Samozaložba, 2024
Sami smo o grupaciji Zhlehtet nazadnje, sicer ne na istem mestu kot trenutno, pisali v obdobju izida plošče Podhod in se med drugim lotili metamorfozne kvalitete benda, ki nas, priznamo, precej navdušuje. Gre za sorazmerno fluidno skupino muzičistk in muzičistov, ki, glede na kontekst in aktualne cilje, variirajo s formo in slogom muziciranja in, kar se zdi še bolj ključno in se še bolj neposredno veže na zgoraj omenjeno metamorfoznost, nadvse spretno v svoj izraz vlečejo glasbene in neglasbene kvalitete prostora, kjer v danem trenutku pač igrajo oziroma snemajo. Seveda bi še vedno, ne da bi recimo o posnetku karkoli vedeli vnaprej, prek gole glasbe težko ugotovili, za kateri prostor dejansko gre, ampak merimo na nekaj povsem drugega. Tako že omenjena plošča Podhod kot tudi najnovejša, Vrt, odražata jasno ambicijo in hkratno senzibilnost benda, da, recimo temu, zadiha skupaj s prostorom in ga z lastnim glasbenim početjem prej dopolni kot pa zapolni. Preprosto povedano: resnično zanimivo je poslušati, kako bend prilagaja svojo podobo, izraz, ko se premika iz prostora v prostor. S to kvaliteto se znajdemo v situaciji, ko nas ne mika obiskati koncerta z namenom, da bi se prepričali o »originalnosti«, individualni »izjemnosti« izraza nekega benda. Privablja nas potencial izkušnje skupnega osmišljanja določenega prostora prek zvočne igre.
Tako kot na Podhodu tudi na Vrtu bend sestavi tris v podobi Rok Zalokar (električni klavir wurlitzer, elektronika), Lenart De Bock (saksofon, flavta) in Alja Petric (vokali, tolkala). Vrt, o katerem je govora, je hišni vrt v, kakor pravi zapis ob plošči na Bandcampu, samem srcu Ljubljane, kjer Zhlehtet zadnja poletja odigra set ali dva, na istem mestu pa denimo tudi Zalokar sam izpelje kakšne klavirske meditacije in druge podobne, zvečine pač precej intimistične reči. Ob poslušanju pričujočega albuma se omenjena dimenzija intimnosti izjasni precej hitro. Prav tako se v njej, celostno gledano, odraža neizpodbitna spokojnost, sproščenost, domačnost, skratka vsesplošno občutje, ki botruje takšni glasbi.
Kakšni glasbi? Takšni, ki se upa razvijati v izjemno počasni, umirjeni in detajlirani maniri in torej ne igra na velike poteze, glasbene geste. Igra na širino, na niansirano dograjevanje, na minimalne odskoke v teksturi in barvi. Moramo priznati, da tovrstna, vseobsežna glasbena eteričnost in njeno pogosto estetsko ukalupljanje v raznih new agerskih eklekticizmih zlahka precej hitro izpade patetično. Kot hlinjenje nekakšne duhovne plemenitosti, ki postane vrednota sama na sebi in zbeži absolutno vsemu, kar niso individualistične, samonanašalne fantazme. Pri pričujočem bendu tega ni, vsaj kar zadeva naša opažanja. Res je sicer, da se benda večkrat. v mnogih pogledih povsem legitimno, oprime oznaka »spiritual jazz« ali kaj podobnega, a resnično verjamemo, da eterična kvaliteta Vrta veliko prej izhaja iz tega, kako navzoči doumevajo, neposredno čutijo prostor, kjer igrajo. Najbolj eksemplaričen primer je zagotovo komad Breathing New Life, kjer se vrt prebudi skozi onomatopejski vrvež praznega saksofonskega razpihovanja, raznih perkusivnih žlobudranj, kriljenj in topotanj, ki svoje naravne podobe najdejo v pihljanju vetra in živopisanem mrgolenju življenja na vrtnih tleh. Najbolj ključno se zdi to, da se bend z opisanim glasbenim oklepanjem danega prostora, okolja, reši pred tem, da bi izpadel kot vase zagledan projekt, ki se primarno ukvarja z grajenjem marketabilne zunanje podobe in odtujevanjem lastnega delovanja od življenjskih izkušenj njihovih poslušalcev.
Ob upoštevanju vseh zgornjih premislekov bi se lahko pogovarjali tudi o dejstvu, da tovrstni, izrazito intimistični glasbeni poskusi daleč najbolje delujejo v kontekstih bolj eksplicitno intimnega značaja. Zlahka si predstavljamo festivalsko ali kakšno drugo sorodno situacijo, kjer bi se poskus tako subtilnega glasbenega grajenja in srkanja prostora razvodenel v prazen afektivni nič. Takšen pristop do muziciranja, takšen odnos do glasbe preprosto ne vzdrži spektakelskega pompa konvencionalnega glasbenega festivala, saj v njem impliciran mimobežen odnos do nastopajočih zruši samo srž glasbe, ki preprosto potrebuje vedrejši in bolj iskren stik z občestvom.
Vrt zagotovo ni monumentalna plošča, ki bi nas pustila raznogavičene in/ali pretirano vzhičene. Je pa plošča, ki, kot smo že omenili na nekem drugem mestu, odraža zdrav odnos do delanja glasbe, predvsem takšen, ki se ne zapira vase v romantizirano umetniški maniri, temveč venomer ohranja stik z okolico in običajnimi razsežnostmi življenja v njej.
