi vedno s sabo, kasneje pa v avtu.
Danes je vse dosegljivo takoj, a zdi se, da v poplavi vsega ljudje ne iščejo, ampak so še bolj dovzetni za predloge algoritmov. Se ti zdi, da lahko algoritem nadomesti glasbenega novinarja?
Nikakor.
Kakšen je tvoj odnos do novih tehnologij serviranja glasbe, ki glasbenikom večinoma ne odreže pravičnega kosa pogače? Ali misliš, da obstaja pravičen model, s katerim bi bili vsi zadovoljni?
Verjetno obstaja. Sam streaming servisov ne uporabljam, tudi YouTuba ne. Do YouTuba imam še posebej čuden odnos, ker so mi od nekdaj šli na k**** predrzneži s svojimi bednimi izbori v javnih prostorih, ko se je pojavil internet in je dobil vsak vaški bar računalnik. Tudi na zabavah in druženjih nisem nikoli hotel izbirati muzike z YouTuba. Prav tako pričevanj, da na tak način odkrivajo novo muziko, nisem kupil. Kje je potem vsa ta nova muzika, ki jo odkrivate, če vedno znova in znova izbirate en in isti korpo crap? YouTube terorizem smo takrat temu rekli.
Kako komentiraš dogajanje okoli Bandcampa, prodajo družbi za licenciranje glasbe Songtradr?
Ne komentiram.
Včasih za kakšen album rečemo, da ni na prvo žogo in da počasi zleze pod kožo. Se ti zdi, da ima v teh časih, ko je naša potrpežljivost kratka, pozornost še bolj, želja po takojšnji zadovoljitvi pa neskončno velika, za poslušalca zahtevnejša glasba sploh možnost, da se usede v njegova ušesa?
Seveda, tam, kjer obstaja vse to, kar naštevaš: potrpežljivost, pozornost, empatija. Tam, kjer ne obstaja, pač ne, tam ni ničesar.
Kako ti danes iščeš novo glasbo? Kaj mora imeti glasba v sebi, da te premakne, da jo poslušaš? Kdaj in zakaj obupaš nad slišanim, da pritisneš gumb naprej?
Berem, poslušam, se redno vračam k že slišanemu, primerjam. Ko me nekaj spet pripelje do posnetka, ki sem ga samo preletel, dam še eno šanso. Izbrane stvari tudi kupim na fizičnem nosilcu, a sem finančno zelo omejen.
Lahko navedeš nekaj spletnih naslovov, ki so tvoj vir za poslušanje glasbe?
Bandcamp in v preteklosti blogi, ki pa jih ni več toliko. Večina posameznikov se je prestavila na Substack, Patreon in podobne platforme. Redno spremljam delo posameznikov kot so Neil Kulkarni, Phil Freeman, Charlie Looker, Daniel Spicer. Od platform pa večinoma klasike: Freejazz blog, Angry Metal Guy, Bardo Methodology in nekaj piratskih. Lahko pa razkrijem nekaj trikov, ki jih uporabljam pri poslušanju materiala in polnjenja bazena za sestavljanje playlist: Whats in My Bag by Amoeba in Optimal Records Hoot. Pri prvi glasbeniki razkrivajo svoje vplive in preference kot poslušalci v kalifornijskem record shopu v drugem pa šefe munchenskega record shopa enkrat mesečno predstavi, kaj je novega v trgovini.
Kaj se trenutno največ sliši iz tvojih zvočnikov/slušalk? Nove in stare stvari.
