Petek, 8. december 2023, Slovenska Kinoteka, Ljubljana
Na mrzel decembrski petek smo si v Slovenski kinoteki pod okriljem serialke Kino-uho ogledali fantastično Rdečo krčmo izpod taktirke francoskega režiserja Jeana Epsteina. Nemi film, ki je bil po istoimenski noveli Honoréja de Balzaca posnet leta 1923, je z glasbeno improvizacijo spremljal stari znanec kinoteke in njen nekdanji rezidenčni pianist Andrej Goričar, ki je godel s prefinjeno kombinacijo kilometrine in inovacije.
Epstein velja za enega najpomembnejših zgodnjih impresionistov francoskega filma. Balzacovo zgodbo za nemi film prilagaja prek odvodov zgodnje francoske filmske teorije (photogenie), pri čemer osrednjo vlogo igrajo neštete podrobnosti obraza: drobne gube, prefinjen blesk oči, povešeni kotički ust in izraz čustvenega afekta. Ob ogledu Rdeče krčme spremljamo zgodbo v zgodbi, ki je za potrebe filmanja prirejena zgolj po ovinkih – v izvirniku neizpostavljeni pripovedovalec se prelevi v samo še enega izmed večernih gostov, ki zagreto spremljajo srž večera: ulično pripoved o krivici iz ust potujočega Nemca Hermanna.
Prezebla in premočena vojaka, ki se v nalivu zatečeta v nevpadljivo krčmo na francoskem podeželju, si na skrivaj poželita diamanta potujočega nizozemskega draguljarja. Prospere Magnan, eden od vojakov (imena drugega se Hermann preprosto ne spominja), tekom večera sestavlja gnusen, krvav načrt. Nizozemca ima z nekaj sreče kmalu tam, kjer ga hoče – spečega in nič hudega slutečega. Iznenada ga prevzame slutnja smrti, občutje je tako močno, da skrivenči njegov obraz v katarzično grimaso. Obupano kliče mater, se opravičuje, moleduje, objokuje in zgrožen nad lastnimi načrti manično skače iz krčme na dež in spet nazaj. Po začetni grozi zaradi svojega vražjega načrta ga prevzame katatonična apatija, po kateri tone v globok spanec. Naslednje jutro je Nizozemec mrtev, dragulji pa so izginili, vsi, razen drobnih dveh, ki jih je v zameno za delitev spalnice hvaležni popotnik ponudil Prosperu in njegovemu iznenada izginulemu kolegu. Šokiranega Prospera odvlečejo na sojenje, kjer nemo vztraja pri svoji nedolžnosti, a njegova skušnjava je nazadnje kaznovana z najvišjo kaznijo. Skozi pripoved opazujemo naraščajoče nelagodje Jean-Frédérica Tailleferja, bogataša in vojaškega dobavitelja, ki ga ima na očeh sumničavi mladenič, snubec njegove hčere. S serijo vizualnih namigov in tihe anksioznosti, ki se stopnjuje od blage implikacije do popolne resignacije in kolapsa, postane jasno, da je prav on grabežljivi sopotnik preminulega Prospera.
Preplet zvočno-vizualnih elementov je izjemen performans igralske zasedbe povzdignil nad za današnji čas čudaško, okorno in okrnjeno gledališkost nemega filma. Uvodoma nas kamere popeljejo v kičast blišč pariške visoke družbe na prelomu osemnajstega stoletja, v svet nakodranih lasulj in bleščečega porcelana, ki ga Epstein upodobi v intimnem soju sveč in blesketu dragih kamnov. Goričar je urno sledil temu anahronističnemu prikazu buržoaznega preobjedanja z obdobju primernim valčkom razloženega klavirja. Ob prvih nekaj kadrih je v takem slogu povečini operiral z gradnjo napetosti in oblikovanjem prefinjene tematike, iskre, ki bi preskočila iz ozadja v ospredje ter gledalca ob vsaki ponovitvi kadra uspela vsaj za hip preleviti še v aktivnega poslušalca, a mojstrsko igranje se je uvodnim pričakovanjem navkljub hitro prevesilo v narativno linijo, polno nenadnih preskokov in igrivih preobrazb. Posledično je Goričar z vzdušjem skušnjave, implikacije in pričakovanja na podoben način uglasbil fragmentirano filmsko narativo.
Epsteinovo Rdečo krčmo preveva spust v intimo občutja. Na eni (narativni) strani opazujemo bolečo razdvojenost obupanega Prospera. Sprva je ob prihodu v krčmo, kjer si da brati prihodnost (ki se, kakopak, konča z “zlatom, zločinom in smrtjo”), njegova mimika toga, ukleščena v nemi želji po krvi in preskrbljenosti. Goričar ob uvodnih kadrih popotnikove pripovedi tej zadržanosti kontrira z razigranim, pustolovskim igranjem, s čimer dopolni vzdušje domačne, tople in temne krčme, v kateri se premočena vojaka počutita kot doma. To domačno vzdušje zavetja neprestano primerja z utesnjenostjo in prevzetnostjo razkošnega stanovanja, ki je na drugi strani povsem ukleščeno v virtuoznost arhaičnih standardov čislane klasike. Igranje je prefinjeno, mojstrsko, a prehladno, predvidljivo. S svojim skrhanim, površinskim perfekcionizmom nastavlja zrcalo domišljavi Tailleferjevi družbi in njegovemu trhlemu alibiju, ki razpada na kosce pod budnim očesom mladega snubca njegove hčerke.
