Sobota, 3. oktober 2025, Kino Šiška, Ljubljana
V Kinu Šiška je v soboto, 3. oktobra, gostoval mednarodni orkester iz Groningena Tututu Orchestra. Res je, da marsikdo iz orkestra ne prebiva v Groningenu, da je z Nizozemske le trobilec Jaap de Vries, da njegova idejna vodja Mojca Zupančič zadnja leta prebiva in deluje v Ljubljani ter da je glasbena oziroma akademska pot marsikatero od članic ponesla naprej po Evropi, pa tudi nazaj, domov. Bistveno je to, da je orkester nastal kot odvod študentskega telesa nekaj generacij konservatorija Prins Claus, kjer je študirala tudi klaviaturistka, zvočna umetnica in skladateljica Mojca Zupančič, že omenjena kreativna vodja tega – v srži – big banda.
Zasedba vključuje vse elemente jazzovskega orkestra – petčlansko trobilsko/pihalno sekcijo, močno, tričlansko ritemsko sekcijo, tričlansko sekcijo godalk z dodatkom harfistke in kitarista. (Zvočno) široko in raznoliko. V svoji zelo inkluzivni nravi je ansambel Tututu Orchestra že nastal in kljub očitnim logističnim izzivom še naprej deluje, a s tokratnim šišenskim uvodom v njihovo mini balkansko turnejo (v naslednjih dveh dneh je orkester odigral tudi koncerta v Zagrebu in Beogradu) je Zupančič odprtost in povezovalnost orkestra povzdignila še vsaj stopničko ali dve višje. Na oder Kina Šiška je k sodelovanju v prvi polovici, v prvi od dveh suit koncerta, povabila in kot integralni del ansambla postavila še ljudstvo. Ob stalni 14-članski postavi Tututu Orchestra so tako oder zasedle udeleženke in udeleženci delavnice, ki je v dveh delih potekala pred sobotnim večerom. Izmed bolj in manj izkušenih prijavljenih se je v končni koncertni različici izluščil nabor dodatnih sedem vokalistk in pet inštrumentalistov. Že tako jasno opredeljeno, povezovalno in vključujočo podstat zasedbe Tututu Orchestra je omenjena gesta še dodatno poudarila, skupini naturščikov pa ponudila priložnost stati na odru Katedrale Kina Šiška z ramo ob rami s sicer resda mlado, a kot se je izkazalo, vrhunsko glasbeno skupino in ustvariti nedvomno edinstven koncert. A tudi to še ni bilo vse. Na odru sta se ansamblu Tututu Orchestra in udeležencem delavnice pridružili tudi posebna gostja Nina Virant – Vira, vokalistka, s katero Zupančič v zadnjem obdobju redno sodeluje, ter gibalna skupina Cirkokrog, ki je ta, prvi del koncerta, zaokrožila s performansom v medprostoru, ob boku podobno razgibane dirigentke, med občinstvom in orkestrom.
Posedena in solidno popolnjena Katedrala Kina Šiška je bila po prvem komadu obveščena o voznem redu in razdeljenosti v dve dejanji. Prva suita je vsebovala 31 akterk in akterjev in je bila sestavljena iz že obstoječih partov ter posebej za ta koncert ustvarjenih segmentov. Kar pridoda čaru izvedbe, je še dejstvo, da se je kompletna zasedba v celoti prvič sestala tam in tedaj, na samem koncertu z odra Kina Šiška.
Že uvod je postregel s sliko kolektiva Tututu Orchestra, ki se nam je kasneje pred ušesi razlila s tokom koncerta. Počasi smo bili najprej uvedeni v vse melodične dimenzije razširjenega orkestra, začenši z vokali, vstopom godal in še trobil, nenazadnje pa z grandioznim vstopom kitarista Stanimirja Lambova in ritem sekcije, ki je tudi fizično, na piedestalu, od svojega vstopa po dolgem vokalno-inštrumentalnem uvodu bdela nad delom orkestra.
Že v uvodu se je pokazala tudi afiniteta Zupančič do zvočno široke téme kot rdeče niti njenih kompozicij. Skladbe, ki jih igra Tututu Orchestra, znajo biti obširne, dramatsko bogate ter mestoma hektične in kolažne, zahvaljujoč širokemu asortimanu inštrumentov, so zvočno in aranžmajsko razburljive, a v svojih zgradbah pogosto ciklične in se praviloma vračajo v osrednji tematski okvir, kar Tututu ohranja pristopnega. Zasedba in avtorica kompozicij sta navsezadnje izrazito muzikalični, avantgardni, razsežni, zvedavi in tudi glasbeno razgledani, a se v svojem razmišljanju in udejanjanju potencialov razsežnosti zvoka učinkovito ogibata kremžaste epskosti.
