Španski borci, Ljubljana, 27. – 29. 3. 2025
Začnimo zapis o glasbenem festivalu (Ne)poslušno s podobo in njenim razbiranjem v soodnosu z godbami, ki jih festival trmasto prezentira že štirinajst let. Saj glasbo vedno bolj gledamo, a ne? Oziroma dveh podob s plakatov festivala, lanske in letošnje. Avtor obeh je Matej Stupica. Lanska podoba festivala, plakat, letos nagrajen na festivalu Tresk Radia Študent, prikazuje orkester kot prazni militantni aparat, kjer glasbila nadomešča orožje ob praznih stolih in z dirigentom v ospredju. Je glasba orožje, kot Guthriejva kitara-mašina, ki ubija fašiste, ali njegovo nasprotje, klic, krik, zven, šum k drugačnemu, možnemu svetu? Vsekakor je glasba tudi sopotnik vojne, vojne mašinerije in v njej proizvedene tehnologije, vojnih napevov, herojskih maršev, simfoničnih hvalnic zmag na bojiščih, žalostink, komemoracij, kronik, zgodb in protivojnih klicev. Zvok je lahko orožje, orkester pa standardizirana tvorba, nastala v centrih moči, prestiža, omike, največkrat z državnim aparatom zvezana skrajno hierarhična tvorba, podrejena avtoriteti. Slednji naj bi godbe, ki že leta tvorijo srž festivala, jemale moč, ponujale alternativo in skozi različne formacije, odnose med zvoki, glasbili, izvajalci in poslušalci ter načini poslušanja in vstopanja v te godbe ponujala drugačne modele, ki živijo na odru, preko odrske prezentacije pa lahko ponudijo tudi nekaj več, izven same forme, potencialnost, ki se lahko prenese tudi v polje prakse, v vsakdanje življenje, torej tudi v polje političnega. Vsekakor so ustvarjalci, del širše javnosti in politika, leve provenience v povojnem obdobju v vzniku svobodnjaškega jazza, eksperimentalnih vej v klasični glasbi, vzniku svobodno improvizirane glasbe, ki še vedno tvori srž festivala, ter v različnih odvodih popularne glasbe videli in slišali ta potencial in ga konkretno tudi podpirali. Zgledna je nedavna izjava ameriškega skladatelja, glasbenika in improvizatorja Alvina Currana, pionirja eksperimentalne glasbe in svobodne improvizacije legendarne zasedbe MEV – Musica Elettronica Viva, v letošnji majski številki britanskega glasbenega mesečnika The Wire. Tam med drugim izpove tudi tole: »Dereka Baileya in Evana Parkerja (dve temeljni osebi v razvoju svobodno improvizirane glasbe, op. a.) sem spoznal na festivalih, ki jih je v tistem času sponzorirala italijanska komunistična partija. Improvizirana glasba ni nikoli manjkala, vedno je bila na sporedu, saj so umetniško usmerjeni politiki in kritiki menili, da mora biti to nova glasba.« Ruševine so klicale po novem, po izgradnji novih družbenih modelov, ki pa so bili ujeti v razkolu ideologij in političnih doktrin ter interesov, zato se je njihov fokus izraziteje umaknil v »iskanje partikularne svobode« znotraj ustvarjanja v malih skupnosti z mednarodnimi vezmi in povezavami, z lastnimi DIY distribucijskimi kanali in modeli, ki pa so svoj soobstoj primorane pogojevati tudi z državnimi in lokalnimi mehanizmi sofinanciranja in dostopnosti infrastrukture. Gre torej za nekakšno soodvisnost, ki vsakemu političnemu angažmaju otopi ostrino, Danes še toliko bolj, saj živimo v družbi skrajne relativizacije vsega. Festival (Ne)poslušno je tudi del teh mehanizmov, je sofinanciran in se odvija v prostorih javnega mestnega kulturnega zavoda, ki nosi ime po antifašističnih Španskih borcih. A ime je zgolj ime. Ko smo vstopili v čas »konca zgodovine« in se je levica zlizala z liberalno ekonomijo, je podpora le še simbolna, finančna in spektakelska (nagrade, ceremonije, nagovori in govori …), zgolj širokogrudnejša in v dojemanju umetnosti navidezno širša od protipola. Zdi se, da je političnost tovrstnih godb, njenih akterjev in skupnosti, v katerih zvenijo in šumijo, bodisi (zavestno) obrobna ali pa hočeš-nočeš vedno vpeta v cel kup protislovnih silnic, v katerih deluje, in to je lahko jedro njene nemoči.