Trenutno prvi posnetki Celtic Frost v avtu (Hvala On Parole.), doma pa diskografija Die Enttäuschung, ker sem še vedno pod vtisom izjemnega koncerta The Electrics na zadnji letošnji Defoniji. (Hvala Miha.) Od novih plošč pa Aesop Rock, Marina Herlop, Lenhart Tapes, Adam Semijalac, Marthe Lea Band, Andreas Roysum Ensemble. Ponavadi pa death in black metal in ostali odvodi heavy muzik, drone, noise ter novi in stari hip hop, ko sem sam, ko smo vsi doma pa večinoma RŠ, MARŠ, KEXP, free jazz, afrika, folk, pop, blues, dub, nekaj prostora pustim še ostalim članom družine. Je pa muzika v gospodinjstvu prisotna ves čas in vseh smeri, tako da je časa dovolj in spekter širok. Tudi ponoči. Slušalke redko, ker mora zvok biti prisoten v prostoru, če pa že, pa v slušalkah največkrat pregled novih izdaj na Bandcampu pred spanjem, večinoma hip hop in metal. Od jazza pa večno odkrivanje zapuščine 60-ih in novi odvodi, ki se naslanjajo na tradicijo.
Kako raje poslušaš glasbo, analogno ali digitalno? Kako doživljaš eno in drugo glasbo?
Oboje. V osnovi pa analogno bolj (i)zbrano in namensko ter naglas, digitalno, ko raziskujem, torej poslušam nove stvari. Žanrsko imam različno muziko tudi glede na nosilce. Hip hop največ na cd-jih in digitalno, nove izdaje, free jazz, obskurne, re-izdaje, zg. klasike in nekaj metala na ploščah, večina metala, duba, na cd-jih, na kasetah pa večinoma eksperimentalno in noise. Je pa pri zahtevnejših muzikah poseben občutek, ko ti jo servira radio in nepričakovano zapolni bivanjski prostor z albumom, ki ga nisi sam izbral, ploščo, ki jo je izbral nekdo drug in je namenjena tebi kot poslušalcu, in tako vstopa v prostor in v trenutku spremeni situacijo. Zato smo lahko zadovoljni z Radiem Študent in oddajami Tolpa Bumov, DJ Grafiti, Razširajamo obzorja, ki se posvečajo izdelkom v celoti ali predstavljajo opuse itd. Primer: sobota popoldan, oddaja razširjamo obzorja s ploščo Tima Buckleya Starsailor v celoti – neprecenljivo, sobota se je odvila drugače, kot bi se brez tega momenta. (Hvala Luka Hreščak.) Glede novih muzik, primer 2: nove metal izdaje na KEXP ob nedeljah zjutraj. In seveda ultimativni Rhyme Kickers vsak četrtek zvečer.
Spremljaš glasbene založbe? Katere bi izpostavil in zakaj?
Rogue Art-jazz, Terratur Posessions – black metal, Analog Africa – zaradi re-izdaj z meni ljubih področij. Nyege Nyege – zaradi drznih kombinacij, Backwoods Studioz – zaradi produkcije in lirike, Sublime Frequencies in Sahel Sounds – zaradi izbora, International Anthem – ker jih dojemam kot generacijske junake in ker so bazirani v Chicagu, Griselda – ker so me ponovno potunkali v svet gangsterjev, Pingipung – zaradi posebne čudaškosti, Mississippi records – vse jasno, Death Is Not The End – čudovit izbor folk glasbe, Motvind – ker so generacijska ekipa, s katerimi sodelujemo in razvijamo odnos. In še bi lahko našteval, vsaki od teh bi lahko dodal še deset in več sorodnih.
Koliko je pomembna filozofija, način delovanja glasbene založbe? Kaj pričakuješ od založbe?
Nimam posebnega odnosa, ko se v tisku, blogih in record shopih pojavljajo izdaje določenih založb, pridejo na moj radar. Nisem pretirano fanatičen ali obsesiven glede posameznih založb, niti se ne poglabljam preveč v samem štartu, je proces vzpostavljanja odnosa. Ko me zalagajo več let, se poglobim in začnem redno spremljatI. Od založb bi si želel, da bi izdajale manj stvari, da bi nam dali več časa med izdajami in večkratno poslušanje izdaj. Zdaj pa nam dajejo občutek, da moramo skonzumirati čim več, tudi to me včasih odvrne in na kakšno namerno pozabim, čeprav se kaj hitro vrnem.
