Nedelja, 25. maj 2025, Arboretum Volčji Potok
Svet takoimenovane bioakustike – ali bolj poetično poimenovane zoomuzikologije – se v zadnjih desetletjih pojavlja ne le kot nadaljevanje dejavnosti pokojnega domačina in biologa Ivana Regena, njegovih nenavadnih eksperimentov, ki jih je nekoč izvajal v sobici Dunajske univerze, temveč tudi kot performativno umetniško izražanje ljudi v sodelovanju ali kar pod taktirko naših živalskih sobitij. Bioakustika ima prav posebno mesto v slovenskem znanstvenem in ustvarjalnem prostoru, saj Regena po njegovih različnih poskusih dešifriranja murnovih oglašanj danes opredeljujemo kot pionirja sodobne bioakustike. Zato je več kot primerno, da v tem prostoru deluje sklop glasbenih dogodkov, ki človeško ustvarjanje povezuje z zvočno kuliso narave. Inštitut CONA – Zavoda za procesiranje sodobnih umetnosti je eno od zadnjh epizod cikličnega projekta AnimotMUZIK gostil v očarljivosti Arburetuma Volčji Potok.
Dogodki iz tega sklopa sicer ne nudijo le vpogleda v prakse izostrenega poslušanja okolja, temveč v svoji izvedbi predstavljajo precej širše polje. Med kratkim, a prijetnim zvočnim sprehodom nam je ljubiteljska ornitologinja Alenka Bradač predstavila zvočni svet arboretuma. Slišali smo vijugasto melodijo taščice, globji zvok evrazijskega kosa, intervalne preskoke velike sinice in ritmične klice vrbjega kovačka – ptic, ki so svojo prisotnost oznanjale z dreves in grmičevja gozda za letno kavarno parka. Zvočna kulisa ptic, čeprav občasno zakrita z glasnim oglašanjem čričkov, je v trenutku predstavljala tako prijetno spokojnost narave kot grenko zavedanje minljivosti in vse glasnejše grožnje globalnega segrevanja ter bližajočega se ekološkega zloma. Takšna simbolika je v sledečem koncertnem delu izstopila le še bolj eklatantno.
Žvrgolenju ptic, ki so prepevale in odmevale čez okolico spodnjega angleškega parka, se je pridružila trojica krasnih glasbenikov. Zvoki klarineta in saksofona Jureta Boršiča so odmevali ob gladini bližnjega ribnika in že ob prvih tonih je bilo jasno, da bo harmonični osnutek nocojšnje improvizacije temeljil na bogatem repertoarju naših pernatih prijateljev. Klarinet je prehajal onkraj standardnih artikulacij inštrumenta in se raje posvetil sodobnejšim, razširjenim zvenom, včasih tako prepričljivo, da poslušalci nismo ločili med zvokom draženja jezička glasbila ali sirinksom vzburjene okoliške ptice. Tudi skrivanje glasbenikov pred očmi poslušalcev je namigovalo, da je to njihov namen. Odgovor pihalu je z druge strani ribnika podajala vokalistka Tea Vidmar, ki je zvočno igro dopolnjevala z imitacijo kukavic, taščic, sinic in drugih ptic. Njen glas je odmeval dovolj glasno, da nuje po dodatnem ozvočenju pravzaprav ni bilo. Med pticami, saksofonistom in vokalistko se je odvijal nastop povsem akustično, a tokrat smo bili domnevno prvič v sklopu takšnih dogodkov priče tudi elektroakustični manipulaciji zvoka, ki jo je izvajal Brane Zorman. S pomočjo elektronske improvizacije so se zveni glasbil in okoliškega žvrgolenja zlili v enoten prostor sobivanja človeka in narave. Morda je k takšnemu simboličnem vtisu še dodatno prispeval pogumni ščinkavec, ki je sredi nastopa za publiko priletel na bližnje drevo in skušal glasbenike preglasiti ter si izboriti svoj teritorij. Ptice pa le niso bile edine protagonistke – svojo prisotnost v času nastopa je večkrat oznanil tudi glasen čriček, katerega ritmični klic je še bolj pripomogel k edinstveni izkušnji.
Ob meditativni naravi takega simbiotičnega zvočnega doživetja se moramo vprašati tudi o našem vpletanju v zvočni prostor živali. Dejstvo je, da smo kot človeška bitja v luči razvoja naših civilizacij več kot odgovorni za onesnaževanje in za krajo tako bivalnega kot zvočnega prostora številnih drugih živih bitij. Naša vloga je nedvomno destruktivna. Zato so več kot dobrodošli in pravzaprav nujni tovrstni dogodki, namenjeni osveščanju o okoljski problematiki, seznanjanju in povezovanju ljudi z naravo. Naša kultura in diskurz sta namreč potrebna temeljitih sprememb v dojemanju vloge oziroma pomena našega naravnega okolja. AnimotMUZIK in širša bioakustika lahko predstavljata le kapljico v toku takšnih sprememb v prihodnosti, a vsaka kapljica šteje.