Ta mladenič, ki v noveli nastopa v vlogi pripovedovalca, je v Epsteinovi Rdeči krčmi pogosto središče pozornosti kamere. Njegov bledi, napudrani obraz sije brez vsakršne gubice, njegova lasulja je daleč najimenitnejša, njegov plašč najbolj škrlaten. Dlje, kot mu objestni, venomer vina žejni Hermann pripoveduje svojo štorijo, tem svetleje sijejo njegove deške oči. Sumničavost prevzame njegovo mimiko, s katero se Epstein poigrava prek intimnega kadra in blage osvetlitve, medtem ko Goričar polagoma gradi napetost. Na drugi strani mize pa ves čas kot kup nesreče sedi prepoteni Taillefer. Njegove ostre poteze nasprotujejo snubčevi lahkotnosti, medtem ko strupene, ozke oči izdajajo krivdo – krivdo, ki je kaj kmalu na dlani vsem v dvorani. Pretirana večerja izgubi ves svoj smisel prostorske in časovne umestitve, prevesi se v sanjavo, nerealizirano konfrontacijo med krepostnostjo in plehkostjo zatrte krivde, v boj med ideali, s katerimi Epstein operira že od samega začetka.
V pripovedi medtem Prospere, objokan in iznenada odrešen krvniške sle, zaprepaden pade v šok. Spominja se ustnic gostilničarjeve hčerke, s katero se je še pred kratkim vzneseno radostil in užival življenje, zdaj pa je z nožičkom v rokah prišel tako blizu odvzemu tovrstnih privilegijev. Oropan vse volje, s pomočjo bliskovito hitrih kadrov surrealistične nevihte ponorelo skače z dežja pod kap. Šele ko se zave svoje (ne)človečnosti, njegov lik oživi. Goričar s kaskado močnih, polnih akordov in gradnjo vrhunca dokaj predvidljivo, a nadvse učinkovito dopolni sceno, s čimer dopusti Prosperjevim mukam preboj v ospredje.
V soju jutranjega sonca se izkaže, da je nizozemski mešetar mrtev. Elementi sanjave, odtujene režije, ki gledalca spominjajo na klasičnega Lyncha, na tej točki prikapljajo čez rob buržoazne večerje. Prospere zaprepadeno spremlja uresničitev svoje prerokbe, ko njegov gnetljivi obraz prevzame fascinantna kombinacija nejevere, obžalovanja in krivde – krivde, ki ubožca prevzame nedolžnosti navkljub. Njegova resignacija je takojšnja in popolna, ob prihodu organov oblasti je jasno, da je kljub bledim izgovorom Prospere pravzaprav zaverovan v svojo krivdo in prepričan, da je njegova skušnjava primerno kaznovana. Po bizarnem sojenju sledi njegova hitra, mimobežna smrt.
Tailleferjeva krivda je medtem povsem razkrita. Njegov pogled bega čez kader, tresavica ga sili v tišino. Goričar kombinira utesnjene, virtuozne motive z razigrano krčmarsko burlesko, gradi zidove tonov in jih podira z bliskovitimi preskoki, izrablja vse tonske širjave klavirja in prostora. Gledalec se naslaja nad njegovo uspešno preslikavo filmskega vzdušja, pri katerem ne gre za upodabljanje konkretnih čustev, temveč za grajenje gledalčeve zmožnosti preslikave lastnih zaznav na Epsteinovo intrigantno raziskovanje človeškega obraza. Prek kombinacije surrealizma in improvizacije se nam pred očmi (in v ušesih) slikajo motivi obsojene nedolžnosti, kaznovane skušnjave, božje kazni in ambivalence v afektu prihajajoče smrti. Goričarjevo igranje nikdar ni preseglo filmske razsežnosti, nikoli ni hlastaje poseglo po gledalčevi pozornosti ali kvarilo vzbujenega vzdušja. Namesto tega je bilo s sliko v popolni sintezi, vsak sanjavi, ornamentalni kader je izpadel bolj sanjavo, bolj intrigantno, bolj pomensko, četudi je morda služil zgolj estetiki. Igranje je izzvenelo tako, kot se je začelo. Ko je Taillefer v igri s kartami s strani mladega snubca razkrit v svojih lažeh, neceremonialno pade po tleh. Če je prej resigniral Prospere, zdaj resignira on, a njegove, lažnivčeve, morilčeve usode ne spremlja nobena počasna, organska gradnja napetosti, noben melodični razplet. Godba teče dalje, razvneto, kaotično, vse dokler ni laž razkrita. Zaslon potemni, Goričar spusti prste s tipk in Rdeča krčma se konča.