Veliko tudi bereš o glasbi. Katere so knjige, ki bi jih svetoval ljubiteljem glasbe?
Daniel Lake: USBM, J.R.Moores: Electric Wizards
Dan Charnas: Electric Wizards, Neil Kulkarni: The Periodic table of Hip Hop
Lizzy Goodman: Meet me in the bathroom
Phil Freeman: Ugly Beauty, Richard Koloda: Holy Ghost
Jim Ruland: Corporate rock sucks
Ian Preece: Listening to the wind
Ian Winwood: Bodies – Life and Death in Music
Katera knjiga te je najbolj navdušila in zakaj?
Najprej Milesova klasika , potem pa še My Infamous Life: The Autobiography of Mobb Deep`s Prodigy, ker te obe popeljeta in od blizu predstavita določeno obdobje, delovanje glasbene industrije, posameznikovo življenje ter razvoj žanra samega. Kasneje še A power Stronger then itself Georgea Lewisa, ker je A.A.C.M. zame inspiracija, tako za poslušalca kot aktivistu. V zadnjih letih pa Sing Backwards and Weep Marka Lanegana in Ten thousand apologies: fat white family and the miracle of failure Liasa Saoudija. Ker gre za podobnost med obema v direktnem opisovanju stanj ob uporabi in zlorabi drog in alkohola, ker po prebiranju na eks stakneš mačka, odtegnitveno krizo in ti gre malce na bruhanje. Ker si blizu dogajanja v dveh različnih obdobjih, ki sta zaznamovali generacijo poslušalcev in ustvarjalcev. Pred kratkim pa Music is History Questlovea, ker vleče vzporednice po obdobjih (letih) med svojimi spomini, izdanimi albumi in zgodovinskimi dogodki v Ameriki.
Zadnja knjiga, ki si jo prebral?
Berem več knjig hkrati, po koncertu Eyehategod sem na hitro posegel po Official Truth Rexa Browna, da sem še malce raztegnil ta southern smrad po riffih, dimu in alkoholu. Pred tem še This Woman`s Work: Essays on music Sinéad Gleeson & Kim Gordon. Trenutno pa Henry Cow: The World is a problem Benjamina Piekuta.
Na glasbeni sceni deluješ kot organizator, povezovalec ljudi in mislec. Nikoli se ne ustaviš in vse je prostovoljno delo brez finančnega povračila, ki bi ti omogočalo plačilo vsaj osnovnih življenjskih stroškov. Kaj te motivira, da vseskozi vlečeš ta voz naprej?
Saj se ustavljam in padam in tonem in ves ta šit. Splezam ven. Poslušam, komuniciram in sprejemam. Verjetno me motivira trepljanje po ramenih, kar je še kar bedno. In pogovori z ljudmi, interakcije, ki so na meji psihoterapije ali pa jo že prestopajo. Prispeva pa tudi interakcija in komunikacija s posamezniki izven glasbenih scen, ker razkriva bedno praznino življenja na površju in v sistemu, kjer lahko poleg osnovnih življenjskih stroškov plačaš še kaj več, a je to tudi to. Motivira me skupnost in dokaz, da je možno postavljati humanizem pred kapital in tržno logiko. Motivira me političnost v tem načinu življenja in moč in kontrola nad lastnim biti. Motivira me pesek, ki nastaja ob delovanju, pesek za v motor kapitalizma. A moje prostovoljstvo se iz leta v leto krči; ker to delo dojemam kot način življenja in ne kot kariero ali obrt, se nisem nikoli potegoval ali boril za različne načine zaposlitev, tudi za status nisem nikoli zaprosil, temveč sem s samim delom in predanostjo hotel pokazati možne poti, ki pa jih redko kdo vidi in razume, zato s takšnim načinom delovanja kaj kmalu začneš ogrožati različne karierne agende in posledično ostaneš sam. Tudi utopične možnosti, da bodo odločevalci prepoznali vrednost in pomembnost prostovoljnega dela na področju organizacije drugačnih muzik in ti vsaj omogočali nadaljnje delovanje, je le to – utopija. Ko sem večkrat padel v brezno in znotraj različnih organizacij naznanil, da ne morem več in da se poslavljam, sem v odgovor največkrat dobil »škoda, in hvala za sodelovanje«. Nihče pa ni nikoli vprašal, zakaj in kako vseeno naprej. Res so redki, ki bi razumeli.
