Samozaložba, 2024
Nekaj refleksij o plošči Glaze glasbenikov Roka Zalokarja in Žige Smrdela, ki je konec julija izšla v samozaložbi in je objavljena na bandcampu.
Pozni avgust je sezona dopustov si ponavljamo, medtem ko v morju drugih, podobno sivih obrazov na krovu dvajsetke stojimo v gneči. Skozi okno opazujemo, kako sredi pločnika droben otrok pade s svojega skiroja. Njegov izraz je po trku nenaravno miren, oči suhe, buška na komolcu rdeča. Nadenj senco meče zmeden gospod z aktovko, ena velika utelešena okornost, ujeta v nemem poskusu pomoči. Otrok brezbrižno, skorajda apatično sedi dalje; seznanjen z buškami, asfaltom in sploh vsem.
Precej nevznemirljiva so ta pozna poletja. Vse, kar se je zgoditi imelo, je že prešlo. Vse, kar se še ima, bo neizbežno dobilo grenak priokus zamude, jeseni, mrazu in novih začetkov. Muzika in z njo povezani receptorji prešaltajo v poznopoletne prestave; ja, ušesa so bila žejna poletnega razvedrila, zamujala so na vse dopuste, potrpežljivo počakala še en teden in še en teden in … ampak taka je realnost, nekih hitičev, ki bi zdržali dlje od avgusta, tako ali tako ni in jih tudi ne bo.
Zdaj imamo pred nami približek tega izmuzljivega poletnega duha, tega občutka, da so vožnje na dvajsetki in strmenje v oglasne panoje pravzaprav bile nečesa vredne; kajti zdaj smo na morju, kjer se plava, sonči in hlini branje. V ušesih sta stara znanca. Rok Zalokar na sintetizatorjih, Žiga Smrdel na tolkalih. Njuna najnovejša plošča nosi ime Glaze, sestavlja jo enajst komadov, nastajala pa je med letoma 2022 in 2023. Sama na bandcampu zapišeta, da gre za mikstejp tekstur, na naših ušesih pa je, da razvozlamo, kaj nam to raziskovanje tekstur sploh pomeni.
Zalokar in Smrdel na sceni sodelujeta že leta, od veteranskega Rok Zalokar Tria pa do priznanega Zhlehteta. Tokrat sta brez saksofonista Lennarta de Bocka, ki je običajno trojica njuni dvojici (družbo jima je delal denimo na lanskih Poletje Loops, letošnjemu Vrtu in na številnih koncertih od Cerkna do Prulčka). Od Glaze bi v takem kontekstu pričakovali osiromašeno ploščo, polno vrzeli in eksperimentov. Po poslušanju pa težko trdimo, da gre za eno ali drugo, Glaze je namreč čudna, samosvoja in čudovito-čudaško-samosvoja plošča za naše lokalne razmere. Združuje izbrane elemente retrofuturistike (poceni elektronika zgodnjih osemdesetih s svojo špasno asociacijo na TV-oglase nekega pozabljenega kapitalizma) z otopelim, milenijsko sivim razočaranjem konca zgodovine (upadel obraz naše resničnosti, videne skozi šipo avtobusa – ona ne bo nikdar tako kul, kot nam obljubljajo / so nam obljubljali lažnivi, sladki, reverbirani sintiči), po zaslugi česar obenem zveni sveže, lahkotno, neobremenjeno, koktejlček v roki in sonce na faci, obenem pa nikdar v celoti ne pobegne v polja eksperimentalnih inovacij, pasaže psihedeličnih ambientov ali v zavetja grooverske hipnoze. Glaze je kaotična razrast življenja, organskost, ki ostaja prizemljena, ne razbija iluzij, ne laska in, roko na srce, ne zabava. To sploh ni očitek, kajti kdaj sta vas prihodnost in sedanjost sploh nazadnje zabavali?
