Galerija ŠKUC, Ljubljana, 21. september 2026
S septembrom se v naše kraje ni vrnila samo jesen, temveč s pregovorno zaspanimi ponedeljkovimi večeri tudi Ropotarnica, serija mesečnih dogodkov, ki v imenu skriva vsaj dva pomena: prvič, prostor, kjer se ponavadi hrani objekte, ki jih v danem trenutku morda ne potrebujemo, a bi nam morda kdaj kasneje še lahko prišli prav, in drugič – gre seveda za alternativno izpeljavo, razumevanje pomena te besede – varen prostor, kjer je dano zganjati in prisluhniti ropotu vseh vrst in zvrsti. Nišna serijalka, ki jo že več kot desetletje kurira Vitja Balžalorsky, ŠKUC-ovo galerijo na Starem trgu spreminja v provizoričen laboratorij, v katerem lahko glasbeniki preizkusijo svoje ideje in se prepustijo ustvarjalnim impulzom. Dela, ki so jih že izvajali, zastavijo drugače, hej, mogoče celo materializirajo tisto, kar so pred časom odložili na mentalno polico z oznako »morda ob kaki drugi priliki« … in Ropotarnica je ta prilika. Seveda z omembo laboratorija tukaj ne ciljam na ponovljivost rezultatov (v tem primeru) izvedbe, kakor je to značilno in zahtevano na polju znanosti, saj je pod vprašajem konec koncev (ne)ponovljivost vsakega posameznega – in na Ropotarnici nujno solističnega performansa kot takega.
Novo sezono je z uvodnim večerom pred popolnoma zasedenimi sedišči galerije v ŠKUC-u odprl poljski bobnar in skladatelj Szymon Gąsiorek, z umetniškim imenom Pimpon, vodja in/ali član cele vrste jazzovskih in eksperimentalnih zasedb ter duov, ki trenutno živi in deluje v Sloveniji. Ob tej priložnosti se je opremil, če govorimo striktno o audio opremi, z bobni (po en nizek ali talni tom – kotel, en snare – mali ali ritmični boben), klaviaturami, šrutijem oziroma šruti škatlo in, vsaj zdelo se mi je tako, lahko pa, da se motim, manjšo, prenosno mešalko, k čemur je dodal objekte za prepararirana tolkala. Za osvetlitev, sinhrono glede na jakost in ritmičnost godbe, so skrbele tri na dolgih pecljih štrleče luči, razpostavljene za njegovim hrbtom in uperjene v publiko.
Začetek je bil dokaj klasičen, ne v smislu klasične glasbe, temveč za dogodke podobnega kova, kjer se, očitno, spodobi pričeti z dronom: za kotlom postavljeni zvočnik je vibracije povratne zanke, ki so potovale skozi ogrodje bobna, slednjega spremenil v distorzirani bas, le da je tokrat opna v stiku z navadno kuhinjsko krtačko služila kot struna. Rezultat tega je bilo skorajda cerebralno vzdušje, ki bi ga lahko morda primerjal s težko gmoto zvoka, kakor jo je slišati na leta 1993 izdanem kultnem prvencu Dylana Carlsona in njegovih pajdašev Earth. Uvodni takti so se nato polagoma pričeli prelivati v vode avant-folka, s ščepcem prijemov sodobne pop-produkcije, s čimer imam v mislih Szymonovo uporabo – kdo bi si mislil! – autotuna. Idiosinkratičnost te proti-intuitivne uporabe elementov, vokala na standardnem, pre-standardnem pop efektu (če lahko malce aludiram na slavno Nietzschejevo stopnjevanje), kordo- in aerofonskih glasbil, so še poudarjala provizorična (da ne rečem celo semi-avtomatska) tolkala iz manjšega seta izvotljenih bobnov, v katerih so, priložnosti primerno, s svojim poskakovanjem ropotale figurice na baterije.
Namesto egotripaškega razkazovanja virtuoznosti je stopila v ospredje premišljena kompozicija z izdelanim dramaturškim lokom in baladnim pridihom, katerega atmosferičnost bi morebiti lahko, z ozirom na določene v angleščini zapete, skozi godbo pronicane verze, povezali s kulturno-kritičnim konceptom preminulega Marka Fisherja – hauntology, ki v grobem označuje občutek nostalgije po nikoli izpolnjeni prihodnosti. Četudi je možno, da v tej interpretaciji po stari navadi nekoliko pretiravam in jo je zato morda dobro vzeti s ščepcem soli (kdo pa sem jaz, da bi vam pridigal o tem, kaj je hotel umetnik povedati!), pa po drugi strani ne gre zanikati, da Pimpon ni preprosto izvedel zgolj zvočnega eksperimenta z nami, prisotnimi, kot zunanjimi opazovalci. Celoten nastop in celostni pristop k le-temu je namreč imel svojevrsten emocionalno potenten rob, ki, kar se podobnih izletov v eksperimentalo tiče, pri drugih zvočnih umetnikih podobnega kova pogosto umanjka. Četudi se zdi, da so dogodki, ki tudi zaradi logističnih, finančnih in prostorskih omejitev v svojih programskih točkah stavijo zgolj na samostojne nastope, po svoji naravi že a priori namenjeni posamezniku in razkazovanju njegovih muzikaličnih sposobnosti, je šele oder – in z njim infrastruktura, ki ga obdaja, ter zainteresirana skupnost, ki ga vzdržuje – v resnici tisti, ki lahko temu istemu posamezniku sploh nudi prostor za raziskovanje. V Pimponovem primeru lahko rečemo, da mu je uspelo najti način, kako v svoj svet vplesti publiko, hkrati pa ne podleči njenim pričakovanjem (kakršnakoli so ta že bila).
Ropotarnica tako ostaja delavnica oziroma to, kar v kulturni industriji in v prijavnih dokumentih pretendenti za razpisna sredstva modno opisujejo z besedo iz kulturniškega novoreka, in sicer lab. Ostaja pa tudi škatla piškotov: nikoli ne veš, na kaj boš v njej naletel. Tokrat smo na futuristični avant-folk.
