Cankarjevi torki: Oblaki življenja, Klub CD, 17. 03. 2026
Na predvečer stodvaindvajsete obletnice rojstva Srečka Kosovela in v letu, ko obeležujemo stoto obletnico pesnikove smrti, je v klubu Cankarjevega doma Zvočni izviri kvartet v zasedbi Jure Boršič (klarinet), Anton Lorenzutti (električna kitara), Jošt Drašler (kontrabas), Gal Furlan (tolkala) predstavil novi album Zlatka Kaučiča z naslovom Oblaki življenja. Gre za preplet Kosovelove poezije v interpretaciji dveh recitatorjev s Kaučičevo glasbo.
Za Kaučiča, ki se ima za kraškega lokalpatriota in je v intervjuju za RTV nekoč povedal, da je Kosovel njegov brat po duši, je to že tretji projekt, pri katerem ga je inspirirala poezija tega vizionarskega pesnika. Prvič se je k njemu po navdih odpravil leta 2001 z Zlatim čolnom, suito za komorni ansambel, idejni zametki katere segajo menda še v čas Kaučičevega bivanja v Amsterdamu. Koncertni album s posnetkom iz Cankarjevega doma je bil izjemno dobro sprejet, Jazz magazine ga je celo izbral za najboljši srednjeevropski projekt leta. Nekoliko nadgrajeno različico suite je Kaučič leta 2004 predstavil še na mariborskem Lentu, pozneje pa je izšla na koncertnem albumu z naslovom Zlati čoln 2. Pri Zlatih čolnih je Kaučič izvajalske moči združil z jagodnim izborom priznanih solistov in večjih zasedb, kot so Ljubljanski madrigalisti, Al Capone štrajh trio in člani Mariborske filharmonije. Skupaj so ustvarili komponirano-improvizirano mojstrovino, ki presega žanrske oznake.
Pri naslednjem Kosovelovem albumu, Vibrato tišine (2007), se je Kaučič umaknil k introspektivni minimalistični zasedbi solističnega projekta, v katerem je recitacije Barbare Korun pospremil z muziciranjem na kovinska glasbila in vsakdanje predmete. Medtem ko gre pri Zlatih čolnih za programsko glasbo brez besedila, kjer se povezava s Kosovelom odraža le skozi naslove, se za Vibrato tišine zdi, da je v ospredju poezija. Vsaki Kosovelovi pesmi Kaučič dodeli zvočno krajino, znotraj katere se nato odziva na specifične trenutke v besedilu.
V Oblakih življenja se Kaučič vrača k tradicionalnejši zasedbi jazzovskega kvarteta s klarinetom v pihalni in električno kitaro v ritemski sekciji. To je tudi prvi Kosovelov projekt, pri katerem sodeluje zgolj kot skladatelj, medtem ko je izvedbo zaupal mlajši generaciji, tako rekoč svojim glasbenim gojencem. Po obliki so Oblaki prepoznavno Kaučičevi, gre za niz kratkih del, povezanih z attaca prehodi. Vsako od njih je osnovano okoli posamezne glasbene misli in te bi lahko v grobem razdelili v tri kategorije. Pri skladbah Jesensko tiho, Ne veter pomladni ter Slovo od sobe so to preproste melodije, ki jih Kaučič potujuje z različnimi orkestracijskimi pristopi, npr. z nedoločljivo zvočno barvo, ko glasbila igrajo unisono. Pri drugih je osnovna ideja ohlapna skica žanra, ki že vključuje določeno semantično prtljago. V Premišljevanju je to slutnja bluesovskega patosa, v Pesmi št. 1 pa urbana boemskost klasičnega jazza. Pri večini skladb gre sicer za zvočne krajine, ki pogosto izhajajo iz ene inštrumentalne, največkrat tolkalske geste, na katero se navežejo ostali izvajalci. Tak primer je ponavljajoči se motiv acceleranda in ritardanda v skladbi Jesen.