Ruševine vejejo iz letošnje podobe festivala (Ne)poslušno. Pustimo tu ob strani militantne klice modernizma in avantgard k rušenju preteklosti in vznikanju novega, umetniško avtonomnega, ki so v raznih moduliranih oblikah še danes ponekod prisotne v radikalnih umetniških in glasbenih diskurzih, tudi v godbenih praksah, zastopanih na festivalu. Je svojstvena refleksija na aktualen genocid v Gazi, vojno v Ukrajini, Libanonu, ozaveščanje, stava in pozicija festivala, ki ni indiferenten, ni zgolj eden izmed festivalov v naši obširni festivalski krajini. A obenem je pričujoča podoba še ena izmed mnogih podob, s katerimi smo obdani vsak dan, emotivno nagovorjeni, manipulirani, zgolj še ena izmed podob, ob katerih smo zares le nemi pričevalci, ki jih delimo, komentiramo, obdelujemo v nenehnem drncu podob, a v resnici s tem izražamo temeljno nemoč. Zdi se, da se festival zaveda prav te nemoči. Čeprav podoba deluje univerzalno, jo lahko razbiramo v bolj osebni maniri. Ruševine so del kontrabasa, ki je tudi osnovno glasbilo programskega vodje festivala Tomaža Groma. Slednji je v nagovoru ob nastopu tria Jazia pod vodstvom palestinske pevke Salwe Jaradat dejal, da je bila njegova prva reakcija, da bi imel na letošnji ediciji festivala izključno palestinske glasbenike. Ob tem se je zavedel tudi dejstva, da jih sploh ne pozna in da je to praktično neizvedljivo. Jaradat je med nagovori v nastopu izpovedala hkrati temeljno dilemo, ki se poraja umetniku, soočenemu z grozodejstvi: Zakaj sploh še ustvarjati, kje najti motivacijo? Odgovor se delno skriva v gesti samega vztrajanja. Na festivalu sta poleg omenjenega palestinsko-sirijsko-libanonskega tria nastopila še libanonsko-nemški trio Thuluth in libanonsko-egiptovsko-nemški trio Marmalsana. V obeh sta glasbenika (oba basista Raed Yassin in Tony Elieh), ki sotvorita jedro libanonskega festivala Irtijal, ki se je letos kljub razmeram v državi že petindvajsetič odvil v Bejrutu. Oba tria prihajata iz berlinske sredine, v kateri se zaradi izraelsko-palestinske vojne ob odkrito izraženih stališčih ali sodelovanju v protestih proti Izraelu umetniki in organizacije soočajo s cenzuro in konkretnimi posledicami, izgubo angažmajev, projektov, služb in podpor. A kljub temu in ravno zato vztrajajo. Med obiskovalci festivala je bil tudi egiptovski sodobni umetnik, glasbenik in pisatelj Hassan Khan, ki je v času festivala v Cukrarni ustvarjal razstavo Gestus, asemblaž različnih medijev in tehnik. Razpet med Kairom in Berlinom in vpet v že omenjene okoliščine, se skoznjo preko Brechtovega gledališkega koncepta gestusa sprašuje ravno o tem, o možnosti pozicioniranja in ohranjanja pozicije v svetu, kot je danes, v specifičnih zgodovinskih okoliščinah, v katerih smo, o vpetosti v številne mehanizme, ki določajo umetniško produkcijo in o moči geste, skozi katero se ta pozicija lahko odstira. Vztrajanje v tej gesti je nujno, pa čeprav se njena moč in pomenskost v izmuzljivi fluidnosti današnjega sveta ves čas pomensko relativizira. To je gesta, ki tudi skozi podobo vzpostavlja zunanji in notranji kontekst letošnjega festivala in njegovega programa.
