iT/Irena Tomažin: Another Crying Game (Kamizdat, 2025)
V sklopu svojega projekta iT je Irena Z. Tomažin 15. decembra pri založbi Kamizdat izdala nov album Another Crying Game, s katerim se z naslovom navezuje na svojo prvo dolgometražno izdajo Crying Games, ki je izšla septembra leta 2011 pri založbi rx:tx. S projektom iT je pričela leta 2006, to polje njenega ustvarjanja, ki se sicer podaja tudi v performativne in plesne vode, služi kot medij za raziskovanje možnosti dekonstrukcije in eksperimentiranja z glasom, pa tudi z drugimi zvočnimi praksami. Prvi album Crying Games je odsev solističnega ustvarjanja Tomažin z glasom in diktafoni. Slednjih na novi izdaji ni, ob presedlanju na druge oblike gnetenja zvoka pa Tomažin z letošnjim albumom funkcionira izrazito melodično, vsebinsko do potankosti zaokroženo, brez težav pa njen izraz lahko označimo za orkestralnega, saj vse skupaj izraža premišljenost, zavestno sprejete odločitve o vključevanju posameznih glasbenih fragmentov, in nenazadnje stopnjo glasbene enovitosti, ki je v samem vrhu.
Album Another Crying Game je cvetober kompozicijsko nadvse stabilnih skladb, med katerimi se izoblikujejo medsebojni odnosi zvoka, ki so se sestavljali tekom daljšega časovnega obdobja. Nekatere skladbe so bile prvotno oblikovane za specifične glasbeno-plesne performanse, zametki spet drugih pa datirajo v začetke projekta iT. Kljub navidezni raztresenosti pesemskih zasnov je zbir enajstih skladb, ki se znajdejo na letošnji izdaji, celostno uglašen s tematikami bližine, ljubezni, pomirjanja, pripadnosti in odnosov. Kljub svoji zvočni pestrosti delujejo kot celota, izoblikovana s točno določenim poslanstvom.
Kot Tomažin izpostavi tudi sama, je govora o prepletu tako imenovanih avantšlageric, katere zrcalijo številne vplive, ki so jo nagovorili tekom let. S prvo skladbo The Night of the Soul spominja na zasanjano različico Diamande Galás, presekani, strukturirani vokali, ki se poigravajo z umetnostjo diha in preseganja meja, v misli prikličejo Sainkho Namtchylak, s skladbo Počasi pa ven pokuka še Laurie Anderson. Četudi bi z naštevanjem podobnih možnih sklicevanj lahko še nadaljevali, je bolj smiselno osvetliti, da Tomažin vendarle stopa po trdnih tleh edinstvene iskrenosti. Izogne se vsakršni nepremišljeno umeščeni pasaži in dostavi strnjeno antologijo zvoka.
Raznobarvno zasnovane odtenke glasov, ki ječijo, mrmrajo, spet drugič pa zahripajo, glasbenica uspe izoblikovati v podobo, ki včasih deluje kot odvod nekega umetnega zvočila, in ravno s temi in drugimi mnogimi pristopi ustvarja skladovnico struktur, ki albumu pripisujejo razčlenjeno identiteto narekovalca in razlagatelja notranjih občutij. Vse omenjeno dopolnjujejo še zvoki več inštrumentov. Osrednje glasbilo je kitara, na katero igra Andraž Mazi, pridruži pa se še Samo Kutin na hurdy-gurdyju v skladbah Počasi in Ne vem zakaj. Inštrumenti doprinesejo k izoblikovanosti albuma, ki z lahkoto postane eden bolj dodelanih in odkritosrčnih nosilcev čuteče konkretnosti, poosebitev katere je v najbolj izbrušeni obliki skladba Vsemu kar je blizu.
Dromljajoč zvok, ki v številnih skladbah poveljuje tonski zlitini, nemalokrat resonira s posnetimi fragmenti glasu Tomažin, ki se uporabljajo v funkciji inštrumentalne podlage, kot je to storjeno v skladbi Ne vem zakaj. Prav tako je nadvse zanimivo opazovati nadvlado vokala na albumu, ki vsakič znova narekuje barvo in značilnosti osrednjega bistva pesmi, še vseeno pa kljub svoji hierarhični moči, ki je ne moremo zanikati, ne povozi vseh drugih primesi, kot so zvoki inštrumentov, razni postprodukcijski prijemi in pripravki, ki glasbeno dopolnjujejo album. Vokaliziranje ima poleg že omenjenega delovanja v območju glasbene spremljave tudi ojačano vlogo diktatorja ritma, ki se najbolje izrazi v zadnjih dveh skladbah Bitje srca in Realnost iluzij; v tej se vokal zaradi sočasnega udarjanja po prsnem košu izrazito predrugači.
Album Another Crying Game se izriše kot poosebitev božajoče surovosti, zaobjete s strani rekonstrukcije vokaliziranja. Poslušalcu se razpira raznoliko zvočno žuborenje, zastavljeno s pomočjo ranljivih nihanj, ki tavajo po jasnih krajinah, ob tem pa iz njega izvabijo zbrano, skoraj telesno prisotnost poslušanja.
