Stalni in podtalni festivalski tokovi

O razlogih za prepoznavnost festivala Jazz Cerkno, ko je ta dopolnil dva ducata svojih edicij, se bržkone ni treba ponovno spraševati. Zvečine je šlo in še gre za festival, posvečen jazzovskim muzikam, ki na svoje odre navadno, z le občasnimi izjemami, vabi že oblikovane zasedbe. Toda »jazz« ostaja v Cerknem ohlapen označevalec, ob čemer se praviloma izogiba žanrsko bolj rigidnim formam, s katerimi je v preteklosti občasno koketiral osrednji domači jazzovski festival. Ravno relativna majhnost in posledično neodgovornost širšim specialističnim »javnostim« pa cerkljanskemu festivalu omogočata, da se je, paradoksno, lahko utrdil kot mednarodno »velik«. 

Znotraj delavniškega oziroma spremljevalnega programa, poleg ne nujno glasbenih lokalnih posebnosti, so relativno nove delavnice Mladi raziskovalci, ki se letos programsko navezujejo na ljubljanski festival, Zvočni safari pa je tokrat z nekaj lokalne zvočnosti kljub slabi udeležbi uspel nekoliko pritajeno obarvati medkoncertni prostor zadnjega festivalskega večera. Kontinuiteto predstavlja samorefleksija, ki jo skozi formo okrogle mize oziroma podmizja v Cerknem že nekaj let zapored z osredotočanjem na različne teme pripravljajo odgovorni pri glasbenem portalu Nova muska. Ti so si letos izbrali temo občinstva in s tem posredno odprli tudi nekaj dodatnih tem, ki obvezno ponujajo perspektivo za uspešnost obiska tako Jazza Cerkno kot tudi drugih festivalov.

Če smo namreč v  enem od preteklih zapisov kot najhvaležnejši učinek festivala, tudi zavoljo njegove že omenjene majhnosti, izpostavili zmožnosti prepoznavanja in predstavljanja svežega in neznanega, se je piscu ne nekem drugem mestu že lani glavni del festivala prikazal kot manj posrečen. V objektivnem smislu tega, vsaj za letošnjo edicijo, ne moremo povsem trditi – se pa lahko vprašamo, kaj so glavni festivalski poudarki, in prek njih iščemo razmerje med »zgolj« raznolikostjo in bolj jasno programsko linijo, ki naj festivalu zagotovi njegovo identiteto. Tako se je na primer letos v Cerknem v podmizju prepoznana »izobraževalna« vloga festivalov jasno pokazala skozi raznolikost posameznih večerov, ki je skozi vse tri dni prepletala več vsebinskih linij, najbolj konsistentno ravno tisto »ne-jazzovsko«, pri kateri je v ospredje postavljen vidik improvizacije. Druga, že stalna usmeritev se tu kaže skozi predstavitev novejših domačih projektov, v preostanku pa sta ostala kvečjemu nastop zasedbe Elder Ones z vokalistko Amirtho Kidambi, lani slišano kot del projekta Mary Halvorson, in zaključna zabava z, kot je nekdo šaljivo pripomnil, »italijanskimi Nesesari kakalulu«. Če je letošnji program festivala prinesel malo novih imen, pa je na drugi strani poskrbel za zadovoljivo mešanico robnega in širše prepoznavnega – ne da bi se nihanja v kakovosti hkrati tudi izenačila s tako opredeljenim razponom. Zlahka smo že vnaprej lahko predvideli tovrstno ambivalenco ob umestitvi avstralskega tria The Necks, zasedbe, ki nikoli ni sodila v glavni tok, je pa vseeno zanesljiv magnet za raznovrstno, tudi neznačilno publiko – le to si je na svojo stran pridobila skozi kar nekaj koncertnih obiskov na naših tleh.

Lloyd Swanton. Foto: Nada Žgank

Četrtkov uvodni večer programa je navadno namenjen, kot smo nekajkrat že zlobno ugotavljali, domačim zasedbam, ki jih v večini vikendaška publika laže spregleda. Vendar pa so letos ravno domače zasedbe, upoštevaje ne najbolj prikladen tedenski večer, očitno pritegnile več pozornosti, kot je za prvi festivalski dan navada. Ugibamo, da je temu botrovala za sam festival nekoliko nenavadno umeščena zasedba trobilske sekcije filharmonikov pod vodstvom Boštjana Gombača, ki je izvedla predvsem dela mladih domačih skladateljev. Tudi zasedba z imenom Rotten GirlZ je, na nekoliko drugačen način, na oder ponesla nekaj več pripravljenega materiala, le da pod vodstvom ravno tako uveljavljenega glasbenika Sama Šalomona. Slednja je predvsem zaradi razigranega in mestoma predirljivo ostrega vokala Eve Poženel obetala več dinamike in napetosti znotraj same zasedbe, ki je letos v napovednike prvič vnesla oznako »punk«. Rotten GirlZ so prinesli nekaj raznolikosti, dialogov in bolj odpičenih delov, a je vse skupaj močno ukalupljal predviden scenosled komadov, fraz in zvočnih posnetkov, ki so tvorili nepojasnjeno naracijo. Drugič se je oznaka »punk« pojavila naslednji dan v povezavi z razširjeno zasedbo Koromač in, če je prvič – oznaka namreč – zvenela pretenciozno, je bila drugič žanrsko morda odveč in ostala del anekdotične predzgodovine same bande.

