Jazz festival Ljubljana je bil v svoji 66. ediciji koncipiran s podstatjo nujnosti. Jazz se kot neizogibno vselej aktualna glasbena forma konstantno, hote ali nehote odziva na lokalne, regionalne in globalne družbene trende, na tendence političnih elit, ki so v preteklih letih v našo realnost vpeljale normalizacijo nasilja, marginalizacije in neprikrite nestrpnosti. Ta alarmantni diskurz torej nujno terja reakcijo. Tako je kuratorski pristop Jazz Festivala Ljubljana s svojo izbiro nastopajočih nagovoril občutek utesnjujoče narative globalnega dogajanja, ki inherentno namiguje na brezkompromisno uničevalnost.
V drugem letu neizogibnega obdobja po dolgoletnem vodji je festival ubral nekoliko bolj holističen pristop k oblikovanju programa. Bistveno festival ne odstopa od tega, da programsko bolj kot zanesenjake oziroma samooklicane poznavalce nagovarja širšo publiko – letošnja postava nastopajočih je bila morda še za kanček bolj krotka od preteklih edicij. Proces se torej kaže v komaj zaznavnem programskem odpiranju oziroma preprosto z drugačnim kuratorskim motivom, v podtonih ekipa z vse bolj prosto roko oblikuje festival, kot ga vidi v času in prostoru.
Toda, da ne bo zvenelo, da Jazz festival Ljubljana doživlja kakšno metamorfozo – vsekakor je skoraj čisto vse po starem, spremembe pa postopne. Tudi šestinšestdesetič je Ljubljano obiskala cela plejada odličnih gostij in gostov, ustvarjen je bil zelo raznovrsten program, ki je bil hkrati tudi vsebinsko konkreten, dodelan, razdelan in pomenljiv. Tina Lešničar, Borja Močnik in njuna ekipa so sestavili program, iz katerega bomo tokrat v recenziji izbrali zgolj cvetober koncertov in ob tem razširili vpogled v uvodne misli zgoraj. Tematsko je namreč, kot rečeno, festival tokrat nekako obletaval idejo resnosti oziroma nujnosti (ang. urgency) današnjih neizogibno zaznavnih družbenopolitičnih, globalno prisotnih trendov, bil zelo močan v družbeno-političnem stališču, a obenem s svojimi izbirami le pokazal tudi afiniteto do glasbeno, žanrsko pretežno manj ambicioznih projektov.
Po krasnem, vokalno vrhunskem in lepem, širšim množicam prijaznejšem uvodu Cécile McLorin Salvant je sledilo prvo večje ime letošnjega Jazz festivala Ljubljana. K občutku nujnosti naslavljanja omenjenih situacij je na relativno novem, uvodnem križankarskem večeru ne le v kontekstu svoje zadnje, na koncertu predstavljene (z Grammyjem nagrajene!) plošče, pač pa tudi s svojim dolgoletnim, konsistentnim, pravzaprav tudi vse bolj družbeno angažiranim delom in karakterjem odločno pripomogla Meshell Ndegeocello. Njen zadnji plošček je rezultat več kot desetletne študije proslavljanja velikega Jamesa Baldwina, ameriškega pisca svetovnega kova, kateremu je šele bivanje v Parizu odprlo perspektive na številne dimenzije in globine ustroja ameriške družbe in odnosa do Afroameričanov.
Ndegeocello tudi sicer, kot omenjeno, s svojim življenjskim delom vseskozi in vse bolj globoko tematizira boleč, sovražen odnos Amerike do manjšin, kultur in množic, ki jim tudi sama pripada. Kljub dejstvu, da v prvih vrsticah opisovanja basistkinih kvalitet omenjamo njena dela v samem vrhu (afro)ameriške popkulture in albumov, s katerimi je zaslovela nekje na presečišču jazza, hip-hopa in proto-neo-soula, pa je Ndegeocello svoj izraz z leti poglobila v razsežnosti umetniškega aktivizma in se zavestno drži daleč od stare slave. Meshellina avtentična značajska avra je neizpodbitna in vsekakor je z intimno povezanostjo, čuječno samozavestjo, poduhovljenostjo, če želite, ob briljantnem vokalistu Justinu Hicksu in z imenitno spremljevalno zasedbo v praktično nekaj sekundah avditorij Plečnikovih Križank zapolnila, povedla, povzdignila v idejo nečesa vzvišenega, nujnega ter v Ljubljano prelila duh in gospel Jamesa Baldwina. Sámo koncertno doživetje je tako ostalo v pastelnih odtenkih pravzaprav intimnega, duhovnega srečanja in pripadajočega karakterja zadnjega albuma, kateremu je dodala še nekaj mirnejših momentov s plošče The Omnicord Real Book, brez pretiranega nastopaštva, predvsem pa z zelo malo basovske virtuoznosti Ndegeocello, a vsekakor z vrhunsko glasbeno izvedbo, z izstopajočim klaviaturistom Shermanom in odličnim kitaristom Bruceom, ki sta ob pridušenem bobnarju Abrahamu Roundsu prevladujočemu vokalnemu delu Ndegeocello in Hicksa pripravljala teren, narekovala zvočne palete, aranžmajske spremembe, širino zvoka in kontrolirala vzdušja. Manj prostora za improvizacije je bend kompenziral z izrazito čustveno komponento, se s sicer vprašljivo izvedenim poetičnim posnetkom v slovenščini približal publiki in v Ljubljano nekako prežarčil, prenesel sublimirano zvočno sliko nedrja Amerike in posledične nujnosti po spremembi, reakciji. Z jasnim stališčem zavednega, z nastopanjem daleč od slovesa in delovanjem v sodobnosti je Meshell Ndegeocello skozi leta svoje uporništvo in svojo avro pretopila v blaženo, spiritualno, nekakšno soulovsko, a vendar – v performativnem smislu izrazito zadržano doživetje, ki je marsikoga v pričakovanju stare, funky in edgy Meshell gotovo pustilo ravnodušnega.
V ideji podobno umetniško, vzvišeno delovanje, celo s podobnimi akterji v ameriški, predvsem newyorški kulturni smetani pripisujemo tudi pripadnici mlajše generacije ameriških harfistk Brandee Younger. Diskografsko se je Younger kot samostojna akterka uveljavila šele v preteklem slabem desetletju, in s tem nadgradila svoje delo z imeni, kot so Ravi Coltrane v slavljenju njegove matere Alice, pa z Johnom Legendom, Commonom in celo The Roots. Njena dovzetnost za vnašanje modernejših jazzovskih žanrskih potomcev v jazzovsko harfo ji je prinesla tudi pogodbo s kolosalnim Impulse!, pri katerem je izdala še čisto svež album Somewhat Different in ga na četrtkovem večeru na odru v Parku Sveta Evrope tudi predstavila. Najnovejši plošček Younger slavi Dorothy Ashby, še eno velikansko harfistko, in gotovo je duh Ashbyjinega igranja preveval skladbe z novega albuma. K izrazito povezovalnem, vključujočem podtonu koncerta je pridodala tudi pridružitev slovenskega improvizacijskega kvarteta v postavi Barbara Grahor Vovk, Matija Krečič, Marijan Dović in Kristijan Kranjčan. Ideja, kot se je izkazalo pa tudi izvedba, sta se prav tako dobro vklopili v koncept 66. Jazz festivala Ljubljana, v katerem bi naj bil odziv globalen, neodvisen od geografske ali politične komponente. Že z drugo skladbo koncerta je Younger odgovorila tudi na zastavljeni izziv nujnosti, z dvodelno suito z naslovom Unrest, ki je nastala z mislijo na reakcionarno gibanje Black Lives Matter. Že z uvodom je bilo torej jasno, da nas je dočakal koncert z izredno močno, dovršeno zvočno sliko, v katerem so Younger, njen basist Carter in bobnar Mednard zadolženi za ogrodje, slovenski godalci pa za okrasje. Sprva nekoliko plašne improvizacije in interakcijo s publiko so zahvaljujoč odlični dinamiki nastopajočih in v primerjavi z Ndegeocello vsekakor bolj na performans osredotočenim nastopom zamenjale sinergija in sprostitve v pravi jazz, v improvizacijske izmenjave, v katerih se Younger izkaže s hipnotičnimi, repetitivnimi, zapomnljivimi, groovy, pa vendar kompleksnimi frazami in je podobno kot Ndegeocello resnična vodja.
Glavni akterki prvih dveh večerov Jazz Festivala Ljubljana sta tako vsaka na svoj način odgovorili na zastavljeni koncept, Ndegeocello s svojim godspellom v spomin Jamesu Baldwinu, z opominom na njegovo aktualnost v družbeni realnosti, ne le ameriški, pač pa tudi evropski in slovenski. Na podoben, a vendarle manj ekspliciten način na tegobe zeitgeista opozarja Brandee Younger, ki s svojim artističnim zanosom ponuja, ustvarja novo, drugačno realnost, v kateri imamo v jazzovski smetani trenutno višjo koncentracijo ženskih umetnic kot kadarkoli prej, v določeni meri pa je to s številnimi vodilnimi glasbenicami odseval tudi 66. Jazz Festival Ljubljana. Obe z neumornim ustvarjanjem, ne ozirajoč se na priznanja, ustvarjata s pogledom naprej, stran od (stare) slave, a vsaj s svojimi festivalskimi nastopi plujeta oziroma ostajata v mirnih vodah relativno udobne, neambiciozne jazzovske godbe.