Če si začel s koncertnimi cikli Mariboring, Sundaynoise in nadaljeval s platformami za povezovanje glasbenikov Improcon in njegovim odvodom Rezidentess, se zdi založba logičen korak. Zakaj založba v teh časih, je še sploh potrebna?
Založba kot skupen projekt z Vidom in Joštom Drašler, ker je založba po vseh teh letih sodelovanja in komunikacije, pretresanja projekt, v katerem želimo dokumentirati določeno muziko, se o njej pogovarjati, jo misliti in hkrati spoznavati polje založništva, kot ga dojemamo sami. Po drugi strani pa tudi novo področje delovanja zaradi začasnega odmika od koncertne organizacije, ker potrebujem(o) nove prostore in izumljanje novih načinov delovanja s posamezniki, ki razumejo, potrebujejo in si želijo novih produkcijskih prostorov.
Če se prav spomnim, si za ustanovitev založbe Non-Aligned prodal nekaj vinilk iz svoje bogate zbirke. Si zagon založbe in izdajo vinilke financiral tudi s sredstvi javnih razpisov?
Taka je bila prvotna ideja za še eno norost – odprtje record shopa v Bistrici ob Sotli, ki bi deloval tudi kot založba in radio, pa je covid prekinil vse takratne že dodobra izdelane plane, povezane z več različnimi prostori v okolju, a po covidu niso bili več na voljo. In tudi odnosi so se precej spremenili, posamezniki smo se spremenili, okolje se je spremenilo, individualizem je s covid sranjem dobil mega booster. Ostala nam je samo ideja založbe, toda ne povezana s fizičnim prostorom. Za prvo izdajo sva se z Vidom napotila kar v pisarno bistriškega župana in zaprosila za sofinaciranje, na kar je pristal in to je bilo prvo zagotovilo, da smo sprožili proces, masteriranje posnetkov in pošiljanje le teh v tisk. Kasneje je iz same ustanovitve in prve izdaje nastala ob izidu tudi turneja, za katero je sredstva priskrbel Jošt prek projektnega razpisa Ministrstva za kulturo. Zbirke pa nisem zmogel prodati, nasprotno dodal sem nove naslove.
Kakšen je tvoj odnos do teh razpisov? Kako bi družba lahko bolje podprla umetnost? Se ti zdi to sploh potrebno in zakaj?
Z razpisi za glasbeno področje sem se največ ukvarjal v času delovanja v mariborski Pekarni, v dvorani Gustaf, kasneje tudi v Klubu Metulj, vendar so odgovori komisij postali tako ponižujoči do mojega delovanja, da sem s prijavami v celoti prenehal leta 2017. Tako kot umetnost lahko tudi predstavljanje in omogočanje nastajanja umetnosti prihaja iz potrebe, nuje. Družbi ali državljanom bi lahko umetnost udarjala iz vseh smeri na redni bazi, da bi lahko spoznali, da jo potrebujejo, in bi jo iz nuje začeli podpirati in omogočati, vso ostalo navlako pa bi s prezirom zavrgli in tako prezračili prostore. Podpora je nujna in obstaja več načinov, a potrebnih bi bilo kar nekaj poenostavitev in drugače formiranih komisij. Ampak ne morem več misliti teh konceptov, ker so se stvari precej spremenile v zadnjih nekaj letih.
Od kod ime založbe Non-Aligned? Kakšna je njena filozofija, koncept?