Ta predzgodovina veže Koromač na Klubski maraton Radia Študent, ki je za to priložnost od festivala na njegov drugi dan dobil nekakšen organizatorski poklon. Povezana je tudi z nesporazumi in nihanji glede žanrske identitete, ki jih je klapa uspela nerazrešene povzeti v svoji zvočni podobi, izognila se je eklekticizmu in fuziji ter vztrajala v eksplozivnosti in napetosti v strukturi svoje igre. Njena močna osnova je dana v sestavi, ki že v šestčlanski bandi podvaja bobnarsko sekcijo ter s tem pridobi močen, včasih skoraj metalski prizvok, bolj kot z vijuganjem med komponiranim in improviziranim pa se distorzirane kitare in rezek saksofon dopolnjujejo v napadalnih in izzivalnih klicih. Bend, ki morda ni »punk«, je pa bolj »-core« kot »rock«, je napadalen zvok kratkih diverzij za festivalski špil, sneman z namenom izdaje, precej spremenil; komadi so bili daljši, dihotomije so prešle iz živčnih razvojev skladb v komunikacijo posameznih članov, zavoljo dolžin pa se je sama muzika laže razvila znotraj orkestriranega zvoka v razigrane improvizacije. Prav slednje so celoten koncert dobro poživile predvsem zavoljo postavitve na levi, pretežno pihalni, del in desni z večznačnim zvokom, trikotnik pa je dopolnjevala stalna bobnarska sekcija. Dve polovici sta bodisi v bobnarski medigri bodisi pretežno kitarskih izmenjavah med Koromačevim Škrlepom in pridruženim Antonom Lorenzuttijem priložnostni orkester spremenili v nekakšno bojno polje, neusmiljena bitka pa se je bila na bolj prilagojenem in umirjenem zemljišču. Drugi orkester, italijanski Maistah Aphrica, je, če površno primerjamo, podal izvrstno zaključno razpaljotko, v kateri pa je z eklekticizmom, ki seže čez afrobeat v raznovrsten zbir na Afriko vezanih žanrov, občinstvo bolj spodbujal, kot pa izzival njegovo pozornost.

Yedo Gibson, Vasco Trilla in Susana Santos Silva. Foto: Nada Žgank

Drugi tok festivala z nedvomno večjim poudarkom na improvizaciji je tkal program skozi vse tri večere, kar vsekakor kaže na skrb organizatorjev v smeri večznačnosti. Se pa ob tem odpre tudi dilema, ki je tu ne rešujemo: če je šlo na eni strani večinoma za same znance cerkljanskega odra, pa gre na drugi strani tudi za majhno in večno marginalno sceno, ki beleženje kontinuitete skozi prisotnost starih mačkov nenazadnje tudi potrebuje. Prvi večer je pozornost pritegnila trojka improvizatorjev; strunar Stoffner in tolkalec Paul Lovens, oba tudi gosta letošnjega srečanja Neposlušno, sta tokrat nastopila v triu z nekoliko samosvojim Rudijem Mahallom. Bolj »jazzovsko« uigran je bil v tem toku kvartet Luca Exa z nekoliko nenavadno statičnim Hamidom Drakom na bobnih, nekaj več drobnosluha pa je zahteval trio Fish Wool, ki je poleg razširjenih Koromačev predstavil drugo festivalsko »premiero«. Trio trobila in pihal  (Susana Santos Silva, Yedo Gibson) ter tolkal (Vasco Trilla) se je skozi obilo dialogov posvečal predvsem zvočnosti instrumentov, šumu in zvenu, manj pa zgolj instrumentalni igri. S tem se je lotil zalogaja, ki bi ga bilo mogoče, a se to ni zgodilo, vzeti v paketu z avstralskimi znanci, ki so triu sledili. Vsekakor pa so Fish Wool predstavili še najbolj izzivalen nastop, vsaj znotraj programa tistega večera…

Pri izredno raznoliki publiki priljubljen The Necks bi, za konec tega pregleda, težko umestili v kakšnega od že izpostavljenih festivalskih tokov. Na svoj način so se glasbeniki kar sami umestili v interval med lastno, recimo ji minimalistično, estetiko ter jazzovskemu festivalu mnogo bližjo improvizirano in mikrotonalno igro. Poleg tega so poskrbeli za verjetno najbolj obiskan festivalski koncert – na stojiščih ni ostalo veliko prostora in ni bilo zahtevanega miru. Igrali so »festivalsko«, torej ravno prav dolgo, kar pa je za marsikaterega obiskovalca, še zlasti če je prišel prav zardi njih, verjetno izzvenelo prehitro. In slednjič, Avstralci svoje meditativne in umirjene igre tokrat niso gradili toliko na jasnih, repetitivnih in počasi razvijajočih se frazah, kolikor so fraze zgolj nakazovali z dinamično igro okoli nakazanih tonov  ter s tem namenili veliko več prostora improvizaciji, četudi je ta v konceptu The Necks razumljena in umeščena na mnogo bolj specifični ravni, bliže neskončnemu variiranju kot iskanju presenečenja in prekinitev.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *