Petek, 21. julij 2023, Stari Trg, Ljubljana
Na ulicah stare Ljubljane ob poletnih večerih vlada turistični vrvež, v duhu katerega prišleki z vseh koncev in krajev obupano preplavijo vse neokrnjene kotičke naše prestolnice. Med iskanjem drobcenih zlatih žilic prav posebno vozlišče predstavlja (izven turistične sezone običajno prazen) stari trg, kamor se stekajo karavane onemoglih, opeharjenih in očaranih. Prav tam je pred galerijo Škuc na topel petkov večer temu krogotoku obiskovalcev oporekalo manjše koncertno prizorišče, namenjeno kvartetni godbi tolkalca in skladatelja Gala Furlana. Ajdovsko-goriška naveza Furlana (bobni), Jureta Boršiča (saksofon) Antona Lorenzuttija (električna kitara) in Timija Vremca (bas kitara) je pri založbi Klopotec lani izdala svoj prvenec Almost Blues, na katerem v krogu sedmih skladb slišimo pestro nabirko odvodov iz voda jazz-fusiona, funka in afrobeata. Nastop kvarteta, ki je botroval razstavama Odsev (Razstava in modna revija pod vodstvom katedre za oblikovanje tekstilij in oblačil z oddelka za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje Naravoslovno-tehniške fakultete) in Marijo Županov: Pleasures (Fotografska razstava, posvečena ustvarjalkam in ustvarjalcem slovenske drag scene), je potekal ob otvoritvenem večeru mini festivala Dobimo se pred Škucem.
Že pred samim začetkom performansa je bilo na starem trgu kristalno jasno, da kvartet v rokah drži vse niti večera – če bo nastop poln improviziranih biserčkov (ki bi jih lahko že glede na staž nastopajočih malodane pričakovali) in poglobljenega preiskovanja godbenih dinamik, bo kot tak intriganten za jazzovskega navdušenca ljubljanske klase, ki Furlana pozna predvsem kot učenca šole Zlatka Kaučiča in ga kot takega lahko smatra za enega vidnejših dedičev inovativnih pristopov do improvizirane godbe. A medtem ko prefinjeni uf, ah, jazzovski pesjani lajajo, bo šla turistična karavana (v slogu, fuj fej, barbarska godba, kaj se pa grejo) gladko dalje. Če pa se namerava z nekaj podjetniške žilice po drugi strani kvartet na oder podpisati z manj preizpraševalnim (po domače tudi bolj normalnemu/neukemu ušesu ljubim nastopom), bo vsak dober karavanar, ki sanjari o hlinjenju pristnega navdušenja nad domačimi glasbenimi scenami srednje Evrope, pridno postal za kakšnih deset, morda petnajst minut, kupil cedejko in spil kozarec belega – o psih pa ne duha ne sluha. (Pre)zavedajoč se kriznega momenta lastne vloge, katere pomen je ležal raztreščeno nekje med enimi in drugimi, je recenzent raje kot po svinčniku za začetek posegel po pivu iz Merkatorja; s pločevinko v rokah in prekrižanimi nogami se je zlil s pisano druščino tam nekje pola-pola karavanarjev (“Excuse me, is this seat free?” in “Do you, uh, know who is playing and when do they start?”) in psov (“Katero pa je tole belo vino?” in “Prav fin ambient za ob razstavi v Škucu.”).
Že med krajšim sound-checkom je bilo jasno, da množice hrepenijo po svežih zvočnih izkustvih. Vadbeni performans, s katerim je kvartet na kratko podražil vse prisotne, je požel precejšen aplavz – tudi nastopajoči so bili vidno nasmejani. Po krajšem premoru so dokončno zavzeli oder, odigrali uvodno špico (v obliki skladbe Almost Blues) in se predstavili občinstvu. »Sori, cedejke smo pozabili doma, lihkar smo z morja, nismo tolk’ zvežbani, upam da boste užival, fajn se mejte.« Sproščenost in uživancija sta kar kapljali z odra – postalo je jasno, da se nihče od muzičistov ni zares posvečal občinstvenim momentom, kar se je izkazalo za izvrstno pritiklino lenobnega večera. Kvartetni nastop je namreč osrediščilo popolnoma sproščeno, a spretno manevriranje med improviziranim in komponiranim. Furlan je (kot godbeni vodja) pazljivo pletel zvočno scenografijo na prvi pogled preprostih, a ob podrobnem poslušanju dokaj dovršenih ritmičnih struktur, čez katere je v rafalih menjajočih se stilov udrihala izvrstna Vremčeva bas kitara. V vlogah trans-žanrskih solistov sta se Lorenzutti in Boršič nadvse izkazala. Kitaro je Lorenzutti vlekel skozi raznorazne emulatorje in efekte, ki so mimikrirali vse od zvokov saksofonov do nazobčane distorzije – temu je botrovalo njegovo poplesavanje med vodenjem in sledenjem, ki je bilo praviloma pogojeno s strukturami in predeli kompozicij. Boršič si je jemal precej stilistične svobode – mestoma je eksperimentiral s tehniko v prostem slogu, pri čemer je puščal veliko prostora zračnim pol-tonom, nenadnim sunkom barve in spotikanju čez razsrediščeno dinamiko na videz naključnega prepihovanja. Če se je Lorenzutti svobodnjaško poigraval na nivoju predelov in pasaž znotraj posameznih skladb, je bil Boršič omejen v med-skladbenem smislu – njegovo igro je diktirala predvsem vsaka posamična kompozicija, s katero mu je Furlan kot kvartetni komponist predpisal bodisi svobodnejšo bodisi bolj melodično lidersko vlogo, v kateri se je prav tako izkazal.
Na svojem večernem nastopu je kvartet preigraval najbolj impozantne albumske utrinke (Happy Day of a Stray Dog, Funny Hat From A Chinese Store) z vsemi solističnimi priteklinami, obenem pa so si – prizorišču navkljub – prek odsekov prosto improvizirane godbe dovolili dobršno mero igrivosti. S tem je kvartet uspešno zadovoljil tako trde jazzovske pristaše kot tudi bolj fluidno in nestalno turistično množico. Že res, da so se med freejazzovsko igro (v kateri so itak, po besedah Vremca, na odru vsi najbolj uživali) karavane prišlekov prestavile s prizorišča, a glave sedečih fenov so prav takrat najbolj udarjale v nevidnih, težko otipljivih ritmičnih vzorcih. Ko je igra prerasla v bolj “linijske vode” (in s tem postala bolj nasičena z jasno definiranimi melodičnimi frazami in komponiranimi liki, katerih umeščenost v kompozicije je bila vnaprej začrtana), je prosta stojišča malodane takoj zamenjala neskončna rezerva turističnih navdušencev. Stari trg bi z ozirom na igro lahko v končni fazi izpostavili kot malodane idealno prizorišče, oprano večjega dela pretenzije, ki je (če ne drugega, že po sili pretočnostnih razmer) hočeš nočeš odpadla z ramen tistega ščepca bolj sofisticiranih obiskovalcev. Hladni, resni obrazi mimoidočih so bili v precejšnji številčni manjšini, velika večina je z zanimanjem, nasmeškom in neokrnjenim veseljem spremljala tudi še najbolj zagamane prostodžezovske trenutke, ob katerih so naše migajoče glave lovile nevidne oprimke. Morda je lahko Furlanu vsaj malo žal, da so pozabili cedejke.