Založba je samo en del organizacije Non-Aligned Music, ki zajema še produkcijo in distribucijo, pa tudi booking v določeni meri. Filozofija je naš način delovanja v zadnjih petnajstih letih. Koncepta ni. Ime je samo po sebi dovolj, ne potrebuje dodatne razlage, od kod in zakaj.
Delaš vse sam za založbo?
Ne. Založbo ustvarjamo, postavljamo in mislimo skupaj z Vidom in Joštom Drašlerjem. Delo še strukturiramo, spoznavamo in poskušamo deliti.
Kako vidiš odnos med glasbenikom in založbo? Kaj mu lahko založba ponudi, saj lahko na spletnih platformah sam ponudi svojo glasbo brez posrednika in se dogovarja za koncerte?
Odnos in skupni pogled v razpoke v sistemu glasbenega sveta. Skupno iskanje poti, da posneta glasba najde pot do poslušalstva, ki glasbo potrebuje. Kot rečeno, je Non-Aligned ob založništvu tudi produkcija, distribucija in booking, zato se kot založba ukvarjamo tudi z vsemi temi rečmi in odnos gradimo na vseh teh področjih.
Prva izdaja založbe je vinilka Drašler Røysum Tria z naslovom BorderlessSoutheastofTheNorth. Zakaj si izbral ta posnetek?
Ta trio smo izbrali zaradi odnosa z Andreasom, ki se je razvil v zadnjem obdobju njegovega gostovanja pri nas, posnetke pa sta izbrala Vid in Jošt skupaj z Andreasom.
Izdajo plošče je pospremila turneja tria, ki je nastopil v Bistrici ob Sotli, Zagrebu, Ljubljani in Berlinu? Kakšni so bili odzivi na turneji, kako je potekala?
Turneja je bila pomembna zaradi časa, ki smo ga preživeli skupaj več dni, in s tem dobili prostor, primeren za razmislek in poglobitev odnosov, tako med nami kot tudi s prijatelji in kolegi z berlinske scene, s katero smo povezani iz obdobja Improcona in The Rezidentess. Prav poseben občutek je, ko se z novo agendo podaš na pot, na kateri te pričakajo znani akterji, poslušalci in v določen obsegu tudi domača diaspora. Vsi koncerti na turneji so bili zvočno in vsebinsko različni in so se kot taki lahko zgodili tudi zaradi specifike prostorov. Posebej bi izpostavil prvi in zadnji koncert na turneji. Torej Westgermany Berlin, kjer je bil res dober obisk in srečanje z nekaterimi starimi znanci s scene in z domačo diasporo tako s scene kot izven. Zvočno pa intenziven koncert s svežim pristopom. Zadnji v ljubljanskem Škucu pa je zanimiv predvsem kot zvočni kos, ki je po petih dneh muziciranja izzvenel kot do potankosti natančno izveden komponiran material, čeprav je šlo tako kot na ostalih koncertih za improvizacijo. Utrujenost, bolezni in nasploh dogajanje preteklih dni je tudi vplivalo na zvok in pristop, galerija v Škucu pa se je izkazala za več kot primeren prostor za izvedbo. Vmesna koncerta v Zagrebu in Bistrici ob Sotli sta bila tudi pomenljiva. Zagrebški kot koncert v koncertnem prostoru, ki to ni, pred publiko, ki se šele vzpostavlja. Koncert v Bistrici ob Sotli pa je še enkrat pokazal primernost prostora Kluba Metulj, ki je popoln prostor za tovrstne muzike, koncert je bil slišan kot najbolj free jazzovski na turneji in dobil temu primeren odziv publike, ki zdaj že lahko rečemo, je free jazzovska. Žal pa materialu ni bilo dovoljeno izzveneti, ker smo malce nerodno sestavili line-up, saj je drugi koncert večera popolnoma povozil izzven predhodnega. Drugi koncerta je bila zame osebno verjetno najslabša glasbena izkušnja zadnjih nekaj let. Ali pa je bilo tako slišati zaradi samega konteksta večera. Včasih je en koncert ravno prava doza za muziko, da lahko tudi odzveni.