Če v Zlatih čolnih besedila sploh ni bilo in če je bilo le-to v Vibratu tišine postavljeno v ospredje, potem Oblaki življenja glede razmerja med glasbo in besedilom uberejo zlatolaskino pot. Poezija je prisotna v obliki recitacij, tokrat smo jo slišali v izvedbi Ane Geršak in Martina Gerbca, ki je zamenjal bolnega Iztoka Osojnika. Recitatorja sta jo podajala izmenjaje, včasih šepetaje, spet drugič kriče, na najbolj dramatičnih mestih pa kar soglasno, kar je pripomoglo k dodatni dinamičnosti, zvočnosti in pozornosti poslušalca na formalne značilnosti določenih pesmi.
Kljub literarnemu elementu je imela glasba vselej dovolj prostora, da sledi lastnemu dramaturškemu razvoju. Inštrumentalni deli so včasih anticipirali razpoloženje poezije in ji spet drugič sledili kot nekakšna refleksija, v vseh primerih pa sta bili recitacija in glasba obravnavani enakovredno ter prepleteni zelo naravno in organsko. Taka prepletenost je od glasbe zahtevala določeno oblikovno disciplino, zato je v primerjavi z Zlatim čolnom v Oblakih življenja prostor za svobodno improvizacijo precej omejen. Nekje na sredini suite se skriva pesem Tiha misel, v kateri je edini zvok, ki ga slišimo, šepet recitacij. Na tem mestu poezija prestopi mejo glasbe in se človeški govor razkrije kot samozadostni zvočni material, ki ga ne dojemamo le skozi pomen, temveč tudi skozi zven.
Metoda, s pomočjo katere se Kaučič naveže na Kosovela, je najpogosteje tonsko slikanje besedila. Zvočni izviri kvartet je Kosovelov impresionistični način pisanja, ki postavlja v ospredje občutenje trenutka, tako vešče prezrcalil v zvok, da bi celo poslušalec, ki ne bi razumel jezika, intuitivno z lahkoto razbral vsebino pesmi. To velja predvsem za skladbe, pri katerih so ciljali na splošno razpoloženje pesmi, naj je to užitek ob strašljivem bučanju burje v skladbi Nocoj smo, nostalgija po izgubljeni domačnosti v skladbi Premišljevanje ali nemir in notranje trepetanje v skladbi Srečal sem jo. Na mestih, kjer je glasba podlegla skušnjavi, da besedilo slika dobesedno, od škrabljanja dežja in šumenja vodometa na kenari oreščkih do prhutanja brinjevke na klarinetu, je bil tak pristop manj prepričljiv in je hitro zašel na teritorij banalnega. Konec koncev je besedilo vključeno že v obliki recitacije, zato ne potrebuje podvajanja ali ilustracije, marveč nadgradnjo.
Nekatere od Kosovelovih pesmih je Kaučič uglasbil že v predhodnih projektih in tu se ponuja zanimiva primerjava.
Skladbe Kraška vas na Zlatem čolnu po vsej verjetnosti ni navdihnila pesem z enakim naslovom, temveč pesem Premišljevanje, ki se začne z verzom: »Kraška vas je v jeseni tiha« in smo jo v novi uglasbitvi slišali tudi na tokratnem koncertu. Obe skladbi namreč nezmotljivo posredujeta občutek odtujenosti, ki ga Kosovel tako mojstrsko izrazi skozi prispodobo ognjišča, o katerem prvoosebni pripovedovalec reminiscira med sprehodom po mrzlih, meglenih poljih. Na Zlatem čolnu je Kaučič domačnost v glasbo prevedel s pomočjo preproste melodične teme, s katero se skladba začne in po improviziranem osrednjem delu tudi konča. Neobičajna orkestracija z zborom, ki brez besedila pritegne ostalim glasbilom, imitacije, ki dajejo občutek neskončnega kanona, ter skrbno premišljen ritmični zamik nekaterih delov pri poslušalcu zbudijo občutek nedosegljivosti njene topline, kot da od daleč in osamljeni poslušamo zvoke vaškega praznovanja ali – sodobnemu urbanemu bralcu morda bližja prispodoba – festivala etno glasbe. Premišljevanje, ki smo mu imeli priložnost prisluhniti tokrat, kontrast med odtujenostjo in domačnostjo v glasbo prevede s kontrastom med zamolklo in bleščečo tonsko barvo. Začne se s temačnim razpoloženjem, ki ga kvartet naslika z nizkimi registri glasbil, grmečim pulziranjem gonga in latentnim toposom bluesa. Temu kontrastira visoko škripanje klarineta, ki odslikava motiv luči in ognja v besedilu.
