NINA DRAGIČEVIĆ: NEMOGOČE (Beletrina, 2025)
V zadnje pol leta sta se na knjižnem tržišču znašla dva nenavadna izdelka, katerih osrednja tema je glasba oziroma zvočenje: Tišina Johna Cagea (LUD Šerpa) in Nemogoče, pesnice, sociologinje in komponistke Nine Dragičević, ki je najbrž ni treba posebej na široko predstavljati. Cage se na tem mestu ne omenja povsem naključno: že če prelistamo obe knjigi, opazimo vsaj eno skupno značilnost obeh del – ta je oblikovna, pred bralcem pa se razgrinja kot uprostorjenje in razmeščenost stavkov, ki poplesujejo po straneh, kot bi hoteli branju diktirati svojevrsten ritem. Ali je Dragičević to formalno lastnost svoje knjige prevzela od Cagea, na tem mestu ne bi ugibal, se pa njeno delo vsekakor ne razlikuje samo od publikacije omenjenega skladatelja, ampak tudi od njenih prejšnjih knjižnih izdaj, ki sicer obdelujeta sorodne teme. Tako čez palec bi lahko rekli, da je Nemogoče, ki je v trenutku zapisovanja tega prispevka nominirana za Knjigo leta na Slovenskem knjižnem sejmu, v primerjavi s Slavnimi neznanimi in Kako zveni oblast? bolj eksperimentalna v formi in bolj odprta za vsakršne interpretacije.
Tako kot zgodovina, njen potek in dogodki! Glasba, kot vsaka druga umetniška forma, nastaja znotraj vozlišča vsakokratnih družbeno-zgodovinskih pogojev, gibanj, silnic in njihovih medsebojnih konfliktov in ni nikakor, kot trdijo določene (liberalne) teorije, (relativno) avtonomna. In zmeraj, ko želimo spregovoriti o točno določeni stvari ali fenomenu, smo primorani spregovoriti še o vsem, kar točno to določeno stvar ali fenomen, katerikoli že, obkroža, oblikuje ali skuša – v celoti ali zgolj njene posamezne komponente – selekcionirati in posledično reproducirati po svoji podobi. Če sem na začetku zapisal, da je Nemogoče knjiga o (slovenski) glasbi, njenih komponistkah in zvočenju nasploh, to pomeni tudi, da je (nelinearna in večglasna) pripoved o našem specifičnem kulturno-ekonomskem podalpskem miljeju ter institucijah, formalnih in neformalnih, ki ga (zgodovinsko) po-ustvarjajo. Eden izmed načinov, kako tvoriti narativno nit, da bi mapirali pojmovne mreže, v katere smo ujeti in iz katerih kot raziskovalci skušamo izviti vsakokratne predmete raziskovanja, v tem primeru glasbo in zvočenje nasploh, je erudicija, potapljanje v vse mogoče arhive. Avtorica tako pred nami (zraven vloženih zgodb in upesnjenih osebnih izkušenj s scene) med drugim niza citate iz dokumentov naše civilizacije, ki se pogosto izkažejo, z Walterjem Benjaminom rečeno, tudi za dokumente tej civilizaciji inherentnega barbarstva: predsodkov, institucionalnega zatiranja in patriarhalnih vzorcev. V tem oziru je avtoričina metodika in način upovedovanja blizu delom Michela Foucaulta.
Vendar se to popisovanje civiliziranosti in barbarstev, med katerimi vedno znova vznikata zvok in glasba v svojem odporu do zgodovinskih okoliščin ali v kolaboraciji z njimi, vrti predvsem okrog določene mere molka, ki se zrcali v manku obširnejše dostopne dokumentacije, kar v povratni zanki obsoja na pozabo ali izključuje govor o določenih družbenih skupinah in fenomenih. V skladu s tem raziskovalnim problemom avtorica kot piska (in ne striktno zgolj kot znanstvenica) v borgesovski maniri ponovno iznajde svoje predhodnice, pa ne zato, ker te prej de facto ne bi obstajale, temveč ker jim njihovo mesto v zgodovini glasbe in zgodovini nasploh ni bilo niti odmerjeno. Če torej parafraziram Borgesa in besedo pisatelj zgolj zamenjam s komponistka: »Dejstvo je, da vsaka komponistka ustvarja svoje lastne predhodnice. Njeno delo preoblikuje naše pojme preteklosti, kot bo preoblikovalo prihodnost.«
Še ena značilnost dela Nemogoče je, da fenomenov glasu, zvoka in glasbe ne pojmuje dogmatično in jih ne hierarhizira. Avtorica namesto tega dojema vse tovrstne pojave enakovredno: uvaja pristop, ki med klasično glasbo, radijsko igro, female fronted pankom in lip-syncing nastopi kraljic preobleke ne gradi pregrad v smislu visoka/nizka, ljudska/elitna kultura, temveč se posveča tistemu, kar je vsemu naštetemu sorodno – glasu in zvoku.
Če je revolt maja ’68 zaradi svojih notranjih nasprotij sicer klavrno propadel in (po nekaterih interpretacijah) trasiral pot naši v vseh pogledih prekarni družbeni situaciji, pa nam je po drugi strani zapustil vsaj nekaj parol, ki jih je vredno obdržati v našem kolektivnem spominu. Ena izmed teh revolucionarnih parol se je glasila: Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče! In morda je ravno Nemogoče Nine Dragičević opomnik, da se lahko z zvokom ali zgolj samo pisanjem o njem skušamo upreti molku, pozabi in zanikanim alternativam.