Festival sam vztraja na tridnevnem formatu, na istem prizorišču odra Španskih borcev. Vztraja pri skrajno osebnem kuratorskem pristopu, pri glasbeni delavnici, ki sta jo letos usmerjala basistka Farida Amadou ter trobilec in elektrofonik Aguiles Navarro, in pri netipični, redki finančni zasnovi, po kateri vsi nastopajoči, ne glede na ime in status, dobijo isti honorar, kar je netipičen poseg v ekonomijo in logiko festivalskega formata s headlinerji. Temu sledi tudi medijska in promocijska reprezentacija programa, ki ne izpostavlja »večjih« imen, pa čeprav je letošnji program gostil hrvaško pevko Vesno Pisarovič, ki je nedavno nastopila v zagrebški Areni, in italijanskega basista Daniela Roccata, ki nastopa na najbolj znanih odrih v institucijah klasične glasbe. S tem ustvari poligon enovitosti festivala brez vnaprej začrtanih, predvidenih in vzpostavljenih vrhuncev. Ohranja tudi prepletenost raznolikih vsebinskih programov znotraj razvejanih programskih sklopov Zavoda Sploh. Od že omenjene delavnice, ki je odmev delavnice Raziskava, refleksija, do nastopa tolkalskega seksteta v izvajanju skladbe Timber ameriškega skladatelja Michaela Gordona, ki je svojstveno nadaljevanje dela, začetega v dveh projektih domačega skladatelja Mateja Bonina (Gimnastika ne/smisla II in III) in sovpada s koncertnim ciklom Zvokotok. Ohranja tudi zvesto in ravno prav številčno publiko, ki ustvari ustrezno poslušalsko atmosfero in poda tovrstnemu festivalu tudi značilni pridih srečanja. Obenem pa ob Brda Conemporary Music Festivalu pri nas, Ring Ringu v Beogradu in Impromondays Festivalu v Zagrebu (Ne)poslušno ohranja status enega osrednjih tovrstnih festivalov pri nas in širše v regiji.
Letošnja edicija je bila izrazito glasbena, brez performativnih praks, izletov v polje zvočne umetnosti, večmedijskosti, hkrati brez izrazite elektrofonije ali elektroakustike ter bolj radikalnih in drznih ali novejših posegov v širšem polju eksperimentalnih zvočnih praks. Pričujoči pisec še vedno preboleva ukinitev koncertnega cikla Confine aperto, skozi katerega smo bili intenzivneje v stiku tudi z na novo porajajočimi praksami in ustvarjalci znotraj sfere svobodne improvizacije, ki se mu zdijo nujne za nove premisleke in nenehno revitalizacijo domače ustvarjalnosti. Je pa festival tokrat izraziteje posegel v temeljne postulate, iz katerih je ta dolga leta dogmatično črpala in se nenazadnje vzpostavljala kot lastna zvočna praksa in estetika: v odklanjanje izgotovljenih form, kompozicije, forme pesmi, melodičnosti, izrazitejše žanrskosti. Deležni smo bili tudi (post)minimalizma (Michael Gordon), klasičnega solističnega recitala (Daniele Roccato), posodobljenih ljudskih pesmi (Jazia), odmevov sevdaha (trio Pisarović, Buck, Akchote), tipične njujorške downtown transžanrske improvizacijske razgradnje (duo Amadou & Navarro), vodene kolektivne ansambelske improvizacije, ki se tokrat ni bala vstopiti tudi v bolj melodične pasuse (delavniški ansambel) in svobodne improvizacije, ki v sebe smelo vpne raztelešeni ritem in melodijo in deluje kot svojstven abstrakten folk (Marmalsana). V tem smislu je bil še najbolj klasičen impro koncert berlinsko-libanonskega tria Thuluth.