Na vseh treh albumih se pojavi tudi naslov Evakuacija duha in zdi se, da vsaka izmed uglasbitev izpostavi nov vidik Kosovelovega besedila. V Zlatem čolnu se uglasbitev začne z enoglasno, skoraj koralno melodijo godal, iz katere se postopoma izvije vse bolj svobodna improvizacija, in zdi se, da se uglasbitev osredotoča na trepet kril, ki se hočejo razprostreti ter pustiti za sabo prazni kokon zastarele estetike. Na Vibratu tišine je zvočna krajina, ki obdaja istoimensko pesem, skrivnostna, skoraj hermetična in zdi se, da ponazarja magična razodetja, ki se bodo izpolnila ne glede na to, ali jih bo človeštvo sposobno prepoznati ali ne. Oblaki življenja prinašajo novo vizijo Kosovelovega besedila, ki se bolj kot na trepetanje notranje resnice osredotoča na prezir in razočaranje umetnika, ki od družbe ne dobi pravega razumevanja.
Še en naslov, ki se pojavi že na Zlatem čolnu, je Nihilomelanholija. V primerjavi z Nihilomelanholijo v zlati krsti iz leta 200, se zdi tokratna interpretacija tega pesnikovega koncepta skoraj medla. Na prvem albumu se tako poimenovana skladba začne s fragmenti otožne, resignirane teme, ki je s cezurami razbita na posamezne vzdihljaje. Ko se v orkestraciji pridružita zbor in godala, postane zvok skoraj filmski in izrazito prežet s čustvom obupa. Pri tokratni uglasbitvi sta občutek praznine, nezmožnosti vere in smrti vrednot precej umanjkala. Glasbena podlaga zbuja občutek nežne, skoraj nostalgične otožnosti, ki ne nudi dosti opore mračni brezbrižnosti besedila.
Dramaturški lok koncerta je sledil Kosovelovemu opusu od zgodnejših, impresionističnih del proti zrelejšim estetikam ekspresionizma, konstruktivizma in avantgarde, vendar pa glasbena obravnava pesmi ni odražala slogovnih razlik med njimi. Podobno kot se Zlata čolna zaključita s skladbo Evropski mrliči in ekstaza smrti, parafrazama iz Kosovelove morda najslavnejše pesmi, v kateri preroško napove morijo druge svetovne vojne, in kot se album Vibrato tišine sklene s pesmijo Evropa umira, se je tudi tokratni koncert zaključil s tematiko smrti Evrope in besom nad lažnimi vrednotami zahodne civilizacije, ki niti sto let po koncu Kosovelovega pisanja ni dosti manjši.
Apokaliptičnemu zaključku navkljub pa album, ki je po besedah organizatorke koncerta Tina Lešničar nastal v okviru projekta Cross Culture in na katerem so besedila primorskega pesnika recitirana tako v slovenščini kot v italijanščini (tokrat smo slišali zgolj slovensko različico), bolj kot o zatonu civilizacije govori o brezmejnem slavljenju kultur(e), neumorni kreativni sili in nenazadnje neomajni veri v možnost dobrih medsosedskih odnosov in sožitja med narodi. S takimi nazori je Kaučič nedvomno favorit v borbi za častno občanstvo v svetu lepega in pravičnega.