Druga, uvodoma meditativna, kasneje še kako intenzivna skladba, ki jo je odigral razširjeni Tututu Orchestra, je torej v tem edinstvenem koncertu, v trenutku inkluzije, sproščenosti in improvizacije predstavljala absolutno kulminacijo večera, odraz orkestrovih sposobnosti, prekleto dobro spisane glasbe in (ne)načrtovanega trenutka. Ta že skoraj hektični kolaž je bil presenetljiv na vsakem koraku, izkoristil je globino zasedbe, učinkovito uporabljal vokale, jih križal z mnoštvom glasbil, preskakoval med vzdušji, peljal od globoko utesnjujočih, strašljivih, do blaženih, tihih in razposajenih, ter navdušil z raznoliko dramatiko slišanega v toku ene same kompozicije, z veličastnim povratkom k groovu v samem sklepu. Obkljukano je bilo torej vse. Tretji del te prve suite kljub svoji triumfalnosti, karnevalskosti in bigbendovskosti ni zmogel preseči drugega, je pa občestvo uglasil in približal drugi, vseeno konvencionalnejši polovici koncerta. Če namenimo besedo še radikalom zasedbe, v prvi vrsti Cirkokrogu, je gotovo na mestu opazka, da je gib na odru zrcalil živost in razgibanost slišanega, a vendar v sublimirani, počasnejši obliki.
Druga suita je prinesla slovo udeleženk in udeležencev delavnice ter preostanek koncerta prepustila originalni Tututu zasedbi z zanimivo začimbo – na odru je tokrat kot gostja stala slikarka Maja Vaupotič, njena naloga pa je bila uloviti energijo druge suite v na odru naslikano umetnino. Sčasoma je platno na sredini odra dobivalo vse več potez, vse več odtenkov, glasbeno pa se je orkester utiril v svoj običajen repertoar z jasno bolj suverenim nastopom in več improvizacije. Tu je bilo še več prostora za muzikalično razgibanost, za manj destiliran, inkluziven izraz in za več sodobne, praktično evropske novojazzovske in fusionovske godbe. Druga suita je za razliko od globin prvega dela koncerta pred nami razvijala žanrske širine z raznolikimi aranžmaji, a vendarle bolj jazzovskim karakterjem, podobno bogato pa se je polnilo tudi platno Maje Vaupotič, ki je predvsem v mehkejših segmentih komadov na svojo edinstveno slikarijo dodajala barvitost in na koncu izslikala pogled iz perspektive občinstva na Zupančič v kimonu, z rokami v zraku, obkroženo z obrazi in barvitostjo njenega orkestra. Ob nekoliko bolj izčiščenem performansu so se primerjave in misli na prvi del koncerta ponujale kar same. Glasbena plat orkestra Tututu je že sama po sebi dovolj zanimiva, a posebej je izstopalo, kako so bili prosti radikali v prvi suiti dobrodošli, saj so koncertno doživetje povzdignili stopničko višje, v koncipirano dodano vrednost.
Je pa ta druga suita gotovo poudarila in potrdila občutek, ki se je recenzentu porajal že v prvi, že v samem izhodišču glede na premierno izvedbo precej bolj negotovi polovici koncerta. Namreč – skladbe, ki jih piše Mojca Zupančič in jih igra Tututu Orchestra, so tistega najvišjega kova, izredno dobro oblikovane in dovršene, zvočno izrazito kompleksne, moderne in jasno zamišljene, ravno ta jasna umetniška vizija vodje pa pravzaprav omogoča eksperimente, kot je bil sobotni, ko je orkester z lahkoto prenesel tudi razširitev za cel ducat povsem novih članic in članov. Misel na zapolnitve vrzeli, misel na multiinštrumentalno fraziranje, na témo in nasploh holistično razmišljanje o zvoku se na koncertu in v zvenu mednarodne zasedbe Tututu Orchestra še kako poznajo. Tako se vprašanje o potencialnih posnetkih tega posluha vrednega orkestra ponuja kar samo. Vsekakor je kljub magnitudi zasedbe, logistiki in težavnosti potencialnega snemanja škoda, da Tututu kljub že nekaj letom obstoja še nima polnopravnega, diskografskega debija. Naj bo ta zapis apel zasedbi, da se kaj zgodi čimprej.
Razposajena zadnja kompozicija Every Note You Play Makes You Older je na svojevrsten način zaokrožila značaj zasedbe Tututu Orchestra. Intenziven, raznolik, kolažiran zadnji komad je združil vse, kar je v interesni sferi ansambla. Orkester Tututu pluje med jazzovsko, dixielandovsko formo, vse do (metalskega) simbola rogov z visoko dvignjeno desnico dirigentke ter tudi na ta način opiše, kaj vse je skompresirano v tej muziki. Doživeli smo simultanko, prikaz visoko kvalitetne moderne ali pa novo-jazzovske kompozicije, in če se je obljubljal spektakel, je bilo utelešenje inkluzivnosti in kreative, ki je Tututu Orchestra in čemur smo bili v soboto zvečer priča v Katedrali Kina Šiška, gotovo okusnejše in domačnejše od spektakla.
