Po mesecu dni se je cikel Taktišče v drugi polovici januarja vrnil v svojo matično celico Hupe Brajdič v podhodu Ajdovščina. Že štirideseta edicija je v prostor pripeljala dva koncerta, ki bi si težko bila bolj diametralno nasprotna, tako po zvočni dramaturgiji kot po prikazani meri improvizacijske nujnosti.
Večer sta odprla srbski glasbenik, ki živi in dela na Dunaju, Nikola Vuković s preparirano trobento in Rok Zalokar z modularnim sintetizatorjem. Vuković je ubral pot radikalne in performativne preparacije – zajemal je sapo v balone, ki so skozi cevi pasivno sproščali pritisk v različne šume, izkoriščal je klikanje ventilov inštrumenta in podobno. Te drobce je v svoj modularni sistem zajemal Zalokar, a rezultat je bil, morda prav zaradi posebne narave takšne elektronike, nepregleden in dramaturško razvodenel. Koncert je obtičal v linearnem momentu odmevov, vijačenih osciliranj in jemanja, premeščanja oziroma predrugačenja akustičnih zvenov v pretežno neritmizirane repeticije, v čakanju na zanimiv fragment, a prava napetost ali ostrina v zvenu se v trajanju in minevanju nikoli nista vzpostavili. Plasti reproduciranega zvena so delovale kot v diagonale postavljene drseče kulise, ki so sestavljale labirintno sosledje brez prave razrešitve in poti ven, sicer bogato z barvanimi šumi in oscilacijami, a v daljšem loku brez trajanju primernega vertikalnega gibanja, dovolj smiselne spontane dramaturgije, da bi ohranilo tudi gibkost pozornosti zahtevnejšega poslušalca improvizirane glasbe in ne le notranji, v ambient osredotočen vzgib samih glasbenikov. Nastop, ki je trajal prek grobo odmerjenih petinštirideset minut, bi vse, kar je imel zares povedati, lahko podal tudi v polovičnem ali še krajšem času.
Popolno nasprotje je nato predstavljal drugi del večera, ko sta se soočila Vita Kobal z violino in Tomaž Grom na kontrabasu. Kobalova, mlajša in manj izkušena predstavnica domače scene, ki sicer krmari med jazz-folk fuzijami in etno tradicijo, je v danem prosto-improviziranem kontekstu pokazala izjemno stabilnost. Njena igra je bila linearno vztrajna, a ne pasivna, kar takšen duo lahko pridno koristi, vsaj nekje v podstati, kot vir dinamičnega gibanja naprej in naprej. Njen momentum preigravanja bolj ali manj klasičnih violinskih tehnik je predstavljal odločitev za kontinuiteto, in kolikor ji je Grom že od samega začetka tako dopuščal kot dajal pobude, toliko jih je vzela. Njegov nastop pa ni bil le glasbeni, temveč – kot smo ga vajeni – samosvoj: iz vloge glasbenika-nastopajočega je prešel v izdelano odrsko-performativno, životno dejanje, umeščeno prav v ta prostor. Spet je natančno poslušal in sledil, dopolnjeval, plastil kače in lestve, vendar je pogosto tudi v isti sapi izstopal iz toka ali ga jezil, razstiral kulise. Na smiselno umeščenih točkah trajanja je s posrečenimi in telesno/predmetno igrivo dinamičnimi posegi gibanje tudi povsem premestil, se ustavil na dnu kot dovolj masiven kamen, vržen v tok. Inštrument je tudi božal, tapkal, s cevko pihal v njegove ostre robove, v njegov trup spuščal tujke in ga vihtel po prostoru, postavljal stolp predmetov na kobilico kot iz kamnov na plaži ob morju in pustil, da se nato podre v nihanju. Iz žepov na kobilico, na plano in nekam za oder je prelagal in celo metal majhen pokvarjen prenosni zvočnik, ki ni drugega, kot šumel. Ampak to so tiste reči, ki jih preprosto ne gre zajeti v besede ali ujeti v posnetek.
Koncert je bil sublimen presežek, ki se je, v nasprotju s prvim setom, zaključil točno tam, kjer je bilo prav, po dobrih tridesetih minutah zgoščene, nujne vsebine. Grom je tako, kljub nezaobidljivemu prispevku Kobal, nastop dua vodil in ga dvignil nad povprečje, plodna postavitev dvojca je ustvarila pogoje, v katerih se je vsekakor lahko primerno sprostil, si privoščil. Tudi ob dejstvu, da tovrstnih koncertov slišimo veliko in da se generacije izvajalcev menjajo, smo le redko priče tovrstnim sublimnim presežkom. Grom te koncerte naredi hkrati umetniško vrhunske in v istem zamahu izrazito dostopne, česar pa nikoli ne izigrava, te svoje spretnosti ne postavlja v kako drugo areno kot predmet popreproščene fascinacije. Gre v Cankarjev dom, v Filharmonijo, a povsod, kjer je, je enako, kot je v podzemni Hupi Brajdič ali v kleti Španskih borcev ali svoj čas na podnu Menze pri koritu. Ta drugi koncert je bil, kljub vnovič odmerjenim tri četrt ure, krajši, le v bližini pol ure, in glasbenika sta ga zaključila na mestu, kjer je bilo dobro in zato prav. Takšna mera je pogosto kot latenten znak o globini tistega, kar smo videli, nezmernost pa znak gibanja bolj na površini, kjer takšno mesto ves čas beži.
Pod črto pa, vse to se dogaja v Hupi Brajdič, ki jo že mesece določa bizarna situacija v podhodu Ajdovščina, v katerem je zdaj vsako zadrževanje prepovedano, obisk dovoljen le še do dveh obratujočih prostorov in posredno tretjega, torej Hupe Brajdič, ki je s spuščenimi zapornimi vrati izgubila lasten vhod. Celoten podhod pa tudi ponoči zaprejo in je zato izvedba teh koncertov omejena glede na izpogajane možnosti, pa dodatno pogajanje z varnostno službo, ki bi spustna vrata najraje vsak večer čimbolj rutinsko zaprla. Medtem ko se torej zunaj bijejo gentrifikacijske bitke za center mesta, znotraj vrvi. Kljub omejitvam prostor ostaja nevsiljivo domač in posrečen za tovrstno glasbeno snovanje. Ekipa deluje iz čiste pozicije alternativne drže, snemalke snemajo, lučke delajo, prispevki se zbirajo. Izgleda tiho, a v resnici brzi. Štima.