Na majhna vrata sicer nišne, a vendar relevantne slave pa počasi, nemara celo končno trka Jaka Berger – Brgs, slovenski tolkalec, improvizator, aktivist, nekdaj tudi radijski delavec in član številnih projektov, tudi improvizacijskih, ki pa je bil doslej pozornosti srenje vselej deležen nekoliko postransko. Že vsaj deset let Brgs velja za enega najdejavnejših, najbolj raznolikih akterjev na domači improvizacijski sceni, z enim svojih najvidnejših projektov – Fresh dust trio pa je uspel ploščo Hilarious Experts izdati pri priznani londonski založbi Future Music Records (FMR). Na Jazz Festivalu Ljubljana je zasedba Fresh Dust nastopila v prenovljeni, še nekoliko bolj mednarodni zasedbi. Marino Džukljev je na prepariranem klavirju zamenjal Benoit Delbecq, ki je v svoji več kot 30-letni karieri igral z imeni kot so Evan Parker, Fred Hersch in Mary Halvorson. Zasedbi je novo dimenzijo dodala izjemna portugalska trobentačica Susana Santos Silva, ki ima v rezimeju sodelovanj zapisane vse od Anthonyja Braxtona, Fire! Orchestra, do Kaje Draksler, Torbjörna Zetterberga in Freda Fritha. V Fresh Dust pa ostajata izjemni brenkalec svetovnega kova Samo Šalamon z akustično kitaro in seveda Jaka Berger z prepariranimi bobni in kompozicijami.
Brgs in Fresh Dust so na koncept festivala odgovorili na svojevrsten način – nujnost so prenesli v dejanja, v ukrepanje in se z glavo naprej vrgli v neznano, z enkratnim nastopom, premierno izvedbo in poleg sodelovanja Tarbaby in Davida Murraya – končno – z nečim ambicioznejšim, bolj izzivalnim. Koncert v Klubu Cankarjevega doma je daleč od tirnic, od konvencije bolj priljudnega parka spodaj, v višine in pod nebo, v svobodo ptic, na odprto morje in od prve sekunde prinesel kompletno, lepo zvočno porazdeljeno sliko, v kateri je Brgs s preparacijo svoj zvok uglasil relativno visoko, dober del basa je pokril Šalamon, Delbecq je risal skice in pripomogel k pripravi terena za imenitno glavno, glasno besedo, ki je pripadla Susani Santos Silva. Izvrstna portugalska trobentačica je zasedla najvišji jambor galeje, ki je v nasprotju s konvencijo doslej slišane, mirne plovbe zvezd festivala delovala osvežujoče, kompletno, svobodno. Odigrano muziko je krasila zrelost Bergerjeve kompozicije, uravnoteženost v prostih godbah Santos Silva, Šalamona in Delbecqa, Brgs pa je globoko v nedrju zasedbe kot neumorni mlinček, kot parni stroj narekoval groove težko oprijemljive, a kompletne, očarljive suite.
Fresh Dust je ob svobodi, nezačrtanosti znal prikazati tudi milozvočnejše harmonije, celoten koncert pa je imel izrazit podton posrečenosti, v tišjih delih se je zdelo, kot bi bilo tudi občestvo zamaknjeno, v groove se je perfektno usedlo celo škripanje stolov, kašljanje, padanje predmetov in odhodi obiskovalcev v intimni atmosferi poznovečernega Kluba Cankarjevega doma. Vsekakor je k odmerjenosti zasedbe pripomogla virtuoznost glasbenikov (predvsem je blestela Santos Silva), spretna uporaba efektov, tudi Brgsovih potrebščin, ravno prav je bilo hrupno, disonantno, široko, z občutkom, bil je pravi display prostega jazza, suita, spisana tako dobro, da smo vnaprej točno vedeli, kdaj je konec. Iz idejne zasnove avtorja ob vrhunski interpretaciji inštrumentalistk je zasedba Fresh Dust pričarala občutek odziva na festivalski koncept v bolj konkretnem, glasbeniškem smislu, brez neposredne, besedne opredeljenosti, na norosti sveta je ta jazz odgovarjal kot najbolje zna – z izrazom, z idealistično svobodo znotraj in onkraj godbe.
Šestinšestdesetič je torej Ljubljano v začetku julija zapolnila raznovrstna jazzovska glasba z nekaj izrazitimi presežki, ki pa so tičala v manj obljudenih grmih. Predvsem omenjeni Fresh Dust, pa izvrstno udarni improvizacijski kombo Tarbaby in David Murray, zvočno široki, hipnotični, kolosalni zvok zasedbe Flock ter hrupen, elektronski oblak švicarske zasedbe Sc’ööf in južnoafriški specialki zadnjega festivalskega dne. S kančkom grenčice pod jezikom pa smo morda ostali ob nastopih ravno največjih imen festivala (ki so lepo sovpadala tudi s programsko zasnovo festivala), a se kljub svojim jasno določenim, konceptualno močnim iztočnicam niso izkazala za posebej navdušujoča ali pustolovska. Toda nič ne de, morda je ravno razkorak med pričakovanji in realnostjo stalnica vsakega glasbenega festivala.
