Samozaložba, 2024
Zoc se poleg nepogrešljive, goste usedline, iz katere se da tudi šlogat in ki ostane v skodelici po zaužitju ene najbolj priljubljenih tekočin, reče tudi po pomembnosti nevpadljivemu človeku. Dobro namerno pa tudi tistemu, ki po navadi ostane zadnji na raznih dogodkih in ga je kljub veseljaštvu, ki ga oddaja, treba skorajda pomesti domov. Taki ljudje tisočih imen so lahko tudi vitezi mnogih poslednjih čašic, nujni ometači prireditev, regulatorji vzdušja, zoci, ki sklenejo doživeto ne glede na priliko, slavje ali tugo. Za sabo pa pustijo topel zadah po kolegialnosti, tovarištvu. Zoc se že dobrih petnajst let reče tudi domači zasedbi, ki sta jo ustanovila tolkalec Blaž Celarec in basist Žiga Golob, najprej z namenom razvijanja svojih glasbenih zametkov. Skupaj s kitaristoma Adijem Jakšo in Andražem Mazijem so prerastli v kvartet improvizacijske godbe, ki se že od začetkov uspešno izogiba monotonostim, se po robovih dotika marsikatere glasbene branže, obenem pa nakazuje obsežno zaledje vključenih. Vendarle gre za znane obraze, ki bogatijo domač in tuj glasbeni okoliš že vrsto let, predvsem v poljih etna, jazza ter njim sorodnih godbah, tudi kitarskih, tako znotraj kot tudi izven rutinskih. Zoc so zvesti spontanemu, sprotnemu zlaganju kompozicij, skupinski sprožitvi zvočnega toka, ki ni vnaprej začrtan. Prav takšni so njihovi koncerti in zvočni zajemi na bandcamp profilu, ki je v aktualnem letu bogatejši za dva koncertna posnetka. Po najprej naloženem albumu Zoc 1 iz leta 2012 je sledil lani objavljen The Geralds, ki je pravzaprav prvo zvočno zajetje izvorne postave, pa čeprav je med objavama minilo enajst let. V tem času se je zgodila kadrovska menjava, kitarista Andraža Mazija je zamenjal Chris Eckman. V razširjeni postavi, tako z Mazijem kot z Eckmanom, brez Jakše, zato pa s pihalcem Boštjanom Gombačem, so kot kvintet natopili lanskega avgusta v prekmurski kulturni točki Panovci9. Minulega januarja izdani koncertni posnetek Live @ Panovci9 je izšel kot digitalni in fizični album. Tokrat je pred nami druga letošnja izdaja, posnetek iz jubilejne štiridesete edicije Druge godbe, kjer je zasedba Zoc nastopila v najštevilčnejši postavi do tega trenutka.
Album Live @ Druga godba 2024 je zvočno zajetje iz kluba Gromka na Metelkovi, ki se je zgodil 26. maja. Zoc je koncertiral v obliki seksteta, ki so ga sestavljali Blaž Celarec (bobni), Žiga Golob (kontrabas), Adi Jakša (električna kitara), Andraž Mazi (pedal steel, električna kitara), Chris Eckman (električna kitara) in Boštjan Gombač (klarineti). Jernej Babnik Romaniuk je koncert posnel in poskrbel za masteriranje.
Koncert iz Druge godbe je sestavljen iz dveh delov. Prevetrena glasbena vsebina, ki ji sami rečejo konsonantna, ne more skrivati visoke stopnje kameradstva. Identitete in prispevki se napajajo iz kolektivne godbe, ki nikoli ne miruje, in četudi mestoma ponudi vodilno vlogo tišini kot dodatnemu članu, Zoc kot enota ne pušča komolčenja posameznika v ospredje. Temelji so daleč od hitropoteznosti in rokohitrstva, medsebojno tipanje zveni v skorajda pol-improvizacijskem, pol-komponiranem ustroju, tako uravnoteženi znajo zveneti. Predvsem v prvem kosu je kimanje, pritrjevanje v zasedbinem večgovoru gosto pretočno in s prilivi le še učvršča nabor ter debeli orise motivov v gibkem teku. Nevsiljiv ambient godba zato kljub vsemu predstavlja kot varljivo, izmuzljivo, daleč od izogiba disonanci. Osredotočeno detajlno post jazzovsko razglabljanje pušča odprte poti bolj izrazitim zasnovam, harmoničnim napevom, ki so lahko okiteni z bluzovskimi nastavki, folkovskimi pojočimi potegi pedala steel, drugogodbaškimi pihalskimi apeli, funkersko klenostjo ritmike, lahko konkretno zarežejo v bolj groba polja post kitarskih muzik, ko dobijo tudi feedbacki svojo besedo in psihedelija znova omogoča razpust za fino tkanje začetnega zanosa.
Neprimerno bi bilo reči, da je njihova glasba brezkonfliktna. Zoc znajo ošiliti robove, impulzivno nakazati bojazen pred zapadom v rutino, posamično vzdigovati glasove, medtem ko artikulirajo svoj zven. Predvsem v drugem delu koncertnega posnetka je ambient bolj zračen, ko si dovolijo bolj poglobljen izbor za nadgradnjo skrbno določenih mimo zvenečih drobnarij. Te pa z živim, dihajočim prostorom, ki kiha, hihita in aplavdira, izpadejo kot imenitna kombinacija široke godbene kulise vključenih in živega ujema zvoka, s katero zasedba Zoc do potankosti zapolni ozračje. Dve živi letošnji izdaji stojita kot utemeljitev te teze. Prava kolegialnost v igri.