Ali je poleg koncertne turneje založba izvedla še kakšne oblike promocije albuma?
Promocija albuma še poteka in bo potekala še naprej, saj ne želimo delovati po sistemu »vse na enkrat ob izidu«, ampakbolj dolgotrajno. Verjamemo, da bo glasba s časom samo pridobivala na svoji relevantnosti in posebnosti. Za ploščo, ki pridobiva z vsakim novim poslušanjem in kontekstom, si je potrebno vzeti čas. In mi ga imamo, tudi za promocijo.
Je glede na poplavo glasbene ponudbe težko priti do glasbenih novinarjev in objav? So že kakšne recenzije albuma?
Do novinarjev je verjetno priti veliko lažje kot kadarkoli. Če si vpet v spremljanje novih izdaj, že leta in leta spoznavaš novinarje prek njihovega pisanja in tako z nekaterimi vzpostaviš odnos kot bralec, zdaj se pojavi kontekst tudi za odnos tebe založnik z novinarjem. Nekaj recenzij je že, a kot rečeno, gre za material, za katerega si je potrebno vzeti čas, ki ga pa nekateri novinarji nimajo. A mi ga imamo in se nam ne mudi, saj je z izidom ta posnetek postal večen in si bo pot do poslušalcev utiral še desetletja. Ne želimo izdajati glasbe za trenutek in šibat dalje v novo produkcijo, ampak si želimo na nosilce spraviti glasbo, ki je večna in se ji ne mudi z iskanjem poti do poslušalcev. Novinarji so tudi poslušalci in posredniki, a so le del na tej poti do gramofona. Ker Non-Aligned nastaja iz skupnosti, je tudi promocija del teh skupnosti, kamor se vključuje vedno več posameznikov, potrebnih glasbe.
Bo praksa to, da bodo albumi založbe objavljeni na vinilnem formatu in na digitalnih platformah ali nameravaš objavljati izdaje tudi na drugih formatih? Kako se odločaš o velikosti naklade?
Vsi fizični formati so smiselni in imajo svoje prednosti, odločitve o formatu in nakladi se bodo sprejemale na podlagi samega materiala.
Kaj potrebuje založba za svoje delovanje? Pričakuješ, da se bodo izdaje pokrile?
Založba mora vzpostaviti poti do poslušalcev, izhajamo iz koncertne skupnosti, kjer smo veliko poslušalcev že našli. Seveda pričakujem, da se bodo izdaje pokrile, saj nam le to omogoča nadaljnje izdaje.
Kako bo potekal izbor posnetkov za objavo v bodoče? Kaj iščeš v glasbi, ki jo želiš podpreti z izdajo?
Ne komentiram.
Že veš, kateri album bo naslednji in kakšni so nadaljnji načrti založbe?
Ne komentiram.
Bi še kaj dodal?
Živimo vsaj približek življenja, kot smo si ga predstavljali v utopičnih blodnjah že kot najstniki. Primer: po odličnem špilu na Defoniji, ki je kar moj koncert leta (The Electrics, hvala Miha Zadnikar!!!), kjer smo imeli distro štant in se srečali s poslušalci, smo odšli na Vrhniko, v plac za vaje, kjer smo se pogovarjali o odličnem koncertu, ki smo mu bili priča, o improvizaciji, o muzikah na sploh, o delu z Non-Aligned, poslušali surove posnetke potencialnih novih izdaj in se ob sedmih zjutraj zavedli, kaj vse se je zgodilo v štiriindvajsetih urah in kaj vse je pripeljalo do tega v zadnjih petnajstih letih. Približek. »A slice of Utopia«, kot se zaključi ena izmed recenzij plošče TheBorderlessSoutheastofTheNorth.