Trio vokalistke Ute Wassermann, pianistke Magde Mayas in basista Raeda Yassina koncizno in enovito spaja svoje razširjene zvočne govorice v imenitno zvensko, harmonsko, teksturalno in ritmično slojevito, zgoščeno, a prožno in fluidno celoto, pri čemer glasbila in glas ob preparacijah s številnimi predmeti in zvočili (v primeru Ute Wassermann so to različne piščali, nekakšna drumlica …) dobijo vlogo svojstvenih zvočnih objektov. Preparacije so v manjši meri tudi del zvočne govorice tria Marmalsana, ki ga tvorijo tolkalec Burkhard Beins, strunar Maurice Louca (akustična mikrotonalna kitara) in basist Tony Elieh (akustična preparirana basovska kitara). Veteran Beins tokrat svojo teksturalno tolkalsko igro izraziteje vnaša v zlomljene ritmične strukture, Elieh občutljivo meandrira med melodično spremljavo in zvočnimi teksturami, triu pa glavni pridih daje Loucino ubiranje strun med melodičnostjo s pridihom zvena glasbe z Bližnjega vzhoda in raztelešenjem le-te. Trio lahko umestimo v bolj okleščeno in obenem izraziteje svobodno improvizirano linijo sodobne tradicije spajanj odmevov zvena glasbe iz določene regijske tradicije (ansambel Karhkana, duo Praed in ustvarjanje Sama Shalabija, celo Jerusalem In My Heart) in njihovo sodobno razgradnjo, pri čemer Marmalsana odlično tkejo niti tenzije med melodičnostjo, njenim senčenjem in razgradnjo skozi močno prezentno, a tudi reducirano, tiho in intimno akustično zvočno izkušnjo. Glas pevke Vesne Pisarovič je manj abstrakten, manj v polju zvočnih struktur in se izraziteje napaja v dekonstruiranem jazzovskem improvizacijskem vokaliziranju (v ušesa prikliče Jeanno Lee). Pisarović, ki delujen v razkrižju popa, sodobnega jazza in svobodne improvizacije, ima izkušnje z berlinske impro in jazzovske scene, je dejavna tudi z našimi glasbeniki (Zlatko Kaučič, Gal Furlan, Tomaž Grom), je tokrat nastopila v triu s tolkalcem Tonyjem Buckom in znanim, a v zadnjih letih v živo manj dejavnim francoskim kitaristom Noelom Akchotejem. Oba sta tudi del njene prihajajoče plošče Poravna, na kateri spaja sevdah s svobodno improvizacijo in sodobnim jazzom. Buck v svojem slogu drobi ritmični pulz med udarcem in zvenom, bolj razpuščeno in odzivno, kot postopno grajeno, kot to počne v The Necks. Akchote ga komplementira z ekspresivnimi ohlapnimi akordi. Oba sta odzivna na osrediščen glas Pisarović, ki pa je sčasoma preveč enoličen in zazrt v lastno ekspresijo. Ko mestoma prenikne v melanholičen fragment sevdaha, bi lahko glasba dobila novo dimenzijo ter tenzijo med pesmijo in abstraktnim zvočnim okoljem, a se to ni zgodilo in trio je obtičal v enoličju. Ljudska pesem je središče glasbe tria Jazia, ki ga vodi palestinska pevka Salwa Jaradat (glas, elektronika) s sirsko strunarko Cham Saloum (oud) in libanonskim tolkalcem Alijem Al-Houtom (bendir, tolkala, elektronika). Palestinske in širše regijske ljudske pesmi kot odmev in izročilo babice Jaradat so neposiljeno vpete med tradicijo in sodobnim pristopom, s skrajno občutljivo interpreacijo in liričnostjo, z imenitnimi strunskimi melodijami in razplastelimi ritmi, ki jih nadgradijo subtilni elektronski posegi, zmerna eksperimentiranja v formi in njena razgradnja. Aktualen politični kontekst je seveda dal glasbi dodatno dimenzijo in ukrojil poslušalsko izkušnjo. Ko se v eni skladbi pojavi izvorni posnetek babičinega glasu in petja in ko se ta vpne v glasbo tria in v dvoglasje z vnukinjo, se preteklost poveže z aktualnim trenutkom ter izpriča moč pesmi kot pričevalca in ohranjevalca vsakdanjega življenja v vsem svojem trmastem in nujnem vztrajanju v različnih življenjskih okoliščinah, tudi tistih najhujših. Žanrskost ali idiomatskost sta v glasbi belgijsko-ameriškega dvojca Farida Amadou (električni bas) in Agules Navarro (trobenta, školjke, elektronika) prisotna bolj v podtalju njune robustne zvočne govorice, skozi katero efektivno maličita izraze jazza, free jazza, rocka, punka, elektronike, noisea in še česa. Iz skvotovske