Oglasni pano mi ponuja kredit za kuhinjo. Poleg njega obeležba desetletnice Rock Radia. Na levi kabriolet s tipom na telefonu, na desni kolesar s pelerino sredi nevihte. Voznik parkrat sunkovito potrobi tuji limuzini, ki ima težave z zavijanjem na dovoz Intercontinentala. Če hrumenje motorja in besede pridušenih glasov ne bi sekali čez obupan zvočno-izolacijski poskus mojih precenjenih slušalk, ne bi opazil ničesar. Če ne bi vedeli, da jih ni na posnetku, ne bi nikdar posumili, da niso del kompozicije; tako živa so raziskovanja Zalokarja in Smrdela. To je pravzaprav njihov adut: komadi, kot so kontrastov polni Ambidust, raztezajoče in napihujoče Lovke, zasanjan in nežen Sweety ali hipnotičen Arps Arps Arps, naš um silijo v hojo na vrvi med bedo vsakdana na eni strani in tako imenovanim teksturnim mikstejpom na drugi. Glaze nam da ravno toliko vrzeli in prostora, da jih šum vsakdana rade volje zapolni. Tako nas ujame v nekem pol-položaju, kjer smo nerodno zviti med udobjem in eksperimentom, med resničnostjo in fikcijo. Gmota sintetizatorjev in saturiranih tolkal se razteza in zopet krči, razlije se čez celotno slušno polje in se urno spet sestavi; zdaj v okorne, rigidne ritmične vzorce, drugič pa v mehka, glitchasta kravžljanja, ki se izogibajo metronomom in črtovjem. Vseskozi pa glih dost prostora, da življenje in njegova beda prodreta v poslušanje.
Spomini in avtomatske misli, kolikor nam jih je še ostalo, nam švignejo v smeri asociacij na neke vrste pol-definirano estetiko, katero bi lahko oklicali za skoraj vaporwaversko – sintetizatorji, utopljeni v seriji digitaliziranih efektov, distinktivno ločeni od toplih, prizemljenih bobnov; spet drugod pa elektroakustične fuzijske mojstrovine, plavajoče izven žanrskih okvirov, kot so čudoviti Fusion Flower … Glaze je mikstejp v pravem pomenu besede, ne zgolj na teksturnem nivoju. Popelje nas na medžanrske odisejade in maratone iz udobja našega sedeža. Na furi jutranjega avtobusa nam sintetizator nariše prizore pozabljene prihodnosti, razpete med vznemirljivim idealizmom, srce parajočo sentimentalnostjo ter toplim udobjem prave bede. Stiskajoča vnovičnost, ki se skriva za fasado vseprisotnih ponavljajočih motivov (mestoma so to grooverski bobni, spet drugod arpegiattorji ali ponavljajoči se melodični okraski na sintetizatorju), nas vseskozi opozarja na repeticijo vsakdana. Našim, uvodoma svežim ušesom se ta vnovičnost razkrije šele, ko je že prepozno, ko so oči že davno izbuljene in vrat že pomodrel.
Vrnimo se k vprašanju, ki smo si ga zastavili: kaj nam raziskovanje tekstur sploh pomeni? Glaze nam ponuja svojo verzijo odgovora: melanholijo, toplino, udobje, a hkrati tudi statičnost, bledo senco prihajajoče jeseni, repeticijo in o, fak, še 365 dni do morja … Teksture so evokativna zadeva, lahko zaključita Zalokar in Smrdel. Zrcalijo življenja in globino ter same po sebi, brez vodilnih melodičnih motivov ali virtuoznih preigravanj na pladnju razstavijo vsebino našega vsakdana. Ko drsimo po zaključnem, dehtečem Electro Travniku, si kar poželimo travnato-digitalne neskončnosti neke estetizirane, idealizrane prihodnosti – prihodnosti, vredne poželenja, upanja, vznesenosti. prihodnosti, ki zaenkrat še ostaja v sferah pozabljene nostalgije in melanholije. Fantastično. Vsaj do naslednjega poletja.
Roža po imenu Glaze diha, buta in sije v slogu tako jazzovske tradicije nove londonske scene (od prosto-grooverskih Ill Considered do bolj spiritualnega, uokvirjenega in začrtanega Yussefa Dayesa) kot tudi pionirskih psihedeličarjev Animal Collective. Navigira med produkcijsko magijo in akustično toplino, šviga mimo nas v svojih bolj zblojenih momentih in nas cuka za rokav v genialnostih. Mešano, čudno, intrigantno, svobodnjaško … Skratka, Glaze z izbranimi skladbami uspešno izzove navale močnih čustev. Zalokar in Smrdel sta zajahala svoj moment, a velja izpostaviti, da se z njim še lovita. Že drži, da sta vsak (pa tudi kot dvojica) v svojem polju teksturnega improviziranja in medigre mojstra, a ko slišimo skladbe, kot so Electro Travnik, Post Rok Ziga in Fusion Flower, si ne moremo pomagati, da si ne bi želeli več tega in manj samonanašalnih eksperimentov, kamor na trenutke zajadra Glaze in za ceno katerih kohezivnost naše poslušalske izkušnje mestoma tudi trpi.