skupnosti izvirajoča Amadou je danes zelo iskana basistka širokega zvočnega spektra v različnih žanrskih okoljih, v katerih za njujorškega glasbenika tipično deluje tudi trobilec, elektronik in DJ Navarro (Irreversible Entaglements …). Če je dvojec na začetku svoj izraz pletel zgolj s trobento in električnim basom, danes tega razširja skozi intenziven splet raziskovanja, preskokov, rezov, hrupnosti in ekscesne ekspresivnosti, ki pa ni brez fokusa in začrtanega zvočnega loka. Nekakšen maksimalizem kot dobrodošel kontrast preostalim nastopom. V vrtinčast svet krožnega pulza, prepletajočih se ritmov in zvenečih alikvotov nas objame tudi danes že kultna postminimalistična skladba Timber za šest lesenih visečih, rahlo ozvočenih ploščic za šest v krogu postavljenih tolkalcev Michaela Gordona, glasbenika in skladatelja, ustanovnega člana kultnih Bang On A Can, ki so iz njujorškega lofta in izkušnje downtown glasbene srenje na krilih minimalizma, jazza, improvizacije, rocka in sodobne klasične glasbe zrasli v svojstveno inštitucijo za tipično njujorško fuzijo in eklektiko v sodobni glasbi. Timber so predano izvedli Simon Klavžar, Jože Bogolin, Špela Mastnak, Luka Poljanec, Jan Čibej in Kristijan Kmet in nas vpeli v drnec premeščujočih krožnih ritmov in pulzov, v tenzijo med statiko in dinamiko ter v lovljenje alikvotnih tonov in harmonskih spletov v prostoru. Slednje je žal morda malce zadušil bodisi prostor, v katerem so odzvenevali, bodisi dinamika v drugi polovici koncerta. Vsekakor pa gre za tour de force in smel prikaz discipline, vzdržnosti ter osredotočenosti in omamen prikaz moči zvoka s skrajno okleščenim materialom. Virtuoznost, ki se ne kaže kot sama sebi namen in se odraža v skrajni senzibilnosti ter predanosti tonu, melodiji, harmoniji, prostoru in zvenu, je tiho in subtilno podčrtavala izjemni solistični recital italijanskega kontrabasista, solista, skladatelja in improvizatorja Daniela Roccata, kolega, sledilca in nosilca dediščine pokojnega kontrabasista Stefana Scodanibbia. Ob koncertu, kjer je bas zvenel kot violončelo v svoji gibkosti, v prezenci vsakega tona, melodije, ritmiziranj, udarca po lesu, zvočne dinamike, osupljivih lokalnih večglasij in harmonskih spletov, ni teh ušes zmotil niti občasni zdrs v neoromantična sozvočja, ki so občasno vzniknila iz stilsko variirane krajine spleta njegovih kompozicij, podanih v ekstremni prezenci danega trenutka, z emotivno globino in skrajno predanostjo »biti v zvoku«. Kako sobivati v skupinskem spontanem zvenu, je zgodovinski problem svobodno improvizirane godbe večjih formacij, ansamblov in orkestrov. Farida Amadou je letošnji nastop udeležencev delavnice umestila v polje vodene improvizacije, ki je celoti podala smiselno strukturo in lok, pri tem pa smelo razbijala entiteto večje formacije v manjše, jih sproti postavljala v različne odnose in dinamična razmerja in tako odprla možnost izhoda iz ustaljenih postulatov svobodno improvizirane glasbe tudi v melodičnost in različne žanrske odtenke ter pustila dovolj prostora tudi za individualne glasove. S tem je ponudila enega bolj zaokroženih in boljših nastopov delavničarskega ansambla v zgodovini festivala, in tako poudarila pomembnost tega segmenta festivala, ki kot izkušnja lahko pušča vidne sledi v domači ustvarjalnosti.
S tem ko je (Ne)poslušno letos izraziteje odprl vrata tudi drugim zvočnim ekspresijam in jih prikazal na istem odru, je odstrl en bistven element, na katerega se v eksperimentalnih godbah premalo oziramo. Namreč tega, da se v njih različne estetike in pristopi ne razvijajo sočasno, da imajo v različnih regijah drug ritem, pogoje in nenazadnje dojemanje in pomen za tamkajšnjo skupnost. Omogočanje njihovega sozvenenja na istem odru je nenadejano osvežilo festival, pretreslo naše slušne razvade in pokazalo, da je treba vztrajati v svoji drži, v svoji gesti, čeprav lahko ta odzveni, se izkrivlja, razvrednoti in reinterpretira v drseči kakofoniji sodobnega šuma.
